NA EKS
Kolumna Mateja Fišerja: Mesto mašina
Skratka, v takšnem mestu je težko preživeti, kaj šele živeti življenje, kot ga poznamo sami.
Odpri galerijo
Manhattan ima gostoto 28.873 prebivalcev na kvadratni kilometer. Ne znamo si predstavljati, kaj se zgodi, ko se mesto kar naenkrat ustavi. FOTO: M. F.
V teh dneh gledamo, kako se nekatera mesta v Združenih državah Amerike dobesedno utapljajo. Poplave so sicer vsakdanji pojav, še posebej smo jih vajeni na območjih, ki so naseljena ob rekah. Vendar tokrat bode v oči dogajanje v New Yorku. Če za katero mesto velja, da je prestolnica sveta, je to vsekakor New York. Kar koli počneš in kar koli ti rata, je merilo, ko ti je uspelo v New Yorku.
Ko si uspešen v Sloveniji, pač nihče na svetu zate ne ve, ko pa ti uspe v New Yorku to, velja kot svetovni uspeh. Prav zaradi tega je mesto privlačno za vse, ki sanjajo tako imenovane ameriške sanje. Tiste, ki vsakemu omogočajo, da uspe ne glede na to, od kod prihaja, in ne glede na to, kakšno je njegovo poreklo. Tega na prvi pogled tam nihče ne vpraša, ker je vsak od nekod in je pač normalno, da si v mesto od nekod prišel. Tam so vsi begunci. Tudi tisti, ki so rojeni v mestu, imajo svoje poreklo od nekod. Žlahtni Newyorčani pač ne obstajajo. Vsi, ki tam živijo, ki tam delajo, se borijo za vsakdanje preživetje, so Newyorčani.
Ko je tvoje ime pomembno na Wall Streetu, na eni od univerz, v enem od gledališč ali kje drugje v mestu, si nekdo. Si pomemben. Vsaj tistih nekaj minut, ur ali dni, dokler ne pride nekdo drug. V primerjavi z evropskim načinom zaznavanja, ki v veliki meri temelji na minulih zaslugah, na šarmu preteklosti, je New York mesto trenutka. Tam se od preteklih zaslug ne živi, tam si sedaj, in vsako priložnost je treba zgrabiti takoj. Tako je mesto magnet za številne, ki želijo tam uspeti ali vsaj svoje delo postaviti ob rob svetovni konkurenci.
Na vseh področjih. Tudi tisti, ki peče to ali ono pogačo, krof ali pripravlja sendvič, počne to z mislijo, da bo nekoč ta njegov krof postal znamenitost New Yorka, da ga bodo prepoznali, da bo njegovo ime natisnjeno ali objavljeno v kakšnem mediju in bo zaradi tega pridobil prepoznavnost. Če se pri nas zdi, da so zvezde in zvezdice zgolj kanonen futer medijev, je to v New Yorku stvar eksistence. Če si objavljen, boš prepoznan in to ti zagotavlja eksistenco. Krutost vsakdana je tam očitna bolj kot drugje. Živeti v takem mestu ni takšno, kot se zdi od daleč, tudi ne takšno, kot si predstavljamo, ko pridemo na turistični obisk.
Ko smo s prijatelji, ki tam živijo, poskusili najti paralelo z življenjem pri nas, smo ugotovili, da za primerljivo življenje kot pri nas v New Yorku potrebuješ kakšnih deset tisoč evrov mesečno. Govorimo o normalnem življenju, kot ga poznamo mi, z nekim normalnim stanovanjem, avtomobilom, možnostjo ogleda športnih in kulturnih prireditev, osnovnim zdravstvenim zavarovanjem, ki pokrije obisk zdravnika in zobozdravnika, da tu in tam obiščeš kakšno restavracijo in se lahko dobivaš s prijatelji ter plačaš kakšno rundo. Da ne govorimo o šolajočih se otrocih z njihovimi željami, idejami, treniranjem športa in podobno.
