Peter Prevc
Ponedeljek, 14. 2. 2022, 22.07
2 leti, 2 meseca
Pot Petra Prevca
Peter Prevc v eminentni družbi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,93
9
Peter Prevc je v karieri občutil tako šampionske dneve kakor težke trenutke.
"Če bi bila to tekma svetovnega pokala, bi dejal: 'Super, gremo naprej!' To pa so olimpijske igre. Naslednja tekma bo čez štiri leta. Ne vem, v kakšni formi bom takrat. Prav veliko olimpijskih priložnosti pač ne bom več imel. Škoda," je pred štirimi leti po desetem mestu na veliki skakalnici na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu razlagal slovenski skakalec Peter Prevc. Vse od takrat naprej je preživel veliko grenkih in težkih trenutkov. A je vztrajal, trpel in verjel. In zdaj je dobil nagrado. Dve nagradi. Dve medalji. Zlato na tekmi mešanih ekip in srebrno na moški preizkušnji. V pravem trenutku je pokazal šampionski značaj, ki ga je gradil v najboljših letih, ko ga nikakor niso mogli sklatiti iz zraka, in kot pravi kapetan v Pekingu vodil mlado zasedbo do novega velikega uspeha slovenskega skakanja. Hkrati je vstopil v družbo največjih. V družbo Tine Maze in Iztoka Čopa po številu osvojenih medalj na olimpijskih igrah, nad vsemi pa za zdaj še vedno ostaja legendarni telovadec Leon Štukelj.
Starejši ljubitelji smučarskih skokov se spomnijo, kakšna evforija je vladala v Sloveniji, ko je Primož Peterka blestel na skakalnicah, osvojil prestižno novoletno turnejo in dvakrat tudi veliki kristalni globus za najboljšega skakalca v svetovnem pokalu.
V 90. letih prejšnjega stoletja je Slovenija slavila zlatega orla iz Moravč, ki je bil trn v peti velikim nacijam, kot sta bili takrat Avstrija in Nemčija. Rok Benkovič je leta 2005 z naslovom svetovnega prvaka v Oberstdorfu napovedal boljše čase za Slovenijo, ko bi lahko dobili posameznika za višje domete, a se je kmalu obrnilo v nasprotno smer.
Bil je potrpežljiv, prve stopničke pa dočakal na svetovnem prvenstvu
Srebrno in bronasto odličje z nordijskega svetovnega prvenstva v Val di Fiemmeju leta 2013
Ko je leta 2009 v karavano svetovnega pokala pokukal takrat golobradi 17-letni Peter Prevc, so se obzorja začela jasniti. Že na prvi tekmi v Lillehammerju je prišel do točk, na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru pa izdatneje opozoril svetovno javnost, da se velikih tekem ne ustraši. S sedmim mestom na srednji skakalnici je bil za Robertom Kranjcem, ki je bil mesto pred njim, drugi najboljši slovenski predstavnik.
V njegovem športu je bilo kar nekaj skakalcev, ki so bili muhe enodnevnice, zgodba pri najstarejšem izmed bratov Prevc pa je drugačna. Zadoščenja sicer ni dobil takoj, zato je moral biti potrpežljiv. Glavni trener Goran Janus in preostali so ga že malce zbadali, da ne more skočiti na zmagovalni oder, kar pa je vzel kot motivacijo.
Leta 2013 je tako na nordijskem svetovnem prvenstvu v Val di Fiemmeju osvojil kar dve odličji – srebrno na večji in bronasto na srednji skakalnici. In kje bi bilo najlepše stopiti na zmagovalni oder v svetovnem pokalu? V domači Planici na Letalnici bratov Gorišek mu je uspel ta podvig še isto leto, ko je zaostal le za velikim Gregorjem Schlierenzauerjem, s katerim so ga v nadaljevanju kariere še velikokrat povezovali.
Prvi Zemljan v klubu 250
Tudi na olimpijskih igrah v Sočiju je skočil do srebrne in bronaste medalje.
