DL: Portret tedna - Janez Selak

14.5.2024 | 13:30

Ko bodo prihodnji rodovi nekoč pisali zgodovino Šentjerneja, ne bodo mogli mimo imena Janez Selak. Ni veliko tako vsestransko dejavnih, zanimivih in družabnih ljudi, ki so vedno ne le polni idej, ampak jih tudi uresničujejo. Pri Janezu to velja tako na družbenem, športnem, kulturnem, turističnem in še katerem področju, in ko se danes pri 72 letih ozre na svojo pot, je lahko zadovoljen.

»Vesel in hvaležen sem, da sem bil vse življenje zdrav in sem res lahko marsikaj počel,« pravi, ko klepetava v družinski Vinoteki Otilija sredi Šentjerneja, kamor povabi marsikoga. In mu ima kaj pokazati: od zbirke 1.500 petelinov (kipcev, podob, majolk ipd.) iz vsega sveta, med katerimi seveda ne manjka šentjernejski petelin, ki je zaščitni znak domačega kraja in občine (na fotografiji), do 250 glasbil, katerih velik del sestavlja zbirka že pokojnega glasbenika Mladena Škrbiča.

Oba sta zaslužna za to, da so v Šentjerneju danes lahko ponosni na Pihalni orkester Občine Šentjernej, kajti pred natanko 50 leti je bil takrat 22-letni Janez najbolj zagnan za obuditev šentjernejske godbe, ki jo je prvi prevzel Škrbič. Orkester je nedavno, prav na 8. marec, pripravil jubilejni spominski koncert in Janez je eden od treh tedanjih godbenikov, ki še nastopajo.

»V godbi sem doživel res lepe trenutke in vesel sem, da je danes orkester kakovosten. Ni malo primerov, ko v njem igrajo tri generacije glasbenikov iz ene družine. Tudi pri naši je tako: igrajo sin Jani, hči Andreja in štirje vnuki – no, dva v kostanjeviški godbi,« pove Selak, ki je bil vrsto let predsednik ali podpredsednik šentjernejske godbe, zadnja leta pa je častni predsednik. Vseskozi igra tubo in vesel je, da je vztrajal in se učil, saj na začetku ni poznal not, danes pa lahko igra tudi zahtevne skladbe skupaj z glasbeno izobraženimi godbeniki, za kar je zaslužna glasbena šola v Šentjerneju.

»Godba je način življenja, tu ni polovičarstva,« pove in doda, da je res redko manjkal na vajah ali nastopu, pri igranju prvomajske budnice pa nikoli. Med epidemijo koronavirusa te tradicije niso opustili in Janez je šel po vaseh s slovensko zastavo pred gasilskim avtom, iz katerega so predvajali posnete prvomajske koračnice orkestra.

Naš sogovornik je zaslužen tudi za prve kulturne, t. i. Šentjernejske večere v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Na njih so se predstavljali ne le domači kulturniki, ampak tudi iz Škocjana, Kostanjevice, Rake in od drugod. Leta 1996 je ob godu sv. Jerneja organiziral prvi Jernejev večer s predstavitvijo vseh domačih društev in to je nekakšen zametek današnjega Jernejevega ob občinskem prazniku. Kot predsednik turističnega društva je Janez dolgo skrbel za ta dogodek, ki vsako leto v avgustu privabi tudi do deset tisoč obiskovalcev od vsepovsod.

Janez je kot komentator kar tri desetletja Jernejevi povorki dajal posebno noto. Lani se je »upokojil«. Kdo se ga ne spominja na balkonu nekdanje Majzljeve gostilne, s katerega je brez scenarija, čisto spontano in z veliko humorja komentiral mimoidoča društva? »Z veseljem sem to počel, moje javno nastopanje pa se je pravzaprav začelo z vodenjem maškarade,« pove.

Zasluge ima za šentjernejski kulturni center, za katerega si je prizadeval kot občinski svetnik v novi šentjernejski občini. Je ustanovni član Liste Skupaj za prihodnost, svetnik je bil tri mandate, zdaj ni več. »Šentjernej gre pravo pot in napreduje, boli me le, da samo središče kraja zamira. Še je čas, da mu damo neko vsebino, da bo živo kot nekoč,« pravi.

Janez Selak pa se je že od mladih nog rad posvečal tudi športu. Zlasti je bil navdušen nad smučarskimi skoki. Najprej je skakal na domačih gričih pod Gorjanci, kasneje pa tudi na mladinskem državnem prvenstvu in bil član Smučarskega kluba Šentjernej. Igral je še rokomet in nogomet, dolga leta za nogometni klub Kremen. Športno kondicijo pa ohranja še danes v veteranskem nogometnem društvu z zgovornim imenom Trapci. »Dobivamo se ob četrtkih in imamo uro treninga, nato pa štiri ure ‘mokrih vaj’ v eni do naših gostiln,« nasmejano pove.

Janez Selak rad ponudi svoj cviček iz vinske gorice Vrbovci. Dela je vajen od doma, saj izhaja iz kmečke družine prav iz središča Šentjerneja. Dolgo so imeli živino in pred službo je vrsto let še pomolzel krave. Po propadu Iskre se je Janez, izučen strojni ključavničar z delovodsko šolo, kot mnogi Šentjernejčani podal na samostojno podjetniško pot. V domači garaži je začel izdelovati komponente za elektroniko. Družinsko podjetje Gallo je po njegovi upokojitvi prevzel sin Jani in Janez še vedno rad priskoči na pomoč.

Veliko mu pomeni družina, na katero je ponosen. Z ženo Fani, ki je bila vedno razumevajoča za njegove številne dejavnosti in hobije, bosta prihodnje leto praznovala zlato poroko. Gotovo bo veselo in Janez bo zapel tisto njemu tako ljubo pesem: Lepšega kraja nej, ku je Šntjern, lepšega ptiča nej, ku je ptjeln.

Članek je bil objavljen v marčevski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj