Težke besede, udarci, davljenje ali še kaj hujšega nas lahko spremljajo vse do bridkega in odmevnega konca. Takrat bomo zagotovo razumeli sporočilo in pomen stavkov, kot so: 'Prepozno je', 'Nihče ni nič videl ali slišal', 'To je šok, saj so bili zgledna družina', 'Otroci so ostali brez mame' itd. Nasilja je vse več in prav zdaj v tem trenutku se dogaja nekje za štirimi stenami tudi pri nas v Sloveniji. O ljubezni in nasilju v odnosih smo se pogovarjali s svetovalko Tjašo Hrovat.

 Vsi želimo ljubiti in biti ljubljeni, a včasih prejmemo udarce življenja, ki nas za vedno spremenijo, a nas lahko tudi marsikaj naučijo, če smo se pripravljeni odločiti zase tudi takrat, ko se nam zdi to težko. Povsem normalno je, da lahko v začetni fazi zaljubljenosti spregledamo vse opozorilne znake ali zamižimo na eno oko in se nehote ujamemo v odnos, ki mu vlada nasilje in je poln bolečine. "Nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu se navadno začne z blagimi oblikami psihičnega nasilja, ki ga žrtev ne prepoznava kot nasilje," pravi svetovalka Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo. "V partnerskih odnosih lahko prihaja do nasilja zaradi različnih vzrokov, najpogosteje pa je zadaj potreba po premoči ene osebe nad drugo, s tem pa tudi po nadzorovanju, podreditvi, ponižanju in škodovanju."

Zakaj v partnerskih odnosih prihaja do nasilja – kaj vse je v ozadju? 

Za tiste, ki jih imamo radi, pogosto iščemo izgovore, da bi jim lahko oprostili, a pri določenih dejanjih je treba preprosto postaviti mejo ali celo narediti konec. "Ljudje dostikrat menijo, da sta razloga za nasilje opitost ali stiska, a ne gre zamenjevati razloga za nasilje z rizičnimi dejavniki. Alkohol, droge, finančna ali druga osebna stiska so lahko povod ali rizični dejavnik, ne morejo pa biti razlog. Ljudje pogosto občutimo večje ali manjše stiske, nekateri imajo tudi težave z zlorabo drog ali alkohola, a le redki med njimi so tudi nasilni," pojasnjuje svetovalka in ob tem poudarja: "Vzrok za večino povzročenega nasilja je prepričanje osebe, da je nasilje ustrezen način za dosego svojih ciljev, ki ga je v določenih okoliščinah dovoljeno uporabiti."

Ali je nasilno vedenje lahko tudi izraz ljubezni? 

Vsak od nas po svoje razume ljubezen, a v nekaterih primerih imamo lahko o njej povsem napačna prepričanja, zaradi katerih bomo bolj tolerantni tudi do nasilja. "Nevarno je, če nasilno vedenje zamenjujemo z izražanjem ljubezni." 

"Z odraščanjem dobimo od bližnjih, okolice in družbe, v kateri odraščamo, številna sporočila o sebi, drugih in svetu. Mnoga izmed njih so neustrezna in nam lahko v odraslosti povzročajo težave. Tudi z nasiljem je povezanih mnogo škodljivih sporočil." Prav zaradi napačnih sporočil in vzorcev lahko posesivnost zamenjujemo z dokazom ljubezni ali strast s trdnejšimi prijemi ter nasilnim odnosom do nas in tako naprej. 

"Spomnim se, kako so v osnovni šoli sošolke in sošolci, ko je sošolec vlekel za lase sošolko, vzklikali 'Kdor se tepe, ta se ljubi'. In kolikokrat slišimo starše, kako opravičujejo neprimerno vedenje otrok s frazami, kot so 'Všeč si mu, zato ti nagaja/te zbada/ti teži'. Vse to so neustrezna sporočila, kako naj bi se izražalo ljubezen, ki jih otrok lahko ponotranji, če je takih sporočil veliko in prihajajo od oseb, ki so mu pomembne," razlaga svetovalka in ob tem doda: "Ženske, ki se obrnejo na Društvo za nenasilno komunikacijo, pogosto povedo, kako so na začetku odnosa partnerjevo posesivnost, na primer da je želel biti ves čas ob njej, zamenjevale za izraz ljubezni."

Vzgajati, disciplinirati partnerja ... Kakšne posledice lahko pušča takšno vedenje?

Kakovostni odnosi temeljijo na enakopravnosti in spoštovanju, zato bi v njem morala imeti oba partnerja enako moč in možnosti, pa najsi bo to pri izražanju samega sebe, odločanju o pomembnejših odločitvah ali zadovoljevanju lastnih potreb in želja. "Kadar želi ena oseba v odnosu drugo osebo vzgajati ali jo disciplinirati, se postavlja v pokroviteljsko in nadrejeno vlogo nekoga, ki ve več in bolje, ki je večvreden. S tem lahko drugo osebo poniža in razvrednoti, predvsem pa se poruši ravnovesje moči v odnosu. In ko ima v odnosu ena oseba več moči kot druga, se takoj poveča možnost nasilja. Nasilje je namreč zloraba moči."