Slovenija je takrat dobila skakalca najvišjega dometa. Pri nas se je razmahnila "Prevcmanija", svojo mirnost pa je mladi skakalec prikazal na olimpijskih igrah v Sočiju 2014, kjer si je tako kot v Predazzu okoli vratu nadel srebrno in bronasto odličje, na svetovnem prvenstvu v poletih v Harrachovu pa je bil bronast.
Sezona 2014/15 je bila za najstarejšega Prevca prav posebna. Imel je veliko razlogov za veselje, prav tako je bilo prisotnega nekaj grenkega priokusa, zlasti ob koncu zime v Planici. 13. februarja 2015 se je najprej zapisal med nesmrtne, potem ko je v Vikersundu kot prvi Zemljan poletel 250 metrov in bil en dan lastnik svetovnega rekorda. Po Jožetu Šlibarju je bil tako drugi Slovenec z nazivom svetovni rekorder – Šlibarju je to uspelo leta 1961, ko je v Oberstdorfu poletel 141 metrov.
Zadovoljstvo je nato občutil tudi v Planici, a ne končnega. Takraten izkupiček so bili namreč posamična in ekipna zmaga ter zadnji dan drugo mesto. Vsega 2,8 točke mu je zmanjkalo za planiški trojček, ta razlika pa je bila na koncu tudi razlog za to, da je izgubil bitko za veliki kristalni globus. Z Nemcem Severinom Freundom sta imela oba natanko 1.729 točk, vendar je imel nemški skakalec več zmag v tej sezoni, zaradi česar je njemu pripadla osrednja nagrada.
Od razočaranja do izjemne sezone, v kateri so mu Slovenci sledili
Slovenci so mu sledili v Bischofshofen, kjer so ga okronali za kralja turneje, in na Kulm, kjer je postal svetovni prvak v poletih.
Razočaranje ga je še dodatno podžgalo in prišla je sanjska sezona. Ni le sam verjel vase, ampak so vanj verjeli tudi drugi skakalci. "V prihodnosti bo dobil kristalni globus, in to ne le enkrat. Boste videli, Peter bo kmalu prvak," je poljski skakalni šampion Kamil Stoch napovedal v Planici. In imel je prav.
Ko je decembra 2015 v Nižnem Tagilu Peter namreč odprl lov za zmagami, se je konkurenca dobesedno predala. Nemočno je spremljala, kako leti nad njimi, in kljub temu, da so iskali način, kako bi ga sklatili z neba, so bili v boju z njim še naprej neuspešni. Bil je v svojem svetu, v svoji ligi. Po Peterki je postal drugi Slovenec, ki je osvojil prestižno turnejo štirih skakalnic.
Navijaška evforija je bila na vrhuncu. Približno pet tisoč slovenskih navijačev je prišlo v bližnji Bischofshofen ter povzdignilo slovenskega junaka. Vzdušje je bilo podobno tistemu, ki smo ga lahko doživeli na evropskem nogometnem prvenstvu v Amsterdamu (2000), košarkarskem v Beogradu (2005) v Katovicah na Poljskem (2009), legendarnem Istanbulu leta 2017, ko je Slovenija postala evropski košarkarski prvak …
Deset dni zatem je sledil nov vrhunec. Prizorišče pa avstrijski Kulm, kjer je leta 2014 Prevc zabeležil prvo zmago v svetovnem pokalu. Takrat je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v poletih in spet pohod slovenskih navijačev v sosednjo državo, kjer so se s Petrom veselili zlate medalje. Mladi skakalec je tako postal prvi Slovenec po Robertu Kranjcu, ki je postal svetovni prvak v poletih – Kranjcu je to uspelo v Vikersundu leta 2012.
Zavedal se je, da padec lahko pride
Sanjska sezona 2015/16 – veliki in mali kristalni globus, zlati orel za zmagovalca novoletne turneje in zlata medalja na svetovnem prvenstvu v poletih
Sanjsko sezono je zaključil z rekordnimi 2.303 točkami. Zmagal je na 15 tekmah, se pohvalil z 22 stopničkami in podiral Schlierenzauerjeve rekorde. Vrhunec sezone je bila Planica, kjer je dobesedno letel na krilih izjemne množice slovenskih navijačev, ki so se gnetli pod Letalnico bratov Gorišek. Dve zmagi, enkrat drugo mesto (za prijateljem Kranjcem) in ekipno drugo mesto je bil izkupiček sezone, ki je bila zapisana v anale smučarskih skokov.
