Pod idilo je narava načeta

Pisatelj, publicist, scenarist in režiser Goran Vojnović je plodoviti ustvarjalec. Njegove pronicljive misli, artikulirane v kolumnah, se razvijejo v knjige, knjige postanejo odrske uprizoritve, nekatere zaživijo tudi kot filmi. Po romanih Čefurji raus!, Figa, Jugoslavija, moja dežela in Đorđić se vrača ter celovečernih filmih Piran – Pirano in Čefurji, raus! je prvič režiral film, ki ni nastal po njegovi predlogi.

Zgodba filma Nekoč so bili ljudje govori o dveh prijateljih, Italijanu Leu in Bosancu Vučku, ki si prizadevata zagnati restavracijo. Ko jima banka odkloni posojilo in pri upnikih padeta v dolgove, sprejmeta ponudbo prevaranta Giannija.­ Dokaj preprosta naloga – ukrasti morata tovornjak in ga skriti v svojem skladišču – jima spodleti. Ukradeta napačen tovornjak, poln beguncev, katerih usoda je nenadoma v njunih rokah.

Skozi psihologijo glavnih likov, ki ves čas nihata na meji med protagonistom in antagonistom, film raziskuje globljo dinamiko procesov v sodobni družbi, občutljivost za sočloveka, solidarnost in ne nazadnje voljo po ukrepanju, akciji. Migrant Leo in begunec Vučko, soočena z ljudmi, s katerimi pravzaprav delita podobno usodo ali jo vsaj dobro poznata, v novem kontekstu in situaciji, ko si želita na prvo mesto postaviti sebe in svoje bližnje, postajata vse manj ­človeška.

In prav to je plat, ki je Gorana Vojnovića pritegnila k sodelovanju, ko sta mu igralca Francesco Borchi in Moamer Kasumović (oba sta igrala v Vojnovićevem prvencu Piran – Pirano in kratkometražcu Fountain) predstavila idejo, da bi režiral film na podlagi gledališke predstave Jabolka in črnci (Mele e negri). Gledališko besedilo je italijanski režiser in scenarist Tommaso Santi napisal že pred več kot desetimi leti. V predstavi, ki so jo leta 2007 igrali v gledališču Metastasio v italijanskem Pratu, je enega od dveh protagonistov igral Francesco Borchi. »V predstavi se vse odvija okoli tovornjaka, v katerem so begunci, ki jih ne vidimo, jih pa slišimo. Na filmu to ne bi učinkovalo enako, zato se mi je zdela dobra ideja, da se film osredotoči na ljudi okoli tovornjaka,« je povedal Vojnović o svojih predlogih za spremembo scenarija. »Zgodba odpira razmisleke o tem, kako se zapletamo v dolgove in postajamo njihovi sužnji, kako sta običajna mlada podjetnika naenkrat za uspeh pripravljena narediti marsikaj. Odpira razmislek o posledicah dolgoletne begunske krize na družbo in posameznika v evropski idili, ki je idilična samo na površju, spodaj pa tlijo problemi,« je dejal Vojnović.

Opisano ni podlaga le za socialnopolitično dramo, temveč tudi za triler. Socialni triler bi morda bila boljša podkategorija. Čeprav scenarij ni podlaga za tipični žanrski film, je Vojnović razmišljal o žanrskem pristopu predvsem v sliki.



Če se bodo kadri idiličnih gora in vožnje z avtomobilom komu zdeli znani, je to zato, ker ima film Nekoč so bili ljudje istega direktorja fotografije kot nadaljevanka Jezero. Miloš Srdić je omenjeno slovensko idilično pokrajino postavil za kontrapunkt načeti človekovi naravi.

Film je bil sprva mišljen kot koprodukcija z Italijo, a je po nesrečnem spletu okoliščin izgubil italijansko finančno podporo Salvinijeve vlade, ki ni bila naklonjena begunski tematiki, in je nastal s podporo Slovenskega filmskega centra ter v produkciji Arsmedie. Tematika in specifičnost zgodbe sicer kar kličeta po sodelovanju več držav, zato je škoda, da ta možnost ni bila izkoriščena. S tem, ko so kraj dogajanja, ki je v izvirniku postavljen v Toskano, prestavili na Jesenice in okolico tromeje, so univerzalno zastavljeni zgodbi, ki nastavlja ogledalo evropski sodobnosti, vendarle dodali tudi lokalno dimenzijo in karakter.


 

Ko nastanejo nove slovenščine

V filmu s številnimi tujimi igralci – poleg naših Maruše Majer, Borisa Cavazze, Vlada Novaka in Gregorja Bakovića v njem igrajo še priznana bosanska igralca Emir Hadžihafizbegović in Jasna Žalica ter italijanska igralca Gianluca Gobbi in Ninni Bruschetta – je opaziti še eno posebnost. Slovenščino vpeljuje kot linguo franco, torej skupni jezik sporazumevanja med tujci. Pri jeziku so se trudili ohraniti živ­ljenjskost, je pojasnil Vojnović. »Sledili smo logiki jezika. Če je Leo Italijan, ki že dolgo živi v Sloveniji in ima tukaj tudi družino [v primeru igralca Francesca Borchija to drži tudi v resničnem življenju], bo z ženo in otrokom govoril slovensko. Bosanci v Sloveniji tudi med sabo govorijo slovensko, s prijatelji iz drugih držav pa še toliko bolj. Tako nastajajo zanimive slovenščine, nekakšne simpatične mešanice, še posebej kadar preklopijo v svoj materni jezik, ko 'zagusti'. Te posebnosti smo ohranili, saj se nam je zdelo pristno, čeprav morda na filmu tega nismo vajeni,« je povedal režiser.