Skratka, v takšnem mestu je težko preživeti, kaj šele živeti življenje, kot ga poznamo sami. Prav zaradi tega je mesto privlačno za mlade, ki po zaključku šolanja iščejo izzive in so pripravljeni za kariero prebiti nekaj let v kakršni koli luknji in se dokazovati štiriindvajset ur na dan. Izjemno veliko jih je, ki po nekaj letih mesto zapustijo in si osmislijo življenje na nekih drugih obratih in drugačne kakovosti. Ko obiščeš New York, ugotoviš, da slabših cest nisi videl nikjer, da je infrastruktura daleč od blišča, ki ga vidimo v filmih, in da na vsakem ovinku nekdo nekaj vleče na vozičku, nekaj preklada ali popravlja. To mesto je mašina.
Kot neke vrste ladja, ki pluje, a jo hkrati na vsakem koncu tudi popravljajo. Še posebej pa je zanimiv pogled lokalcev, tistih, ki so rojeni v New Yorku in že nekaj generacij tam tudi živijo. Oni od države ne pričakujejo ničesar. Vedo, da imajo zgolj to, kar so si prislužili sami, in vedo, da morajo za vsako stvar, ki jo nekdo za njih naredi, tudi to plačati. Normalno je, da če vzameš kavo pri šanku, stane nekaj, ko pa ti jo nekdo postreže pri mizi in imaš celo srečo, da jo dobiš v keramični skodelici in ne v papndeklu, bo to skodelico nekdo moral oprati in je cena druga. Fenomen tega mesta je, da sploh funkcionira.
V svoji osnovni funkciji. Da deluje mestni promet, da so trgovine napolnjene, da lahko greš nekam na toaleto in se nekako tudi prehraniš. Če vzamemo za primer Ljubljano, prebiva v naši prestolnici na kvadratni kilometer 1048 prebivalcev. Po enaki metodologiji je podatek za New York 11.232 prebivalcev na kvadratni kilometer, Manhattan pa beleži na kvadratni kilometer 28.873 prebivalcev. Vsaka plastenka, vsak ovoj od sendviča, vsaka vrečka je tukaj ekološka bomba. Poplave v New Yorku so prav zaradi tega logistični, ekološki in predvsem ekonomski izziv in resničnostni test, kaj se zgodi, ko v kolesje mašine postaviš kol. Primer in izziv za vse načrtovalce in upravljavce mest tudi na manjših formatih. In ko boste naslednjič nergali, ker morate kakšno minutko kje počakati ali plačati kakšno stvar, ki je na vasi niste vajeni, se spomnite naslova knjige kolega, dopisnika STA iz New Yorka, Robija Poredoša, ki pravi »Tü je Amerika.«
Skratka, v takšnem mestu je težko preživeti, kaj šele živeti življenje, kot ga poznamo sami.
Ko si uspešen v Sloveniji, pač nihče na svetu zate ne ve, ko pa ti uspe v New Yorku to, velja kot svetovni uspeh. Prav zaradi tega je mesto privlačno za vse, ki sanjajo tako imenovane ameriške sanje. Tiste, ki vsakemu omogočajo, da uspe ne glede na to, od kod prihaja, in ne glede na to, kakšno je njegovo poreklo. Tega na prvi pogled tam nihče ne vpraša, ker je vsak od nekod in je pač normalno, da si v mesto od nekod prišel. Tam so vsi begunci. Tudi tisti, ki so rojeni v mestu, imajo svoje poreklo od nekod. Žlahtni Newyorčani pač ne obstajajo. Vsi, ki tam živijo, ki tam delajo, se borijo za vsakdanje preživetje, so Newyorčani.
Ko je tvoje ime pomembno na Wall Streetu, na eni od univerz, v enem od gledališč ali kje drugje v mestu, si nekdo. Si pomemben. Vsaj tistih nekaj minut, ur ali dni, dokler ne pride nekdo drug. V primerjavi z evropskim načinom zaznavanja, ki v veliki meri temelji na minulih zaslugah, na šarmu preteklosti, je New York mesto trenutka. Tam se od preteklih zaslug ne živi, tam si sedaj, in vsako priložnost je treba zgrabiti takoj. Tako je mesto magnet za številne, ki želijo tam uspeti ali vsaj svoje delo postaviti ob rob svetovni konkurenci.
