Štiri največje korporacije z žitom, ki že desetletja prevladujejo na svetovnem trgu, so zabeležile rekordne dobičke in prodajo žita. Napovedujejo, da bo še vsaj do leta 2024 povpraševanje presegalo ponudbo, kar bo v naslednjih dveh letih privedlo do še večjih dobičkov.
Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo so se cene hrane letos zvišale za več kot 20 odstotkov. Glede na Svetovni program za hrano se trenutno okoli 345 milijonov ljudi sooča s pomanjkanjem hrane, v primerjavi s 135 milijoni pred pandemijo covida-19. Olivier De Schutter, sopredsedujoči IPES-Food (Mednarodni odbor strokovnjakov za trajnostne prehrambene sisteme) in posebni poročevalec ZN o skrajni revščini in človekovih pravicah, je dejal: »Dejstvo, da globalni blagovni velikani naenkrat ustvarjajo rekordne dobičke, medtem ko lakota narašča, je zelo nepravično. Še slabše pa je, da bi ta podjetja lahko naredila več za preprečitev lakote.«
Monopolna žitna podjetja beležijo rekordne vsote denarja
Štiri podjetja – Archer-Daniels-Midland Company, Bunge, Cargill in Louis Dreyfus, znana pod skupnim imenom ABCD – nadzorujejo približno 70–90 odstotkov svetovne trgovine z žitom. »Globalni žitni trgi so še bolj koncentrirani kot energetski trgi in še manj pregledni, zato obstaja velika nevarnost zaslužka,« je dejal De Schutter. Povedal je, da se je letošnji skok cen hrane zgodil kljub domnevno velikim svetovnim zalogam žita, vendar pa ta podjetja niso dovolj pregledna, da bi lahko ocenili, koliko žita dejansko imajo, in prav tako ne obstaja način, s katerim bi jih lahko prisilili, naj pravočasno sprostijo zaloge. »Moramo pogledati žitne velikane in se vprašati, kaj bi lahko storili, da bi preprečili krizo, in kaj bi lahko storili že zdaj,« je še dejal De Schutter.
Tudi uradni podatki kažejo, da ta podjetja res poslujejo z velikimi dobički. Cargill je na primer poročal o 23-odstotnem povečanju prihodkov na rekordnih 165 milijard dolarjev za leto, ki se je končalo 31. maja, medtem ko je Archer-Daniels-Midland v drugem četrtletju leta ustvaril najvišji dobiček v svoji zgodovini. Prodaja pri Bungeju se je v drugem četrtletju medletno povečala za 17 odstotkov, čeprav so na dobiček vplivali predhodno nastali stroški. Louis Dreyfus je poročal, da se je dobiček za leto 2021 povečal za več kot 80 odstotkov glede na prejšnje leto.
John Rogers, analitik pri bonitetni službi Moody's, je dejal, da ni presenetljivo, da so omejitve ponudbe in povpraševanja zvišale cene hrane in povzročile višje dobičke. Dejal je, da so dobički žitnih družb na splošno naraščali, vendar se njihove marže v odstotkih niso opazno povečale. Vendar pa še neobjavljena analiza nevladne organizacije, ki jo je videl Guardian, kaže, da nekatera živilska podjetja povečujejo svoje marže. Analiza je pokazala, da je Archers-Daniels-Midland povečal svojo stopnjo dobička na 4,46 odstotka v prvem četrtletju tega leta v primerjavi s 3,65 odstotka v istem četrtletju leta 2021, Cargillova marža pa se je povečala z 2,5 odstotka lani na 3,2 odstotka letos.
Poziv k uvedbi davka na nepričakovan dobiček
Sandra Martinsone, vodja politik pri Bondu, mreži mednarodnih razvojnih dobrodelnih organizacij, je dejala, da bi bil davek na nepričakovani dobiček način za ponovno vzpostavitev ravnotežja na trgih hrane in pomoči najrevnejšim. »Velika kmetijsko-živilska podjetja očitno izkoriščajo omejeno ponudbo in povečano povpraševanje, ki ju dodatno zaostruje trgovanje z blagom,« je dejala. »Ko je ponudba bistveno nižja od povpraševanja, je to prostor za rast cen. To dodatno poslabšajo špekulativne borze, saj se s pšenico in drugimi dobrinami trguje na borzah in zato cene nihajo.«
Oxfam je prav tako pozval k dodatnim obdavčitvam živilskih podjetij. Alex Maitland, višji svetovalec pri dobrodelni organizaciji, je dejal: »Obstaja strah, da bi lahko špekulacije povzročile dvig cen hrane. Vse, kar povzroča lakoto in stradanje, je nemoralno.«
Pozivu se je pridružila tudi Natalie Bennett iz zelene stranke Združenega kraljestva. »Kot kratkoročni ukrep: obstajajo močni argumenti za uvedbo davka na nepričakovani dobiček – peščica podjetij z znatnim navzkrižnim lastništvom skladov, ki od semen do supermarketov močno prispevajo k inflaciji, poganja stroške živilske krize do novih višin,« je dejala.
Vicki Hird, vodja trajnostnega kmetovanja pri britanski živilski koaliciji Sustain, ni pozvala k davku na nepričakovan dobiček, saj je dejala, da je težko ločiti učinke cen v supermarketih, kjer potrošniki kupijo večino svoje hrane. Vendar je pozvala vlado, naj predpiše zakone, da bi lahko ustavili morebitne zlorabe. »Medtem ko kmetje, potrošniki in živilski delavci trpijo zaradi naraščajočih cen hrane in goriva, tisti, ki sedijo na sredini prehranjevalne verige – majhno število ogromnih, prevladujočih trgovcev z žitom – grabijo velike dobičke.«
»Če bi vlade zavrnile davek na nepričakovan dobiček, bi potem morale razmisliti o drugih načinih zajezitve cen,« je dejala Martinsone. V to bi bilo treba vključiti omejitve cen ali bolj strogo regulacijo trgovanja z blagom.
Kompleksni vzroki podražitev terjajo kompleksne rešitve
Vzroki za trenutne dvige cen hrane so kompleksni. Ukrajinska vojna je pri tem vsekakor odigrala veliko vlogo, saj je Ukrajina ena največjih svetovnih proizvajalk žita, sončničnega olja, koruze in gnojil. Zaradi vojne so cene hrane marca poskočile na najvišjo raven doslej, čeprav so se nekatere od takrat nekoliko znižale. Ne smemo pozabiti tudi na podnebno krizo oziroma vročinske valove, ki so njena logična posledica. Slednji so med drugim prizadeli tudi žetev žita v Evropi, Severni Ameriki in Indiji. Že lanskoletni vročinski valovi so v Kanadi prizadeli pridelek pšenice, visoke temperature in gozdni požari pa bodo letos povzročili še večjo škodo.
Vse to gre v prid ogromnim korporacijam, ki se ukvarjajo s pridelovanjem žita. Povpraševanje po njihovih pridelkih narašča, dobave pa so omejene in zato so kljub naraščajočim cenam surovin njihovi dobički videti stabilni. De Schutter je takole povzel ključni problem, s katerim se moramo soočiti: »Navsezadnje moramo razbiti monopole, ki imajo moč v prehranjevalni verigi. Peščica podjetij nadzoruje svetovne trge semen in gnojil, živalsko genetiko, svetovno trgovino z žitom in maloprodajo hrane. Ustvarjajo ogromne dobičke na račun kmetov, potrošnikov in okolja.«