Kaj je značilno za osebe, ki se vedejo nasilno? 

Na marsikaj lahko pomislimo, ko se nekdo vede nasilno, od tega da na tak način razrešuje svojo stisko in gre v resnici za njegovo nemoč, da se je takega vedenja priučil doma in ga samo ponavlja ter tako naprej. "Osebe, ki se vedejo nasilno, so zelo heterogena skupina. Ni tipičnega povzročitelja nasilja in osebne okoliščine, po kateri bi lahko sklepali, da bo prav oseba s to okoliščino prej povzročila nasilje."

"Če bi morali najti skupno značilnost, bi lahko rekli, da nasilje v intimno partnerskih odnosih povzročajo tiste osebe, ki se niso naučile na drugačen način zadovoljevati svoje potrebe po moči, ki menijo, da morajo imeti v odnosu nadvlado in da jih mora druga oseba ubogati, kar je značilno predvsem za patriarhalne odnose, v katerih se je potrebno podrediti željam in potrebam moškega. Če ima poleg tega oseba še prepričanje, da je nasilje ustrezen način za dosego svojih ciljev, bo povzročala nasilje," razloži Tjaša Hrovat. 

Kdo je tisti, ki tolerira nasilje in zakaj ostaja v nasilnem odnosu?

Osebe, ki ostajajo v nasilnih partnerskih odnosih, si jih tudi dovolijo, saj za razliko od drugih ne bodo zapustile partnerja ob prvi klofuti, niti ob drugi ali tretji, medtem ko se nasilje običajno samo še stopnjuje, dokler jih popolnoma ne nadvlada in jim vzame še tisti zadnji kanček samozavesti. "Osebe, ki doživljajo nasilje v partnerskem odnosu, pogosto ta odnos težko zapustijo, čeprav so v njem ogrožene. Postopoma se začne nasilje stopnjevati tako po moči kot pogostosti. Žrtev se trudi, da bi preprečila nadaljnje nasilje, zato počasi prilagaja svoje življenje in sprejema omejitve ter zahteve povzročitelja."

 Nekatere žrtve opisujejo, da so med posameznimi dogodki nasilja doživele tudi obdobja miru, ko se povzročitelj opraviči in obljubi, da bo prenehal povzročati nasilje. Takrat se žrtve pogosto odločijo, da bodo ostale v odnosu, saj vidijo možnost, da se bo partner spremenil.

"Ženske, ki doživljajo nasilje, živijo v stalnem strahu za svoje telo in življenje, pogosto so povsem nadzorovane in izolirane. Tudi zato tako težko poiščejo pomoč in poti iz nasilja. Nekatere se bojijo, da jim ne bo nihče verjel, da doživljajo nasilje ali ne vedo, kam naj se obrnejo po pomoč. Lahko jih je sram ali imajo občutke krivde, da bodo razdrle družino.

Kaj ima ljubezen s tem? 

Včasih je težko razumeti, kaj ima ljubezen s tem, a v ozadju se večkrat skriva tudi nepotešeno hrepenenje po ljubezni, za katero smo pripravljeni plačati vsakršno ceno. V partnerskem odnosu namreč zadovoljujemo različne potrebe, kar pomeni, da stvari nikoli niso povsem črno-bele. Žrtev ima lahko celo v nasilnem odnosu določene potrebe zadovoljene. "To ne pomeni, da ima rada njegovo nasilno vedenje, to zgolj pomeni, da občuti celo paleto čustev in občutij, ki so si lahko med seboj tudi zelo nasprotujoča. To je še posebno pogosto takrat, kadar v odnosu ni ves čas prisotno le nasilje, ampak tudi številni prijetni trenutki," pojasnjuje svetovalka in ob tem dodaja: "Ni nenavadno, če žrtev nasilja do svojega partnerja, ki povzroča nasilje, čuti različna čustva, tudi ljubezen."

 Kljub temu je pomembno, da žrtev prepozna toksično ljubezen in pravočasno prekine škodljiv odnos, še posebej če hoče živeti dostojno in lepše življenje, saj ji še ni bila odvzeta možnost, da bi začela znova – pogumno in odločno od začetka. "Ko se partnerski odnos konča, je potrebno najti nove načine zadovoljevanja teh potreb, sicer oseba ne more zaživeti kvalitetnega življenja. Potrebe, ki jih je prej zadovoljevala znotraj partnerskega odnosa, lahko začne zadovoljevati s konjički, druženjem, delom, študijem, odgovornim starševstvom in tako naprej."