Ameriški boj na požiralniku denarja

Kongres je v četrtek tik pred zdajci, kar je v sodobni politični krajini ZDA sedaj že navada, potrdil začasno financiranje vlade in se izognil zapiranju zveznih uradov in agencij. Za Evropejce težko razumljiv pojav, da javne službe prenehajo opravljati svoje delo, ali pa so ga zaposleni prisiljeni hoditi v službo brez plačila, ker parlament ni sprejel proračuna, je postal ameriška resničnost sredi sedemdesetih let. Takrat so kongresniki v času spora s predsednikom Richardom Nixonom v roke vzeli škarje in platno pri oblikovanju letnega proračuna. Ta je sedaj sestavljen iz dvanajstih ločenih zakonov, vsak obsega svoje področje, kongres pa jih mora do 1. oktobra (še ena ameriška posebnost, proračunsko leto namreč traja od oktobra do konca septembra) potrditi vseh ducat, da je delo vlade neokrnjeno.

Tudi po tej reformi je plačevanje računov potekalo brez večjih težav, čeprav omenjeni zakoni niso bili pravočasno potrjeni. Vladni finančniki so namreč domnevali, da bo kongres prej ali slej prišel do dogovora in so delo nadaljevali v skladu s postavkami iz prejšnjega proračuna. Toda ob koncu edinega mandata demokratskega predsednika Jimyja Carterja je njegov pravosodni minister Benjamin Civiletti spisal dve mnenji, po katerih takšna praksa ni v skladu z zakonodajo in postavil temelje za obračunavanja, ki so sledila. Od reforme v času Nixona je kongresu samo štirikrat uspelo pravočasno sprejeti vseh dvanajst proračunskih zakonov, preostalih 44 let so krpali z zakoni o začasnem financiranju. Po štetju raziskovalne službe ameriškega kongresa se je v slabega pol stoletja dvajsetkrat zgodilo, da kongresniki niso pravočasno sprejeli niti teh. Toda takšne luknje so bile ali pred Civilettijevima mnenjema in niso imele posledic ali pa so bile tako kratke, da niso resno vplivale na delo državnega aparata.
 

Štiri krize

Vse do 1994, ko je kongres preplavila "republikanska revolucija" Newta Gingricha, vplivnega poslanca iz Georgie. Stranka je s poenotenim volilnim nastopom prevzela večino v obeh domovih poslanskih domov, Gingrich in njegov krog pa so prinesli nov pristop k politiki – nenehen strankarski boj, nesramno zmerjanje političnih tekmecev, zatekanje k teorijam zarote in načrtno zaviranje delovanja kongresa in vlade, kadar si v opoziciji. Tako so naslednje leto uprizorili prvi dve ustavitvi dela vlade, ko v sporu s predsednikom Billom Clintonom niso potrdili ne proračunskih zakonov ne začasnega financiranja. Po oceni vladne službe za upravo in proračun je skupaj 26 dni nedelovanja zveznih javnih agencij in uradov povzročilo za 2,4 milijarde dolarjev (2,07 milijarde evrov) škode.

Tudi tretja resna blokada zveznih ustanov je bila maslo desnice, ki si je leta 2013 na vse načine prizadevala izničiti zdravstveno reformo predsednika Baracka Obame. Republikanski poslanci so predlagali začasno financiranje, v katerem ni bilo denarja za izvedbo reforme, demokrati v senatu so to zavrnili, spor pa je za 16 dni ustavil delovanje nenujnih javnih služb. Ironija je bila, da zastoj ni vplival na izvedbo reforme, saj je ministrstvo za zdravje že prej zagotovilo potrebna sredstva, cena za 16 dni prisilnega neplačanega dopusta nenujnih javnih uslužbencev pa je bila po ocenah za 0,3 odstotne točke nižja rast BDP v zadnjem četrtletju in okoli 120.000 manj delovnih mest v gospodarstvu.

Četrti resni zastoj je prišel decembra 2018, takrat so ga povzročili demokrati, ker niso želeli potrditi začasnega financiranja s 5,7 milijarde (4,9 milijarde evra) za gradnjo zidu na meji z Mehiko. Bela hiša Donalda Trumpa je vztrajala, demokrati so trdili, da gre za razmetavanje denarja, spor pa se je vlekel rekordnih 35 dni. Ta čas je 800.000 javnih uslužbencev sedelo doma brez plač, medije so zasule podobe dolgih vrat v javnih kuhinjah, nekateri so ostali tudi brez stanovanj, ker niso imeli denarja za najemnine. Država je izgubila vsaj 11 milijard dolarjev, za kolikor naj bi nižji njeni letni prihodki.
 

