Ma ke škifo! Kako pa sploh veste, kako mi je?!

Pisateljica Suzana Tratnik je lani pri dveh pomembnih domačih založbah izdala navdihujoča romana, ki vsak zase pripovedujeta o junakinjah našega časa - o Jani v Pontonskem mostu (Beletrina) in Avi v istoimenskem romanu (Mladinska knjiga), dekletih z družbenega roba, da, tudi lezbijkah, ki jima v življenju ni bilo postlano z rožicami.

Ob soočanju z napadi tesnobe in zapadanju v škodljive vzorce, kot se dogaja Jani, in Avinemu spopadanju z materinim zanemarjanjem, s svojim nasilnim odzivanjem na krivice in obenem z veliko željo po varnem domu, kakršnega ima prijateljica Vesna, pisateljica bralca brezkompromisno, a tudi tankočutno popelje do spoznanja: nič ni izgubljeno.

Začnimo pri mlajši, Avi, ki svojo zgodbo pripoveduje v prvi osebi. Istoimenski roman načeloma sodi v polje mladinske literature, saj je bil uvrščen med finaliste nagrade Modra ptica, ki je predlani izbirala med mladinskimi romani. A kot se za dobra literarna dela vedno znova izkaže, je tudi to napisano tako, da nagovarja širok krog bralcev, med branjem pa bodo “udarec v pleksus” začutili predvsem odrasli. Knjiga namreč neposredno prikaže, kako neskončno pomembni in usodni so odnosi med štirimi domačimi stenami.

“Ne znam si niti predstavljati njihovih dolgih poti. Meni je komaj zneslo od ječe sredi zakletega slovenskega gozda do bencinske črpalke in Pirana. Oni pa se niso dali. Sramota bi bila, če bi se uklonila jaz.”

iz romana Ava

Kot piše na zavihku, Ava vsekakor ni pridna punčka. Njena pripoved se začne v “kibli”, kjer domuje šolska svetovalna služba, s svojimi “prekrški”, pa je Anka oziroma Ava, kot želi, da jo imenujejo, tamkajšnja redna obiskovalka. Tako izvemo, da se na zmerjanje odziva z brcami, s “čelno”, z grožnjami ... “Pa šele konec marca smo. To se ne bo nehalo,” pove “kiblarca”. A Ava, ki se tokrat zagovarja, ker je udarila svojo najboljšo prijateljico Vesno, odgovori z bistvenim - ne pustijo je pri miru in vsakič znori: “Mislim, prizadene me in me boli.” Vendar njeno iskreno priznanje obvisi v zraku. V resnici ga nihče ne sliši.

Suzana Tratnik:Ava, Mladinska knjiga, 183 strani, cena 24,99 evra

Nesrečna družinska verižna zanka, ki jo je treba prekiniti

Od tistega trenutka dalje iz poglavja v poglavje spoznavamo Avo in razloge, ki so pripeljali do tako ekstremnega dejanja, kot je napad na najboljšo prijateljico, zaveznico in, kot se izkaže, tudi več kot to. Bralec hitro ugotovi, da je srednješolka predvsem žrtev družinskih okoliščin: mama Dolores, ki jo dekle sme imenovati le po imenu, jo v obdobjih, ko se predaja alkoholu, kasneje pa tudi mamilom, zanemarja, pa čeprav si zanjo želi boljše razmere in predvsem odnos, kot ga je z mamo imela sama. Zato denimo hčerke nikoli ne udari. Kar pa seveda ni dovolj za ljubeč odnos. Kavka, kot babico imenujejo, ves čas preži nanje, kajti želi jih izseliti iz skromnega bivališča, da bi ga oddajala turistom, a življenja na ulici, kot sta ga mama in hči že izkusili, si nobena ne želi več.

Med ljudmi, ki jim Ava zaupa, je Josip oziroma Giuseppe, piranski preprodajalec drog, ki postane mamin fant in partner (med drugim odlično kuha), a jo tudi ta pusti na cedilu. Dekle, ki je videti pogumno, drzno, neustrašno, v resnici pod kapuco, s katero je najpogosteje pokrito, skriva tisoče vprašanj, dvomov, razmislekov in kajpada želja, na katere si včasih ne upa niti pomisliti. Je posebna - včasih jo nagovarjajo kot deklico, pupa, kot ji reče Giuseppe, spet drugič je zaradi svojega deškega videza fant, mulo, stari. “Si fant ali punca?” je vprašanje, na katerega Ava odgovori preprosto: “Kar čem!”

Začarani krog družinskega nerazumevanja, zanemarjanja in trpinčenja ni nikoli preprost. Ava, ki tudi sama doživi nasilje babice, namreč v sebi nosi izjemno vrlino sočutja in solidarnosti do mame, zato tudi bralec težko njeno neodgovorno skrbnico nepreklicno obsodi.

K sreči Ava izkusi tudi druge resničnosti, denimo razumevanje in pomoč, kakršno Rogovci nudijo mladim beguncem in tudi njej. Z njimi gre do Pirana, kamor se odpravi, da bi poiskala Giuseppeja, ki je po maminem pristanku v zaporu njeno zadnje upanje.

