Luno je osvojila, asteroida pač ne

Nasa je po uspešnem programu Apollo in nekaterih drugih za dolgo pozabila na Luno. Šele dve desetletji po Explorerju 49 iz leta 1973 je proti Luni poslala novo odpravo, in sicer Clementine, ki je pregledala tudi slabo raziskana Lunina pola in odkrila dokaze o ledu, skritem v večnih sencah kraterjev na južnem polu. Tega bo čez dve leti začel raziskovati rover Viper.



Dobrih dvesto kilogramov težko sondo so izstrelili januarja 1994. Opremljena je bila z majhnimi senzorji, kamerami in solarnimi paneli z galijevim arzenidom, s čimer so prikazali tudi uspešno miniaturizacijo vesoljskih naprav, ki seveda stanejo precej manj. 



Sondi so nadeli 15 testnih komponent in devet znanstvenih instrumentov, med temi več kamer v različnih valovnih dolžinah.

Do začetka februarja je bila parkirana v Zemljini orbiti, nato pa se je z lastnimi motorji pognala proti Luni, v polarno orbito (430 krat 2950 km) se je utirila 19. februarja 1995. V dveh mesecih je poslala 1,6 milijona fotografij in tako poskrbela za posnetke celotnega površja, s poloma vred.



Potem ko so bili znanstveniki zadovoljni s prvim delom odprave, so 3. maja 1994 zagnali motorje in sondo poskušali poslati na avgustovsko srečanje z asteroidom 1620 Geographos. Ampak: računalnik je 7. maja zakrivil usodno napako, saj je prižgal motorje in tako porabil vse gorivo. Sonda se je začela nekontrolirano vrteti, nadzornikom ni preostalo drugega, kot da prekličejo načrt.

Znova je nadzor prevzela Luna oziroma njena gravitacija, ki je Clementine 20. julija 1994 odbila v heliocentrično orbito. Osmega avgusta je prenehala oddajati podatke, na veliko presenečenje pa se je uspešno poravnala, začela črpati sončno energijo in se tako od 20. februarja do 10. maja 1995 znova oglašala. Junija 1995 je dokončno utihnila.