Peter je bil najbolj občudovana oseba v slovenskem prostoru. Smučarski skoki imajo pri nas veliko tradicijo, mladi so v njem videli vzornika in se zato v velikem številu vpisovali v skakalne klube. Skoki so bili na vrhuncu.
"V preteklih dveh sezonah sem bil namreč dvakrat drugi, obakrat pa sem izgubil boj na skandinavski turneji. Prvo leto s Kamilom Stochom, drugo s Severinom Freundom. Očitno mi je bilo dosti in sem si rekel, da bo treba poleti trdo delati. Ko si prvo sezono drugi, si tega dosežka zelo vesel. Ko si naslednjo sezono spet drugi, si zadovoljen, vendar se že sprašuješ, kaj če na tisti tekmi ne bi … Potem te to razjezi in podžge, da delaš še bolj zavzeto," je Prevc razložil, kakšno motivacijo je dobil, ko mu v prejšnjih dveh letih ni uspelo stopiti na vrh.
Po sezoni mu je v glavi nenehno zvonil majhen alarm, kar je večkrat tudi poudarjal: "Glava se je naučila zmagati in si upala zmagati. Tako bo tudi zdaj, spoznal bom, da nisem tisti, ki bo vedno prvi."
Nov zalet za iskanje poti proti vrhu
Po velikem uspehu je učinkovitost začela padati, zdaj pa spet išče pot do najboljših.
Sicer je še naprej, kot je sam poudarjal, iskal ravnotežje v zraku, vendar so se mu stvari začele zapletati. Spoznal je, kako težko je ostati na vrhu, ko si enkrat nad vsemi. Padec v Ruki na prvi tekmi v naslednji sezoni je še dodatno otežil delo. Kljub temu, da se je znašel na tleh, je bil na koncu tretji, njegov brat Domen pa se je veselil krstne zmage v svetovnem pokalu.
Občutki so se pri Petru začeli počasi rušiti. Vse več je bilo razmišljanja, glava ni našla tiste stabilnosti, ki jo je hotel. Čeprav je vsa Slovenija trpela z njim, je bilo njemu najtežje. Imel je potrdilo, da je že bil na skakalnem vrhu, vendar poti nazaj ni našel. V naslednji sezoni je bil deveti skakalec, leto dni zatem petnajsti, nato celo 29. Povrhu vsega se mu je zdapletlo še po operaciji gležnja, kar je dodatno botrovalo, da ni našel stika z vrhom.
Težke zime
Na svoji koži je spoznal, kako je biti v enem športu na vrhuncu in kako težki so potem padci. Glede na to, da je zagrizen delavec, je bilo pričakovati, da se ne bo predal, čeprav je bilo težko. Slovenija je upala, da mu bo uspel preboj. Ko je v sezoni 2019/20 osvojil skupno osmo mesto in celo zmagal na znamenitem Holmenkollnu, je bilo pričakovati, da bo v sezoni 20/21 lahko prišlo do nadgradnje. A se je spet obrnilo v napačno smer. Preteklo zimo je končal na 23. mestu. Veliko negotovosti je bilo prisotne, na skakalnici ni našel občutkov, kot jih je želel.
Ali se bo lahko spet vrnil med najboljše, je bilo vprašanje, ki so si ga privrženci skokov zastavljali. Uvod v to zimo je izpustil. Z razlogom. Sinu Ludviku se je pridružil bratec Oskar. Karavani svetovnega pokala se je priključil v Ruki, kjer je z enajstim in šestim mestom naredil dobro osnovo. A se je v nadaljevanju spet začela kalvarija. Ni mogel pregrizniti in se zavihteti med najboljšo deseterico. Šele po koncu novoletne turneje je na dodatni tekmi v Bischofshofnu in nato še v Zakopanah ter Titisee-Neustadtu nakazal, da še ni izgubil tistega pravega občutka na skakalnici in v zraku.