Na vseh področjih. Tudi tisti, ki peče to ali ono pogačo, krof ali pripravlja sendvič, počne to z mislijo, da bo nekoč ta njegov krof postal znamenitost New Yorka, da ga bodo prepoznali, da bo njegovo ime natisnjeno ali objavljeno v kakšnem mediju in bo zaradi tega pridobil prepoznavnost. Če se pri nas zdi, da so zvezde in zvezdice zgolj kanonen futer medijev, je to v New Yorku stvar eksistence. Če si objavljen, boš prepoznan in to ti zagotavlja eksistenco. Krutost vsakdana je tam očitna bolj kot drugje. Živeti v takem mestu ni takšno, kot se zdi od daleč, tudi ne takšno, kot si predstavljamo, ko pridemo na turistični obisk.
Ko smo s prijatelji, ki tam živijo, poskusili najti paralelo z življenjem pri nas, smo ugotovili, da za primerljivo življenje kot pri nas v New Yorku potrebuješ kakšnih deset tisoč evrov mesečno. Govorimo o normalnem življenju, kot ga poznamo mi, z nekim normalnim stanovanjem, avtomobilom, možnostjo ogleda športnih in kulturnih prireditev, osnovnim zdravstvenim zavarovanjem, ki pokrije obisk zdravnika in zobozdravnika, da tu in tam obiščeš kakšno restavracijo in se lahko dobivaš s prijatelji ter plačaš kakšno rundo. Da ne govorimo o šolajočih se otrocih z njihovimi željami, idejami, treniranjem športa in podobno.
Manhattan ima gostoto 28.873 prebivalcev na kvadratni kilometer. Ne znamo si predstavljati, kaj se zgodi, ko se mesto kar naenkrat ustavi. FOTO: M. F.
Skratka, v takšnem mestu je težko preživeti, kaj šele živeti življenje, kot ga poznamo sami. Prav zaradi tega je mesto privlačno za mlade, ki po zaključku šolanja iščejo izzive in so pripravljeni za kariero prebiti nekaj let v kakršni koli luknji in se dokazovati štiriindvajset ur na dan. Izjemno veliko jih je, ki po nekaj letih mesto zapustijo in si osmislijo življenje na nekih drugih obratih in drugačne kakovosti. Ko obiščeš New York, ugotoviš, da slabših cest nisi videl nikjer, da je infrastruktura daleč od blišča, ki ga vidimo v filmih, in da na vsakem ovinku nekdo nekaj vleče na vozičku, nekaj preklada ali popravlja. To mesto je mašina.
Kot neke vrste ladja, ki pluje, a jo hkrati na vsakem koncu tudi popravljajo. Še posebej pa je zanimiv pogled lokalcev, tistih, ki so rojeni v New Yorku in že nekaj generacij tam tudi živijo. Oni od države ne pričakujejo ničesar. Vedo, da imajo zgolj to, kar so si prislužili sami, in vedo, da morajo za vsako stvar, ki jo nekdo za njih naredi, tudi to plačati. Normalno je, da če vzameš kavo pri šanku, stane nekaj, ko pa ti jo nekdo postreže pri mizi in imaš celo srečo, da jo dobiš v keramični skodelici in ne v papndeklu, bo to skodelico nekdo moral oprati in je cena druga. Fenomen tega mesta je, da sploh funkcionira.
V svoji osnovni funkciji. Da deluje mestni promet, da so trgovine napolnjene, da lahko greš nekam na toaleto in se nekako tudi prehraniš. Če vzamemo za primer Ljubljano, prebiva v naši prestolnici na kvadratni kilometer 1048 prebivalcev. Po enaki metodologiji je podatek za New York 11.232 prebivalcev na kvadratni kilometer, Manhattan pa beleži na kvadratni kilometer 28.873 prebivalcev. Vsaka plastenka, vsak ovoj od sendviča, vsaka vrečka je tukaj ekološka bomba. Poplave v New Yorku so prav zaradi tega logistični, ekološki in predvsem ekonomski izziv in resničnostni test, kaj se zgodi, ko v kolesje mašine postaviš kol. Primer in izziv za vse načrtovalce in upravljavce mest tudi na manjših formatih. In ko boste naslednjič nergali, ker morate kakšno minutko kje počakati ali plačati kakšno stvar, ki je na vasi niste vajeni, se spomnite naslova knjige kolega, dopisnika STA iz New Yorka, Robija Poredoša, ki pravi »Tü je Amerika.«
