Umrl je upokojeni slovenski veleposlanik Peter Toš. Pripadal je generaciji poklicnih diplomatov, ki se je na zunanjem ministrstvu Jugoslavije učila predstavljati interese države v vseh okoliščinah, brez čakanja na navdih in brez osebnega fantaziranja. Toš se je diplomacije izučil kot svojega poklica, ki ga je vestno opravljal kot predstavnik Slovenije v svetovnih prestolnicah. V poklicu, pri katerem je osebno mnenje vedno daleč v ozadju, je brez težav ohranil človeškost, dostojanstvo in širok nasmeh.
Peter Toš je na začetku devetdesetih let predstavljal Slovenijo v Egiptu. Kot njen veleposlanik v Kairu je delal v anonimni uradniški zgradbi veleposlaništva v gosto naseljeni četrti Garden City. V neposredni bližini je bila Ameriška univerza, kjer se je šolala egiptovska elita. Nekoliko naprej pa je živel zobozdravnik Alaa Al Asuani, ki je leta kasneje s knjigo Jakubianova hiša postal svetovno znan pisatelj. Veleposlanik je stanoval v stari večnadstropni zgradbi na otoku Zamalek sredi Nila. Tam je bil njegov sosed pisec Mogamed Sid Ahmed, ki so ga dali zapreti vsi egiptovski predsedniki od Naserja do Mubaraka, francoski predsednik Charles de Gaulle pa ga je odlikoval z legijo časti. Nekoliko dlje v drugo smer je bil klub, kamor je hodil telovadit zunanji minister Amr Musa, na drugi strani pa je bilo nekdanje veleposlaništvo Iraka. Med veleposlanikovim bivanjem v Kairu je bila odprta zgolj kontaktna pisarna, ker je Egipt leta 1991 med zalivsko vojno prekinil diplomatske odnose z Irakom. To je bil svet, v katerem se je Peter Toš dobro znašel in je v njem rad delal.
V Kairu so imela sedež veleposlaništva vseh afriških držav in Bližnjega vzhoda. To je bila centrala gibanja neuvrščenih, v katerem je imela Jugoslavija vodilno vlogo. Jugoslavija je v devetdesetih letih uradno še vedno obstajala, veleposlanik pa je z velikim veseljem pojasnjeval nostalgičnim afriškim in arabskim ambasadorjem, da obstaja tudi Slovenija, ki je bila mnogim popoln misterij. Neskončni pogovori so veleposlanika na smrt zabavali, vendar so za pogovori stali resni gospodarski interesi in navzkrižna zavezništva ob glasovanjih v Združenih narodih. Hrvaškemu predsedniku Franju Tuđmanu se je zdelo to delo tako pomembno, da je na veleposlaništvo v Kairo poslal Miša Broza, sina Josipa Broza - Tita.
Peter Toš je to delo opravljal z lahkotnostjo nekdanjega jugoslovanskega veleposlanika v Tanzaniji. Dvoumja politike tretjega sveta z napol izrečenimi stavki, zamolčanimi sodbami in pedantnim smislom za diplomatsko govorico izogibanja jasnemu mnenju so bila orodja njegovega poklica. Opravljal ga je z nekoliko togim smislom za humor.
Svoje ideje o svetu je zadržal zase. Šele leta 2016 je v intervjuju za Dnevnikov Objektiv izrekel sodbo o invaziji na Irak in o vojaških intervencijah na Bližnjem vhodu. Takrat je govoril kot upokojenec in predsednik kluba nekdanjih diplomatov. »Če pogledamo natančneje, bi bilo tem narodom najbrž lažje preživljati diktaturo Sadama Huseina z velikim razvojnim gospodarskim potencialom kot pa desetletje uničevalne vojne. Diktator je gradil ceste, šole in bolnišnice ter izboljševal življenjske razmere prebivalstva. Celotna infrastruktura in industrija sta bili z vojno uničeni in Irak je zdaj država ruševin. Vojna se pozna tudi na političnem področju, na katerem so med prebivalstvom porušeni vsi odnosi.«
S takšnim pogledom na svet je odšel za veleposlanika v Izrael, kjer je z enako uglajenostjo predstavljal interese Slovenije, delal po navodilih iz Ljubljane in govoril uglajene formalne fraze. Imel pa je decidirano mnenje o tem, kaj Evropska unija tam počne. »To sem spoznal zlasti kot veleposlanik v Izraelu med napadi na palestinska mesta,« je rekel v istem intervjuju. »Kar je mednarodna skupnost kot pomoč zgradila, so v obdobju treh let razbili, tako da smo lahko ponovno gradili za normalizacijo življenjskih razmer. Normalnost je v Palestini treba razumeti v narekovajih. Izraelsko-palestinski konflikt je izhodiščni konflikt Bližnjega vzhoda. Ta konflikt je mati vseh konfliktov, ki nastajajo v tem prostoru.«
Preobrazbo iz jugoslovanskega v slovenskega diplomata je opravil v Sarajevu, ko je po začetku srbske agresije na Bosno in Hercegovino organiziral evakuacijo Slovencev iz oblegane prestolnice. O itinerariju se je pogajal s predsednikom Alijo Izetbegovićem na eni strani in vojnimi zločinci na drugi. »Če oni rečejo, da so Slovenci, so Slovenci,« je odgovoril na hudobno novinarsko vprašanje, kako ve, da na avtobuse napotuje bodoče slovenske državljane. Za človeka, ki iz hiše nikoli ni šel brez suknjiča in kravate in v zloščenih čevljih, se je presenetljivo dobro znašel v najbolj nemogočih položajih.
Diplomatsko kariero je začel kot tovariš veleposlanik, končal pa kot gospod. Razlike ni bilo videti.
Ervin Hladnik - Milharčič