Ni bil med favoriti, v pravem trenutku pokazal šampionski značaj
Pred odhodom na zimske olimpijske igre v Peking se mu generalka ni izšla po načrtih, saj je bil v Willingenu 16. in 20. Obet pred potjo na Kitajsko torej ni bil pravi. Zlasti ne, da bi ga uvrščali v krog kandidatov za odličja. A mu je kitajski zrak dobro del. Na srednji skakalnici v Džangžjakovu se je začel vse bolje počutiti. Ko je imel pri tretjem trening skoku tretji rezultat, je zavohal kri. Postajati je začel tisti Peter, ki gre brezkompromisno proti najvišjim mestom.
Peter Prevc je na zimskih olimpijskih igrah spet zacvetel.
Tako je nastopil tudi na posamični tekmi na manjši napravi, kjer je imel obilico smole. Če bi sodniki opravili delo, kot bi ga morali, bi se lahko pohvalil z novim bronastim odličjem, tako pa je bil od njega oddaljen za pičle pol točke.
Vidno in razumljivo je bil potrt, žalosten. Ko si enkrat tako blizu medalje na največjem zimskem športnem dogodku, je takšno postopanje posameznika nekaj normalnega. Da je šampion v pravem pomeni besede, je pokazal v nadaljevanju iger.
Najprej je na tekmi mešanih ekip nastopal kot zadnji in skupaj z Niko Križnar, Timijem Zajcem ter Uršo Bogataj spisal posebno poglavje. Na premierni tekmi mešanih ekip na zimskih olimpijskih igrah se je skupaj z rojaki veselil zgodovinskega zlatega odličja.
Kapetan v pravem pomenu besede
Apetiti so zrasli tudi ob prehodu na veliko skakalnico. Na treningu je spet kazal odlične skoke, upa po morebitnem boju za medalje pa mu je pokopal slab doskok v prvi serije posamične tekme. A je z desetim mestom pokazal, da ohranja stik z najboljšimi.
Nika Križnar, Timi Zajc, Urša Bogataj in Peter Prevc so bili junaki zgodovinske tekme mešanih ekip.
Glavni trener Robert Hrgota mu je za zaključno dejanje olimpijskih iger, kar se smučarskih skokov tiče, dodeli kapetanski trak. Na moški ekipni tekmi je skakal kot zadnji. Slovenija je imela vlogo favorita. Spadala je celo v ožji krog kandidatov za zlato odličje. Ni se ustrašil izziva in skupaj z Lovrom Kosom, bratom Cenetom Prevcem in Timijem Zajcem ponovil uspeh Matjaža Zupana, Primoža Ulage, Mirana Tepeša in Matjaža Debelaka z zimskih olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, kjer je bila četverica srebrna. A so takrat slovenski mušketirji nastopali še pod jugoslovansko zastavo, zato lahko rečemo, da je to prva srebrna ekipna skakalna kolajna na zimskih igrah pod slovensko trobojnico, potem ko so bili Damjan Fras, Robert Kranjec, Primož Peterka in Peter Žonta leta 2002 v Salt Lake Cityju bronasti.
Eminentna družba
Peter Prevc je tako na igrah v Pekingu dobil nagradi za trdno delo, predvsem pa za vztrajanje, ko v zadnjih letih nikakor ni steklo. Kaj bo to pomenilo v luči nadaljevanje kariere, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da je Peter na Kitajskem pokazal, iz kakšnega testa je in zakaj je v preteklosti prišel do šampionskega naziva.
Peter Prevc, Timi Zajc, Cene Prevc in Lovro Kos so Sloveniji na ekipni tekmi priskakali srebro.
Po odhodu iz Pekinga se bo lahko pohvalil s štirimi odličji na zimskih olimpijskih igrah ter stopil v družbo eminentnih slovenskih športnikov. Med zimskimi športniki in športnicami je tovrsten podvig uspel le Tini Maze, ki ima dve zlati in dve srebrni medalji. V njuni družbi z osvojenimi štirimi medaljami je še poletni veslaški junak Iztok Čop, ki ima zlato, srebro in dva brona s štirih različnih olimpijskih iger. Za zdaj je še vedno kralj olimpijskih iger legendarni slovenski telovadec Leon Štukelj. Njegova bera je bila šest medalj, od tega tri zlate, srebrna in dve bronasti.
9