Izgubljena generacija

Kako do stanovanja? Ustvarili smo gnusen sistem!

Marija Šelek / Revija Jana
27. 4. 2022, 07.42
Deli članek:

V 78. členu naše ustave piše: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.« Leta 2008 je subvencijo za najemnino prejemalo 800 ljudi, danes jih že 5.000. Država bo letos samo za tržne najemnine dala 12 milijonov evrov subvencij! In približno tolikšen znesek za neprofitne najemnine.

Nejc Trampuž
Kako do stanovanja? Čakamo, da umre babica.

Imamo problem? Seveda, in to že izredno dolgo. Potrebujemo veliko dostopnih stanovanj – a ne samo za mlade, s streho nad glavo se ukvarjajo premnogi od 25. do 40. leta. »Gre za izgubljeno generacijo,« pravi sociolog, član stanovanjske zadruge Zadrugator ter direktor Inštituta za študije stanovanj in prostora Rok Ramšak.

Ne gre le za problem socialno šibkih, stanovanjska kriza, ki je niti ne smemo več imenovati kriza, temveč kronično stanje, je tako globoko zarezana v premnoge družine, da lahko govorimo o večini. »Imamo ožjo skupino ljudi, ki še nekako pride do stanovanja, eno skupino, kjer stanovanja kopičijo, saj je to zanje varna naložba in plemenitenje financ, tretja skupina pa se iz leta v leto veča in postaja večina – ta ne bo nikoli prišla do stanovanja,« razlaga Ramšak, ki mu je po šestih letih intenzivnega ukvarjanja s stanovanjsko problematiko o tem vedno težje govoriti. »Ker se nič ne izboljša, celo čedalje slabše je.« 

Ko niti kot otrok matere z nizko plačo prvo leto študija ni bil upravičen do sobe v študentskem naselju, se je znašel na nestabilnem najemnem trgu slovenske prestolnice. »Že takrat ti postane jasno, da si boš moral poleg študija poiskati službo. Ob rednem delu pa ne moreš kakovostno in predano študirati. Tako je kopica sposobnih ljudi vrženih v deprivilegiran položaj in jih to začne zavirati pri razvoju kariere.« Soustanovil je stanovanjsko zadrugo, aktivno sodeluje pri pisanju zakona in lahko prav zaradi takih izkušenj pove, kako brezperspektivna je naša stanovanjska realnost. Prihodnost pa je tudi z novosprejetim zakonom o stanovanjski jamstveni shemi za mlade do 38. leta po njegovem mnenju brez odločnih in politično nepriljubljenih ukrepov črna.

Zakaj je novi zakon slab?

Pa tako dobro se sliši. Jamstvo države za posojilo v višini 200.000 evrov ne pomeni, da vas bo banka ocenila kot posojilno sposobne – pri tem ostaja še kar nekaj dilem. Predvsem gre za ukrep na področju povpraševanja, in tega bi se morali kot družba bati, opozarja Ramšak s kolegi iz inštituta. »Da se tak ukrep ne obnese, lahko vidimo na Madžarskem in Hrvaškem: stanovanja se ne pocenijo, temveč postanejo bolj nedostopna; najprej je nekaj mesecev še stabilnih, nato pa cene poskočijo v višave, saj kadarkoli razpišeš subvencije, trg hoče še več. Dolgoročno bodo cene še bolj zrasle in mnogi si tudi s tem ukrepom ne bodo mogli več pomagati. Pade tudi kakovost novogradenj, zmanjša se kvadratura, saj investitorji gradijo znotraj zneska, ki ga je pripravljena država subvencionirati, zaradi cenejše zemlje gradijo na obrobju mesta, kjer ni infrastrukture, in smo spet pri problemu razpršene gradnje. Tudi če odmislimo, da je bistvo zakona zgrešeno in bo imel drugačen učinek, kot ga hočemo doseči, gre za izjemno slabo spisan zakon. Če mi na mizo postavite pol litra kave in tri rogljičke, bom do jutri zjutraj sestavil boljšega.«

Kaj smo storili narobe?

