Hrvati so porina ohranili, v Sloveniji pa primerljive krovne in žanrsko raznolike glasbenocehovske nagrade ni več. Tudi vsi poznejši poskusi, kot na primer zlati zidak, ki se je podeljeval vsega eno leto (2011), in zlata piščal, ki se podeljuje od leta 2015 in te čase velja za osrednjo pop nagrado, so (bile) nagrade z omejenim naborom kategorij. Nemara tudi zato Ježkova nagrada zadnja leta zbuja več pozornosti, kot je je v devetdesetih in v prvem desetletju novega tisočletja. Nabor dosedanjih nagrajencev je žanrsko raznolik, njihov skupni imenovalec pa je, da gre za etablirane artiste, za katerimi so daljše kariere.
Prvo je leta 1989, leto pred smrtjo, dobil Marjan Marinc, avtor radijskih iger in gledaliških del, za njim pa po vrstnem redu Bojan Adamič, Urban Koder, Iztok Mlakar, Ervin Fritz, Mojmir Sepe, Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Pavel Lužan, Gojmir Lešnjak, Vita Mavrič, Zlatko Šugman, Črt Škodlar, Nataša Tič Ralijan, Andrej Rozman, Sašo Hribar, gledališče Narobov, Adi Smolar in Tone Partljič za življenjsko delo, Lado Leskovar, Vinko Möderndorfer, Barbara Cerar in Tone Fornezzi - Tof (prav tako za življenjsko delo), Tilen Artač, Toni Gašperič, Marko Radmilović, Ljerka Belak, Desa Muck, Drago Mislej - Mef, Zoran Predin, Marko Brecelj, Vlado Kreslin, Svetlana Makarovič in letos Vlado Poredoš.
Največ razburjenja je (predvsem) na desnem kulturno-politično-medijskem polu povzročila lanskoletna dodelitev nagrade Svetlani Makarovič, češ da gospa ni nadaljevalka Ježkove tradicije, čeravno od vseh naštetih morda še najbolj združuje talente, ki so krasili Milčinskega, ki je bil prav tako avtor kot izvajalec del. Kakšni bodo odzivi na dodelitev nagrade leta 1958 rojenemu Poredošu oziroma kakšno bo ocenjevanje njegove skladnosti z Ježkovim izročilom, velja še videti, je pa tudi za njim daljša kariera, ne glede na to, da se je na sceni pojavil relativno pozno.
Leta 1992 je zasavska skupina Orlek izdala prvi nosilec zvoka z naslovom Funšterc in jetrnice, na njej so bile pesmi z nenavadnimi naslovi za pop sceno, denimo Henrik in Rozika. V vlogi vokalista in avtorja se je pojavil Poredoš. Njegova kariera je edinstvena po tem, da je iz Beltincev, kjer je rojen in je preživel otroštvo, prek študentovskega bivanja v Ljubljani, kjer je obiskoval filozofsko fakulteto, v Zagorje oziroma Zasavje prišel, saj se je od tamkaj prej odhajalo kot pa prihajalo.
Glasbeni prispevek revirjev je v tistih časih bolj ali manj slonel na stari slavi. Na čelu z Laibach kot najslavnejšo revirsko glasbeno skupino, ki pa je imela več skupnega z dogajanjem v Londonu kot s siceršnjo zasavsko glasbeno tradicijo, katere značilnost je bila prepletanje narodnozabavne in zabavne glasbe. Kot se je tega denimo značilno lotevala leta 1968 ustanovljena zasedba Zasavci s hitom Moja mala Zagorjanka (lepša je kot Španka), katere priredbo so naredili tudi Orleki. Iz Zasavja oziroma Hrastnika je seveda tudi leta 1974 ustanovljena zasedba Veter, najbolj znana po skladbi Bela snežinka, eni najbolj priljubljenih pop skladb v Sloveniji, katere originalni naslov je Sneg je. Govori o snegu na jadranskem otoku Susak, od koder je bil Mario Kinel, originalni besedilopisec, bolj znan po besedilih za Iva Robića, vključno z zimzeleno Samo jednom se ljubi.
Poredošu je kot prišleku uspelo prepričati lokalne glasbenike o sodelovanju pri projektu, da kot Zasavci pojejo o postknapovskih okoliščinah in nemalokrat v lokalnem dialektu, kar so sredi osemdesetih nakazali že Mladi upi s hitom Naš ata. A Poredoš in Orleki so glasbene navdihe našli na vseh straneh, in to izredno pestre. Od folk avtorjev, kot je škotski kantavtor Eric Bogle, prek Louja Reeda, Poguesov in Avsenikov do Milana Pečovnika - Pidžija oziroma Franeta Milčinskega - Ježka, čigar skladbo Whisky Johnny so priredili že na plošči Adijo, knapi iz leta 1995. Podobno sproščeno, kot je za podeželje pač značilno, so tudi nastopali. Od LDS- do SDS-zabav.
V pojasnilu sedemčlanske žirije RTVS med drugim piše, da Poredošu uspeva slediti umetniškemu motu Franeta Milčinskega - Ježka, da je tudi grenkost življenja lažje prenašati s smehom. In to se zdi bistveno. Značilnost Orlekov je zagotovo ta, da so trpke tematike posredovali skozi pretežno vesele in udarne forme, vendar pa se težnja k veseli glasbi, ki se nemalokrat napaja iz virov, ki so bolj sončni kot njihova dolina, tako ali tako zdi značilnost revirskih glasbenikov. Nemara tudi zato, ker revirsko glasbo zaradi številnih pihalnih godb in pihalcev krasi prisotnost trobil in pihal, ta pa so podobno kot harmonika pregovorno veseli inštrumenti, ki še tako temačno tematiko podprejo z živimi barvami.
Vse to so v svojem zvoku združili tudi Orleki, ki so z besedili, ki so se nanašala na knapovsko in postknapovsko realnost, ter s proletarsko konkretnim in hrapavim glasom Poredoša nastopili v trenutku, ko so se v revirjih zapirali rudniki in ko je zasavska skupnost podoživljala svojo zgodovino. »Razmere v Zasavju so idealne za rock glasbo, ki sem jo sam vedno razumel kot proletarsko. Nagrada me je presenetila, obenem pa sem ponosen, da sem se znašel v eminentni družbi,« pravi nagrajenec, ki letos slavi tudi 40 let bivanja v Zasavju. In dodaja: »Še vedno se mi kdaj prikrade prekmurski naglas.«
Brez Orlekov bi se proces poslavljanja od rudarstva v Zasavju zagotovo zgodil bolj potihem in z manj poudarjanja težaške tradicije okolja, nemalo Slovencev pa do dandanes ne bi vedelo, da je bunkovec jabolčni mošt po zasavsko, da je funšterc rudarska palačinka, salamurca soljeno prekajeno meso, da so Čolnišče majhen kraj v občini Zagorje, da je perkmandeljc jamski škrat, da je houdre izraz za zgagarja oziroma nekoristnega brezveznika, anduht za slavje, frpruh pa izraz za podor materiala v jami, če naštejemo le nekaj pojmov, ki so se pojavili v njihovih skladbah.