Prelaganje težav

Po tej kalvariji je kongres sprejel zakon, ki zagotavlja, da mora javna uprava za nazaj plačati prisilne dopuste uslužbencev. Toda raziskave so pokazale, da imajo takšne politične pustolovščine precejšnje posledice za gospodarstvo, saj se opazno zniža poraba potrošnikov, še hujše pa za zaposlene, saj jih zelo veliko živi iz rok v usta, tretjina naj bi jih pred plačo imela povsem prazne račune. 

A je blokada dela javnih služb vseeno postala povsem sprejemljiv del obračunavanj v politični totalni vojni. V teoriji se blokade končajo, ko postane očitno, da javnost eno od strani bolj krivi za zastoj in to omehča njeno nepripravljenost za dogovor. V praksi ideološko razklane države sedaj mnenja oblikujejo partijske članske izkaznice, tako da demokrati krivijo republikance in obratno. Če tako obe strani menita, da zmagujeta v spopadu za javno mnenje, nihče noče prvi popustiti.

Tako so znova čakali skoraj do zadnjega trenutka, a si po besedah republikanskega senatorja Johna Cornyna nihče ni želel sredi pandemije ustaviti delovanja javnih služb, še posebej v zdravstvu. "Demokrati ne želijo ustaviti dela vlade, tudi republikanci ne. To bo zagotovilo, da ne bomo ugasnili luči," je pravilno napovedal razplet. V četrtek so sprejeli zakon o začasnem financiranju, v katerega so vpletli še sredstva za naselitev afganistanskih beguncev in pomoč Američanom, ki so jih prizadele naravne ujme. Težave so sicer samo brcnili za dva meseca v prihodnost, saj se sedanje začasno financiranje vlade izteče 3. decembra.

Igra izsiljevanj

V podrobnostih dogovora o financiranju pa se skriva kleč morebitne še večje krize. Demokrati so namreč že prejšnji teden v poslanskem domu predlagali zakon, ki bi podaljšal začasno financiranje vlade, hkrati pa dvignil mejo za zadolževanje ZDA. A so republikanci z obstrukciji v senatu to zavrnili in zahtevali, da demokrati za dvig dolga uporabijo poseben postopek, imenovan proračunska poravnava. Gre za obveznico okoli obstrukcije, saj omogoča, da je proračunska zakonodaje sprejeta samo z navadno večino (51 glasovi v senatu). Cilj desnice je jasen: demokrati naj sami zvišajo mejo za dolg države, s proračunsko poravnavo bodo morali to storiti za konkretno veliko številko več tisoč milijard dolarjev, nato pa jim bodo republikanci v volilni kampanji prihodnje leto očitali, kako ZDA brezglavo potiskajo v dolžniški propad.

Meja zadolževanja je še ena nekoliko posebna cvetka ameriške zakonodaje, ki je sedaj prerasla v strupeno rožo političnega samouničenja. Zasnovali so jo leta 1917, ko se ZDA vstopile v prvo svetovno vojno, finančno ministrstvo pa je potrebovalo precej več manevrskega prostora za plačevanje vojnih stroškov in ni moglo čakati na vsakokratno odobritev kongresa za novo zadolževanje. Od leta 1939 velja enotna meja, do katere se država lahko zadolži, kongresniki pa so jo nato rutinsko zviševali. V zadnjih šestdesetih letih kar 78-krat, precej večkrat v času republikanskih predsednikov (49-krat) kot demokratskih (29-krat). V zadnjih treh desetletjih pa je ob kipenju dolga in vrenju političnega boja rutino zamenjalo izsiljevanje, s katerim skuša opozicija predsednika prisiliti, da se ukloni njenim zahtevam. Toda če je ustavitev dela vlade umazana bomba, ki zamaje državo, je igranje s plačilno sposobnostjo ZDA termonuklearno orožje, ki ogroža ves svet.
 

Nevarne posledice

Janet Yellen, nekdanja prva dama centralne banke, sedaj pa finančna ministrica v vladi Joeja Bidna, je ena od tistih, ki opozarjajo, da ogrožanje ameriške zmožnosti plačevanja računov lahko sproži "gospodarsko katastrofo". Če vlada ne dobi potrebnega denarja, bodo posledice najprej občutili v ZDA, ko bodo vojaki ali upokojenci ostali brez mesečnih dohodkov, ogroženi bodo socialni programi, tudi državna zdravstvena zavarovanja. Zamajal bi se trg vrednostih papirjev, delniški bi po nekaterih ocenah lahko izgubil kar tretjino vrednosti. Tudi če bi bila plačilna nesposobnost vlade le kratkotrajna, bi bile posledice občutne. Ko je pred desetimi leti vodja takratne republikanske večine v senatu Mitch McConnell samo zagrozil, da ne bo dovolil zvišanja meja zadolževanja, ker je Obama hotel višje davke za najbolj premožne, se je svet spraševal, ali se je ameriškim politikom zmešalo. Bonitetna hiša S&P Global Ratings je pisala zgodovino, ko je posojilno oceno ZDA z najvišjih AAA znižala na AA+, nekateri ekonomisti pa so trdili, da je takšno politikantstvo upočasnilo okrevanje po veliki recesiji.