Odgovor je precej preprost: nismo razmišljali o prihodnjih generacijah. Medtem ko za leto 2022 ocenjujejo, da bo zgrajenih nekaj čez 3.000 stanovanj, so jih v 70. letih zgradili skoraj 20.000 – na leto! »Ob osamosvojitvi smo imeli izjemno velik in kakovosten javni stanovanjski fond, a smo ga privatizirali. Po Jazbinškovem zakonu si do stanovanja prišel za ceno enega golfa. Takrat naj bi resno primanjkovalo denarja in ga je vlada nujno potrebovala za delovanje. Če smo že bili v to prisiljeni, bi morala vlada takoj začeti razmišljati o naslednjem koraku za ohranjanje dostopnosti stanovanj in še naprej kakovostno graditi. Tega pa pri nas ni nihče nikoli naredil. To je v resnici glavna napaka in politiki ne moremo odpustiti, da ni razvila novega sistema ali obudila starega, ki je deloval. Odtlej smo področje stanovanjske preskrbe prepustili trgu, ki nikoli v zgodovini in nikjer na planetu ni in ne bo poskrbel za dovolj kakovostnih dostopnih stanovanj – predvsem pa ne za srednji ali nižji srednji razred. Kaj šele za ljudi s socialnega dna! Javna stanovanjska preskrba pa nikakor ne bi smela biti osredotočena samo na najranljivejše.«

Posnemajte Dunaj!

Tega, kako ogromen problem imamo, se zaveda vedno več ljudi, saj postaja večgeneracijski problem. »Če se bodo tega zavedeli tudi politiki, bodo morda lažje sprejeli tudi kakšno težjo politično odločitev«. Kaj pa bi bila prava politična odločitev? »Nepremičninski davek, za katerega se nihče ne želi izreči naglas. Pa je nekaj najbolj samoumevnega in preprostega na svetu, samo politične volje ni. Zato mora vlada tak davek uvesti povsem na začetku, saj ob izteku mandata prevlada strah za volilne glasove. Rezultati stanovanjskih politik pa se nikoli ne pokažejo v štirih letih, ampak v veliko daljšem obdobju. Zelo mi je žal, da se v Sloveniji stanovanjski problem čedalje bolj enači s socialno preskrbo, saj ne razumejo, da so dostopna stanovanja eden izmed temeljnih stebrov trajnostne razvojne politike. Povezuje se z vsemi drugimi področji – od šolstva do zdravstva, da ne govorimo o kakovosti bivanja, kariere do gospodarstva. Na Dunaju so izračunali, da se jim vsak evro, vložen v dostopna stanovanja, povrne več kot dvakratno (2,6). Tako preprosto je to. In vse stranke, ki jih tako zelo skrbi demografija, bi se morale osredotočiti na stanovanja.«

Ne se hecat!

Tudi to, da nimamo realnih podatkov o tem, koliko stanovanj potrebujemo (po nekaterih ocenah vsaj 30.000), je sramotno. »V Sloveniji se zanašamo na anekdote, ne pa na to, kaj se dejansko dogaja. Preprosto rečemo, da je veliko stanovanj praznih, a že statistični urad vsako leto pove, da številka ni reprezentativna. Imamo napačno metodologijo. Med prazna stanovanja štejejo vse vikende, ki jih v Sloveniji ni malo, stare kasarne in vojaške objekte, kopico stanovanj brez dostopa do vode ali elektrike in vsa stanovanja, ki se oddajajo na turističnih platformah. Veste, kje je po uradnih podatkih največ praznih stanovanj? V Kranjski Gori in Bovcu! Ne se hecat, no!«

V kakšni družbi hočemo živeti?