Pot sočutja

“Ne znam si niti predstavljati njihovih dolgih poti. Meni je komaj zneslo od ječe sredi zakletega slovenskega gozda do bencinske črpalke in Pirana. Oni pa se niso dali. Sramota bi bila, če bi se uklonila jaz,” razmišlja, ko prisluhne zgodbi enega od beguncev, članov nenavadne Rogove “družine”. A v Piranu pred Mercatorjem, znanim zbirališčem odvisnikov, odkrije Giuseppeja v tako slabi koži, da ji ne more nuditi niti kančka pomoči. Prav v Piranu, kjer je z Dolores nekdaj doživela vsaj hipec sproščenosti ob kopanju, se njen svet, vsaj tako se zdi, dokončno sesuje. Pri tem velja omeniti, da je avtorica besedilo, ko se dogajanje iz Ljubljane preseli v Piran oziroma k Giuseppeju, prepričljivo obogatila s ščepcem pristne govorice obalnih mest - od “Ma ke škifo!” iz našega naslova do “mone” in “ špinela” ... Na koncu pripovedi, ki ni linearna, temveč preskakuje naprej in nazaj v času, Avi izhod iz začaranega kroga ponudi prijateljica Vesna in njena “hipsterska” družina. Vendar epilog ni holivudski, saj junakinjo nedvomno čaka še veliko izzivov. Vse življenje bo v Avinem življenju tako ali drugače Dolores, vendar s pomočjo terapevtke in nove družine, se zdi, da bo zmogla premagovati izzive. In kot v spremni besedi piše klinična psihologinja Majda Mramor, sočutje, ki je Avi rešilo življenje, je ena od poti k povezanosti, eni naših osnovnih potreb: “V sebi imamo sočutje, odzovimo se na njegove pozive”.

Od paničnih napadov do zraka

S Pontonskim mostom pa vstopamo v življenje Jane, prekarne prevajalke člankov za ženske revije, neizživete literarne ustvarjalke oziroma piske kolumn in lezbijke, katere življenje močno ovirajo napadi panike in tesnobe. Skozi (znova) nelinearno zgodbo spremljamo odnose odvisnosti od partnerske zveze z usodno Simi, vzporedno pa tudi prijateljstva, ki imajo v Janinem življenju globok pomen, a ob težavah, v katere, kot ugotavlja, rine sama, večkrat ostanejo na stranskem tiru.

Suzana Tratnik: Pontonski most, Beletrina, 272 strani, 24 evrov

Med težavami, s katerimi se spoprijema, je tudi okolje, prepredeno s prepovedanimi drogami, in nekakšna naivna slepota, ob kateri Jana za vse izve zadnja, tudi za heroinsko odvisnost tedaj še svoje ljube. Ritem dogodkom, ki jih tokrat niza tretjeosebni pripovedovalec, dajejo tudi Janini obiski terapevtke, ki jih po eni strani jemlje z rezervo, a še pogosteje priznava, da jih krvavo potrebuje.

Jana ni enoznačni literarni lik, ni zgolj junakinja, ki se spopada z izzivi, je predvsem človek z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih večkrat tudi ozavesti. In je osel, ki gre večkrat na led, saj napake ponavlja, s čimer bralca redno iritira, a se najbrž zato tudi z njo zlahka poistoveti.

Želi si pisati, pa se tega (še) kar ne loti. “Kreativa je bila prehuda beseda za njeno stanje, vendar se tej oznaki ni bila pripravljena kar tako odpovedati. Že res, bila je uporna, vendar se ni upirala na veliko. Denimo, še nikoli ni protestirala proti odpuščanju tekstilnih delavk. Vsakič je pomislila, da ne ve, kako je izgubiti redno službo, ker je še nikoli ni imela. Zato se s tem nekako ni mogla poistovetiti. Prav je, da si pri takih rečeh poštena. Tudi o onesnaževanju okolja ni imela močnih stališč. Zgražala se je že, naredila pa ni nič. Vsako leto so se eni tam na faksu dobivali na dan planeta Zemlje ali nekaj takega, ampak to s planeti se ji je zdelo preveč globalno. Ko je še študirala, je bila zelo navzoča v lezbičnem aktivizmu, kar pa se ji je itak zdel bolj način življenja...” opisuje Jano in ... pravzaprav večino človeštva, pri čemer lahko bralec lezbični aktivizem prosto zamenja s katerim drugim.

Nekakšen razvojni roman, ki ga sklene za ta čas nujen optimizem, ob številnih Janinih padcih in pobiranjih pred bralce razgrne tudi del lezbične scene. Suzana Tratnik namreč ostaja pomembna ubesedovalka resničnosti različnih spolnih identitet (Ime mi je Damjan) in usmerjenosti. Nenazadnje nas popelje tudi v Piran, v nekdanji legendarni LGBT lokal Porta Campo. Ker je tudi sama lezbijka, to počne naravno, iskreno, brez zavor, njena pisava pa zato prevzame in navdušuje bralke in bralce vseh barv mavrice.

---