Politiki (in mediji) radi vihtijo table o bližnjem koncu sveta, toda plačilna nesposobnost ZDA bi ogrozila tudi izplačilo dolga do tujih upnikov, ki so kupili ameriške državne obveznice. Te veljajo za daleč najbolj varen dolžniški papir, tako rekoč naložbo brez tveganja. Ko to ne bi več držalo, bi vlagatelji zahtevali večje donose, to pa bi dvignilo obrestne mere ter občutno zvišalo stroške vseh posojil. Ameriški dolar je rezervna valuta vsega sveta, mednarodni finančni sistem pa temelji na predpostavki, da so ameriške obveznice praktično nezlomljive. Zrušitev te vere bi povzročila splošno finančni krizo v trenutku, ko je mednarodno gospodarstvo že tako razmajano zaradi ukrepov proti pandemiji. Motnja iz leta 2011, ko je ameriška desnica grozila z nepovišanjem meje zadolževanja, je po besedah Yellenove mesece odzvanjala po finančnih trgih. Zato je pomembno, ali se padcu v tovrsten prepad "izognejo v mesecih in ne minutah ... čas je denar, morebitno več milijard dolarjev."

Najbolj bizarno pri vsej tej dolžniški izštevanki je, da vlada z izposojenim denarjem plačuje že zapite račune, porabo, ki jo je kongres že odobril v preteklosti. Še posebej, ker imajo na od zgoraj omenjene proračunske reforme iz časa Nixona kongresniki trden nadzor, kam in koliko denarja vlada usmerja vsako leto. Zaradi tega je meja zadolževanja politični anahronizem in že dolgo ne izpolnjuje svoje prvotne naloge, nadzora nad proračunsko odgovornostjo predsednika. Politični teoretik Jon Elster je sicer menil, da gre za predhodno obvezo, način, da preprečimo lahkomiselno ravnanje v prihodnosti. Toda kot pravi nekdanji finančni kolumnist časnika New Yorker James Surowiecki, je to hkrati prešibka obveza, saj jo lahko kongres kadar koli spremeni (zviša), in premočna, saj so njene negativne posledice (finančna kriza) "katastrofalno nesorazmerne z vedenjem, ki ga skuša uravnati ... podobno, kot bi se ustrelil v glavo, ker se ne držiš diete." Toda politiki na desnici imajo radi rožljanje s koncem zviševanja meje dolga, saj lahko grmijo proti zadolževanju države, ne da bi jim bilo treba jasno povedati, katero postavko v proračunu bodo odrezali ali kateri davek dvignili, da bo poraba uravnavana s prihodki.

Fiskalni "teroristi"

V času Obame skopuški McConnell je po prihodu republikanskega Trumpa postal darežljiv državnik in pristal, da se je dolg države zvišal za 7.800 milijard dolarjev (6,7 milijard evrov). Sedaj je na novo odkril vrline varčnosti in kot vodja republikanske senatne manjšine napovedal, da si ne predstavlja "niti enega republikanca, ki bi glasoval za dvig meje zadolževanja" ter demokratom sporočil, da je ta sedaj "njihova težava". Kar je povsem novo merilo ameriške politike, saj so bili skoraj vsi prejšnji dvigi podprti z glasovi iz obeh strank, v senatu pa so dosegli mejo vsaj 60 glasov, ki je potrebna za preglasovanje poskusov obstrukcije. Sam McConnell je v svoji karieri 32-krat podprl dvig meje zadolževanja, trikrat samo v času Trumpa. Sedaj znova nasprotuje plačilu starih računov, ker mu gre v nos šele predlagana prihodnja poraba države. Kar spominja na njegovo izjavo izpred desetih let, da je plačilna sposobnost države "talec, ki ga je vredno ugrabiti."