Kot pravi Ramšak, je nepremičninski davek tehnična rešitev, a reševanje stanovanjske preskrbe ni tehničen odgovor. »Gre za družbeno vprašanje: v kakšni družbi želimo živeti? Se nam zdi sprejemljivo živeti v takšni, kjer si lahko nekdo lasti 30 praznih stanovanj, medtem ko imamo kopico ljudi, ki vedno bolj živijo v kleteh? To je vprašanje, ki mora biti v središču pozornosti. Za koga je to v redu? V resnici samo za tiste, ki imajo teh 30 stanovanj. Če bi kapital razmišljal dolgoročneje, v smeri življenja v bolje preskrbljeni družbi, ljudje ne bi bežali iz države, bili bi bolj zdravi … In to dolgoročno ustvarja družbeno bogastvo – tudi za posameznike. Mladi danes to situacijo sprejemajo kot samoumevno, češ, nič se ne bo spremenilo. Zato imamo neverjetno visok delež ljudi, ki so zadovoljni z bivanjem v hiši staršev, čeprav to zanje še zdaleč ni idealno.«

Absurdne so postale tudi najemnine novih stanovanj republiškega stanovanjskega sklada. Za sto kvadratov veliko stanovanje 900 evrov najemnine! Katera družina si lahko to privošči in zakaj si potem raje ne bi kupila lastne nepremičnine? »Kako lahko pri nas naraščajo neprofitne najemnine do take mere, da so enake ali celo višje od neprofitnih dunajskih in dosegajo raven tamkajšnjih nizkoprofitnih?! Pa govorimo o državi z boljšim dohodkovnim standardom! Nekaj je zares zelo narobe.«

Kdaj bodo cene stanovanj padle?

»Ko nas bo prizadela resna ekonomska in finančna kriza. Res lahko kot mlada družina čakaš na to? In takrat bodo kupovali tisti, ki imajo že itak denar na zalogi. Vsi drugi bomo pa še težje prišli do stanovanj, saj bomo težje dobili posojila, ker se bodo podražila, da ne govorimo o tem, da nas bo polovica izgubila službo. Z vsakim letom pride generacija, ki vstopi v še hujše pogoje na tem področju. Že višji srednji razred si brez pomoči staršev ne more kupiti primernega stanovanja. A ni žalostno, da je temeljni način stanovanjske preskrbe čakanje, da ti crkne babica?! Namerno sem vulgaren zato, ker bi se morala politika zavedati, kako gnusen sistem je ustvarila.«

---

Kdo si lahko privošči več stanovanj?

V krogu znancev si je dve dodatni stanovanji kupil zdravnik pri 40, tri stanovanja ima tudi ekonomist pri 45, ki se na delo vozi čez mejo, in še ne tridesetletnik, ki si je dve stanovanji kupil v šestih letih po zaslugi dobre službe in spretnega ravnanja s kriptovalutami. Prijateljica, ki 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje za 700 evrov najema v enem izmed štajerskih mest, pa je z najemodajalcem podpisala dve pogodbi. Eno uradno in eno neuradno. Na uradni je seveda zaveden za 200 evrov nižji znesek najemnine. Njen najemodajalec, s katerim je sicer zelo zadovoljna, pa ima v dveh mestih tri dodatna stanovanja, ki jih oddaja.

Kaj je treba nujno storiti?

1.     Sprejeti sistemski vir financiranja. Ramšak zagovarja nepremičninski davek, ki ne samo da je dober vir sredstev, nekoliko »ošteje« tudi tiste, ki stanovanja kopičijo. »Predlog stranke Levica še zdaleč ni odličen, je pa dejstvo, da ga desne stranke namerno napačno interpretirajo in namenoma strašijo ljudi. In to je sramotno.«

2.     Absolutno je treba znatno povečati število najemnih neprofitnih stanovanj.

3.     Zagnati  je treba aktivno zemljiško politiko na ravni države in občin (stanovanja umeščati na pametna mesta).

4.     Kot kratkoročni urgentni ukrep pa je treba strogo regulirati najemni trg in omejiti rast najemnin. »Ustvaril se je mit, da so pri nas v privilegiranem položaju najemniki. Ampak to ne drži. Obstaja nepremičninski portal, na katerem dobi investitor oceno, kako se mu v določeni državi splača vstopiti na trg in koliko je zavarovan kot najemnik. Slovenija je ocenjena kot ena najboljših držav za najemodajalce, saj je najemnik v izrazito deprivilegiranem položaju. Pred kratkim sem bil v družbi nekega velikega zasebnega investitorja, ki ima v lasti nekaj ducatov stanovanj na Dunaju. V desetih letih tam s svojimi stanovanji ni zaslužil toliko, kot bi lahko pri nas v enem letu!«

5.     Graditi študentske domove, saj bi to razbremenilo obstoječi najemni trg.

ANKETA

Kje in kako živite?

