Petek, 5. 11. 2021, 17.00
2 leti, 5 mesecev
Klemen Kosi o okrevanju po poškodbi kolena
Štajerska trma: leto po grozljivem padcu želi v Peking
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,01
4
Klemen Kosi optimistično gleda v novo tekmovalno zimo.
Klemen Kosi se je nedavno vrnil na smuči, potem ko je decembra doživel grozljiv padec in utrpel resno poškodbo kolena. Januarja bi že rad smučal v svetovnem pokalu, verjame tudi v februarski nastop na olimpijskih igrah v Pekingu.
Lani, 27. decembra, si je na treningu smuka v Bormiu težje poškodoval koleno. Januarja so ga operirali na zagrebški zasebni kliniki. Sledili so meseci rehabilitacije in kondicijski treningi za povrnitev mišične mase. Sedemnajsti oktober letos je bil težko pričakovani dan. Znova je stopil na smuči. Klemen Kosi. Ta dan opisuje takole: "Upal sem, da se bo zgodil že prej. Iz preventivnih razlogov smo se z zdravniki odločili, da bomo več časa namenili pridobivanju mišične moči. In to smo dobro uresničili. Po skoraj desetih mesecih od zadnjega stika s snegom je bil občutek na smučeh zelo dober. Nad mojimi pričakovanji. Nisem vedel, kako se bo telo vedlo na snegu, v smučarskih čevljih, v smučarskem položaju. Na koncu se je izkazalo, da se v tem položaju počutim najbolj naravno. Zato sem bil zelo vesel. Presegel sem tudi pričakovanja drugih. Velika hvala vsem, ki so mi pomagali, da sem prehodil to trnovo pot."
Delal je v fizioterapiji Pika z Darjo Kramberger, bil na rehabilitaciji v Zagrebu, pa v zdravilišču v Čatežu. Z zagrebške rehabilitacijske klinike ima naslednjo anekdoto: "Mislil sem, da bom tam telovadil z babicami in dedki, na koncu pa so bili zraven mene nogometaši Rijeke, Hajduka, Dinama, tudi Marco Pjaca iz Juventusa. Jaz sem znan kot navdušen privrženec, sploh Maribora, in nogometaše kar dobro poznam. Hitro smo se ujeli. Poznali smo iste igralce, trenerje. Vse debate pa so se končale s tem, da bi si vsak želel igrati za Maribor," razlaga Kosi v smehu. Kot tudi zgodbo iz Čateža: "Nekega gospoda, ki je imel doma kmetijo, sem pregovarjal, naj mi proda kozo. Da bi se pasla na mojem vrtu in mi ne bi bilo treba kositi. Potem pa bi mu jo nazaj prodal dražje, ko bi zrasla in bi bila več vredna. To ni uspelo, sem pa zdravilišče zapustil s kolenom v mnogo boljšem stanju." Pozneje se je za kondicijo trudil z Niko Radjenović, zdaj dela z Mitjo Bračičem. Sodelovali so dobro. "Čeprav z mano ni lahko delati," pove iskreno.
O padcu ne razmišlja več
Na snegu je bil do zdaj pet dni. Šlo je za prosto smučanje, preizkušal je tudi novo opremo. Odločil se je namreč za novega opremljevalca, zdaj uporablja smuči in čevlje znamke Rossignol. Strahu na smučkah ni bilo. "Padec podoživljam samo, ko me vi sprašujete o njem. Sicer pa o njem ne razmišljam. Osredotočen sem bil na počutje telesa, na smuči in snežno površino pred seboj. V prvih zavojih nisem občutil strašnih spominov. Je pa bil drugačen občutek na smučeh po tako dolgem času in po operaciji. Iz zavoja v zavoj se je izboljševal. Mislim, da sem v teh petih dneh naredil velik preskok, od smučanja po ravnih progah s počasnimi zavoji sem prišel na poledenele bolj strme nemirne podlage z večjo hitrostjo na daljših smučeh."
Klemen Kosi
Bolečin v kolenu na teh treningih ni bilo, niti v zadnjih mesecih na kondicijskih. "Se mi je pa med kondicijskimi treningi, rehabilitacijo nekajkrat zgodilo, da se je koleno odzvalo s tem, da je zateklo. Se pravi, da sem pretiraval. Tudi zato smo prvi stik s snegom malo prestavili. Koleno mi je pokazalo, koliko je ura oziroma koliko je bilo takrat sposobno. A je tudi pri tem velik napredek. V zadnjem obdobju, moram trikrat potrkati, ni bilo reakcije ne na smučarskem ne na kondicijskem treningu."