Finančni minister Paul O’Neill iz vlade republikanca Georgea Busha mlajšega je nasprotnike dviga meje zadolževanja zmerjal s teroristi, nekdanji republikanski vodja poslanskega doma John Boehner je takšno izsiljevanje označil za blaznost, njegove zagovornike pa za prismojence. Toda kot pravi Dana Milbank iz Washington Posta, je to sedaj stranka, ki jo "vodijo prismojenci". Po njegovih besedah korenine prismojenosti segajo v čase Gingricha in njegovega zasuka k novemu, jedkemu populističnemu konservativizmu, pod njegovim vodstvom je kongres odpravil tudi pravilo, da se s sprejemom proračuna avtomatsko dvigne tudi meja zadolževanja. Nato je prišlo še bolj skrajno gibanje čajankarjev, ki je grozilo, da dviga zadolževanja ne bodo podprli za nikakršno ceno. Zadnje utelešenje republikanske stranke je partija, ki fanatično sledi ljubljenemu vodji in njegovi realnosti izkrivljenih dejstev. Vsi zmerni člani pa so izgnani ali potisnjeni v neopaznost.

Prikladna pozabljivost

Priča smo bizarnim razmeram, ko je ena stranka skoraj poenoten kult osebnosti na vse bolj skrajnem desnem robu, druga pa uteleša nekdanji ameriški politični prostor, v katerem se naprednjaški in nazadnjaški politiki prepirajo o tem, kako obsežni naj bodo socialni programi in drugi posegi države na trg in v družbo. Desni oziroma sredinski demokrati so vrgli polena pod noge prizadevanjem predsednika Bidna in levega krila stranke, da s 3.500 milijard vrednim programom naložb v socialno mrežo in okoljsko politiko ZDA nekoliko bolj približa evropskim družbenim standardom. Demokratski naprednjaki so v zameno ustavili v senatu že potrjen okoli tisoč milijard vreden paket naložb neposredno v ceste, mostove in drugo infrastrukturo.

Republikanci uživajo v predstavi in prilivajo olje na ogenj, hkrati pa računajo, da s prepuščanjem dviga meje zadolževanja tekmecem ne samo dobivajo propagandno orožje za volitve, pač pa sipljejo dodaten pesek v kolesje že tako razglašene demokratske mašinerije. Pri tem so tudi njihovi najbolj zmerni kongresniki precej neiskreni. "Demokrati pravijo, da ne potrebujejo naših glasov za prihodnjo porabljanje denarja, a jih potrebujejo, ko je treba plačati zanj," je dejal republikanski senator iz Utaha Mit Romney. A "pozabil", da je dvig zadolževanja plačilo za stare račune, kar 97 odstotkov jih je nastalo pred nastopom sedanje vlade. "Tudi če Bidnova administracija ne bi odobrila nobene dodatne porabe, bi se vseeno morali ukvarjati z mejo zadolževanja," je jasna Yellenova.

Nejeverni in naveličani

Siljenje demokratov, naj se zatečejo k zapletenemu postopku proračunske poravnave, ki omogoča izogib republikanski obstrukciji, prinaša še eno težavo. Zanjo sta po mnenju strokovnjakov potrebna vsaj dva tedna političnih manevrov, kar pomeni, da bi se nevarno približali točki, ko bo finančnemu ministrstvu dejansko zmanjkalo denarja. To je sedanjo zgornjo mejo zadolževanja (22.000 milijard dolarjev (18,9 milijard evrov) vleče že iz 2019, nova bi morala znašati vsaj nekaj več od 28.500 milijard) uradno doseglo 1. avgusta, sedaj z različnimi računovodskimi triki podaljšuje svojo plačilno sposobnost. Kdaj bo doseglo dan, ko bodo imeli na voljo manj denarja, kot pa znašajo obveznosti, nihče na zna natančno napovedati. Po najbolj pogostih ocenah naj bi se to zgodilo med 15. oktobrom in 4. novembrom, Yellenova omenja 18. oktober, jasno je, da kongresu vse bolj zmanjkuje časa. Kot pa je pokazal nizozemski psiholog Carsten de Dreu, strokovnjak za vedenje pri konfliktih znotraj skupine, časovna stiska oži, ne pa širi miselna obzorja, pogajalci se pod pritiskom še bolj zatekajo k stereotipom in spoznavnim bližnjicam.

Načeloma še vedno velja, da so vse bolj pogosti zapleti pri dvigu zadolževanja le šopirjenje najbolj glasnih petelinov na domačem kupu gnoja. In bomo zadnji hip znova priča dogovoru. Toda če se bodo zaradi negotovosti, kdaj bo ta zadnji hip, ušteli in bomo priča plačilni nesposobnosti ameriške države, bodo posledice strankarskega nihilizma precej neudobne. Že sedaj so borzni trgi postali precej nemirni. Politična analitičarka Fiona Hill pa opozarja, da je politična razklanost ameriške družbe začela ogrožati nacionalno varnost države. "Nezmožnost Združenih držav, da ravnajo odgovorno, ovira širjenje njene mehke moči, tega, čemur Biden pravi 'moč našega zgleda'," pravi Hillova. Ves svet pa rahlo nejeverno in predvsem naveličano spremlja, kako je znova talec ameriških političnih zdrah.