Sara, 42 let
Sem redno zaposlena mama treh otrok, živimo v enem večjih krajev na Koroškem. Po ločitvi sem približno pol leta iskala najemniško stanovanje, kamor bi se lahko z otroki preselili. Soočili smo se s skromno ponudbo najemniških stanovanj, na voljo je bilo eno za 700 evrov na mesec in enosobno za 400 evrov. Zato sem se odločila za 90 kvadratnih metrov veliko stanovanje v starejši hiši. Uredili smo si prijeten dom, počutimo se varne, kljub temu da za najemnino plačujemo 500 evrov, za ogrevanje in elektriko pa v zimskih mesecih še dodatnih 500. Za stanovanje prejemam subvencijo v višini 150 evrov. Žalosti me, da nisem kreditno sposobna, saj bi si z mesečnim obrokom v višini najemnine odplačevala posojilo, stanovanje bi tako bilo enkrat moja last in last mojih otrok, zdaj pa imam občutek, da mečem denar skozi okno. Želimo si neke trajne rešitve, saj so večkratne selitve stresne zame, še posebej pa za otroke.

Maja, 50 let
21 let živimo v neprofitnem stanovanju sredi Ljubljane. Za družino s tremi najstniki je bilo stanovanje zadnja leta premajhno, posebno ker jaz že 14 let večinoma delam doma. Zaradi manjšega lastniškega deleža v hiši na podeželju, ki ga nismo mogli prodati (dokaj tipična dediščinska zgodba v Sloveniji), je naše premoženje pred leti preseglo cenzus za neprofitno najemnino, zato plačujemo deloma tržno najemnino, skoraj 500 evrov, skupaj s stanovanjskimi stroški in elektriko nas je bivanje prejšnji mesec stalo 843 evrov. Najemnina se bo po novem stanovanjskem zakonu še povečala. Zavedam se, da smo v neprofitnem stanovanju dokaj varni glede na siceršnje pomanjkanje stanovanj in oderuške najemnine v Ljubljani. Sanje o lastni nepremičnini smo pokopali pred leti, ko sem ostala brez zaposlitve. Tudi otrokom z možem ne bova mogla kaj dosti pomagati pri ureditvi lastnega varnega doma. Delo ni več dostojno plačana vrednota, da bi si tako zagotovili vse potrebno za življenje. Vrednota je rentništvo, ko dokaj majhen delež ljudi zelo dobro živi od oddajanja nepremičnin. Svojim otrokom pravim, naj po končanem študiju premislijo o možnostih na podeželju, kajti Ljubljana postaja prijazno mesto samo še za bogatejše sloje, revnejši se odseljujejo.

Klemen, 40 let
Po povratku iz Tokia, kjer smo trije dve leti živeli na 28 kvadratnih metrih, najverjetneje je omenjena površina vključevala tudi balkon, smo se znašli pred zagato, s katero se sooča veliko Slovenk in Slovencev, ne le mladih: kje najti bivališče za razumno ceno? Čeprav tako moji kot ženini starši živijo v (pre)velikih hišah, možnosti za skupno bivanje ni bilo. Tako nam je ostal le najem, pri čemer so najemnine v Ljubljani v dveh letih naše odsotnosti poskočile v nebo. Zato smo se preselili v Celje, kjer za 70 kvadratov plačujemo isto najemnino, kot nam je bila ponujena za 40 kvadratov enosobnega stanovanja na Kotnikovi v Ljubljani. Stanovanje je popolnoma prenovljeno in prijetno za bivanje, kar bi težko trdil za stanovanje le nekaj blokov stran, ki je le za slabega stotaka na mesec cenejše. Upanje, da bom kdaj imel svoje stanovanje, kopni tako hitro kot sneg na Antarktiki.