Kot bi s snega zapeljal na asfalt
A vse ob vrnitvi na sneg le ni šlo gladko. Tretji dan v Hintertuxu bi se lahko končal v bolnišnici. "Ne spomnim se, da bi se mi kdaj že zgodilo kaj takega. Pa sem bil zelo pozoren na snežno površino, da ne bi bilo kakšnega nepotrebnega padca. Vozil sem se in naenkrat me je zaustavilo in me postavilo na konice smuči. Občutek je bil, kot da bi s snega zapeljal na asfalt. Komaj sem se rešil pred padcem. Sredi proge so bile skale, čeznje nekaj snega, da se jih ni videlo. Ni bila le ena. Deset metrov skal. Turisti okrog mene so vsi popadali. Potem sem gledal, da je ves čas kdo ležal na tleh. Res sem bil vesel, da sem se rešil. To je tudi znak, da sem, čeprav dolgo nisem smučal, obdržal te odzive, to ravnotežje." Smučke pa niso bile več uporabne. "Nastala je skoraj luknja čez smučke, odstranilo je drsno površino in skrivilo robnike."
Na tekme v Severno Ameriko še ne gre
Nazadnje je tekmoval decembra lani.
Njegovi reprezentančni kolegi naslednji teden odhajajo na treninge in nato tekme v Severno Ameriko. Kosi bo na vrnitev v svetovni pokal še moral malo počakati. "Na zadnjih testiranjih na fakulteti za šport sem imel sicer zelo dobre rezultate. Počutim se, da bi lahko šel v Ameriko, a ker še nisem imel nobenega resnega treninga na količke oziroma hitrih disciplin, smo se skupaj z vodstvom in trenerji odločili, da ostanem v Evropi. Da namenim več časa postopnemu prehajanju na tekmovalne vožnje."
V naslednjih dneh bo z Andrejem Lukežičem treniral na ledeniku Möltall. V dveh tednih želi zbrati od pet do sedem dni smučanja. Nato se bo priključil kakšni od ekip mlajših tekmovalcev ali b-ekipi, ki bo trenirala v Evropi. Da bo lahko odpeljal čim več voženj. "To je načrt, ki so mi ga zastavili trenerji in se mi zdi korekten in smiseln. Naredil bom vse, da ga opravim toliko, da bi se lahko čim prej priključil A-ekipi za hitre discipline."
Odločen, da gre na olimpijske igre
Osredotočen na Peking
Odločen je, da se kljub težki poškodbi in čeprav že tri leta ni bil v prvi deseterici tekme svetovnega pokala, ne le vrne na tekme svetovnega pokala, ampak tudi nastopi na olimpijskih igrah v Pekingu. Sam razmišlja, da bi v svetovnem pokalu spet tekmoval januarja. "Želel bi si, da bi bilo to čim prej. Da bi čim prej prišel v formo, ko bom sposoben voziti na tekmah za svetovni pokal. Vsekakor pa je moja osebna želja, da bi formo tempiral za februar, ko so olimpijske igre. To je bil vedno velik cilj. Peking. Že pred poškodbo. Po poškodbi pa je ta postal še dodatna motivacija, spodbuda, da bi se čim hitreje vrnil." Zaveda se, da ni več najmlajši. Ima 30 let, do naslednjih iger pa bodo nato dolga štiri leta.
Pred vrnitvijo na smuči ni okleval niti za trenutek. "Voljo imam od mladih nog. Voljo do smučanja, do tekmovanja, voljo po sledenju ciljem. Seveda pa je pika na i olimpijska sezona. Če me nekaj podre, se hočem takoj dvigniti. To je v moji naravi. Ko se mi je pred leti zgodil padec prav tako v Bormiu, sem šel na sneg že na naslednji tekmi. Tokrat to ni bilo mogoče. Čeprav sem hotel, pa nisem mogel niti vstati. A vztrajen sem. To je moj življenjski moto." In ni prvi Mariborčan ali Štajerec, ki se vrača po težki poškodbi. Poglejte le primer Ilke Štuhec in nazadnje Tima Gajserja. "Da, vsaka čast. To je ta štajerska trma, ki prinese tudi uspehe. Včasih je dvorezen meč, a pri športu je to prednost. Videti je, da jo imam tudi jaz."
4