Poklon legendi: nepremagljiva Italijanka, Lancia Delta HF Integrale

1991_Lancia_DeltaHFIntegraleEvoluzione31

pictures_abarth_lancia-delta_1985_1

oboi_Lancia_Delta HF Integrale 16v rally 1990_01

abarth_lancia_delta_1985_pictures_1

1991_Lancia_DeltaHFIntegraleEvoluzione11

1991_Lancia_DeltaHFIntegraleEvoluzione21

1991_Lancia_DeltaHFIntegraleEvoluzione41

Lancia Delta S4

Po šestih letih proizvodnje so leta 1985 pri Lancii pripravili prvi prototip, namenjen dirkanju v sloviti grupi B. Delta S4 je bil dirkalnik z ekstremnimi specifikacijami, ki je le malenkost spominjal na osnovno različico. Sredinsko postavljen 1,8-litrski motor je proizvedel 350 kilovatov (po nekaterih informacijah naj bi neuradno imel celo 417 kilovatov) in je bil zasnovan okoli cevne strukture. Žal je Delta S4 dirkala le kratek čas, saj so kmalu zatem, leta 1986, ukinili grupo B in eden najbolj divjih dirkalnikov je moral predčasno končati svojo pot.

K sreči so pri Lancii predvidevali smer razvoja, zato so že nekaj let pred ukinitvijo slovitega dirkalnega prvenstva razvili štirikolesni pogon. Za reli sezono v letu 1987 so dirkalnik Delta HF 4WD pripravili pri oddelku Abarth. Bil je bistven bolj civiliziran kot S4, opremljen s produkcijskimi aerodinamičnimi in sestavnimi materiali in podprt s štirikolesnim pogonom. Odlično zasnovo dirkalnika so kronali z naslovom svetovnega prvaka med konstruktorji kot tudi vozniškim naslovom, kjer je Juha Kankkunen z Delto HF 4WD postal svetovni prvak.

Delta HF Integrale

Številni cesti avtomobili so bili ustvarjeni samo za potrebe tipske odobritve in Lancia Delta Integrale je ena izmed njih. Po koncu odlične sezone z Delto HF 4WD so pri Lancii začeli z delom na različici Integrale. To je bil avtomobil, ki je imel integrirano znanje iz zmagovitega leta 1987, vse inovacije pa so prenesli še v cestno različico.

Integrale je bila od začetka mišljena kot športen avto, zato je bila tudi zasnovana v tem duhu. Zaradi pravil grupe A so imeli pri predelavi zelo malo manevrskega prostora, tako da je bil cestno legalen avtomobil opremljen z enako najnovejšo tehnologijo, kot je krasila reli dirkalnik.

V primerjavi z običajno Deltino različico, je imela Integrale nameščene večje zavore, izboljšano vzmetenje z novimi sprednjimi blažilniki in stabilizatorji. Pogonski sklop je ostal identičen, saj je z njim Delta HF 4WD dominirala v grupi A in ni bilo potreb po spremembah. Skrivnost njenega uspeha je bil stalni štirikolesni pogon, ki uporablja zasnovo Ferguson s tremi različnimi diferenciali. Zadaj je nameščen Torsenov mehanski diferencial z nadzorom navora, ki linearno razdeli moč na kolesi. Ob visokih obratih je bil diferencial sposoben v trenutku odreagirati, toda največji problem slednjega je bila visoka cena, zato ga le redko vidimo na produkcijskih modelih.

V središču štirikolesnega pogona je bil diferencial z viskozno sklopko, ki razdeli navor med sprednjimi in zadnjimi kolesi. V normalnih okoliščinah je 53 odstotkov moči poslal na zadnja kolesa. Kljub kompleksnosti pogona, so Lanciini inženirji kupcem ponudili opcijski sistem ABS. Predelali so Boschev sistem s šestimi senzorji in dodali še dva dodatna, ki sta merila vzdolžni in prečni pospešek; ABS se je posledično vklopil le v ekstremnih razmerah.

Fiatovi motorji

Lancio si je lastil Fiat, zato ni nobeno presenečenje, da so si inženirji za osnovo sposodili Fiatov dvolitrski agregat, ki ga je zasnoval Aurelio Lampredi. Posodobljen na praktično vsakem milimetru je bil Integralin motor evolucija tistega iz zgodnje Delte HF Turbo. Vsi modeli so imeli po letu 1989 glavo s 16 ventili, večjimi injektorji in malenkost popravljenim kompresorjem. Turbina je bila manjša, toda omejilni ventil je bil modificiran za večjo odzivnost. Prenovljeni motor je imel 200 ”konj”, kar je 15 več kot motor z osmimi ventili.

Ker ni bila v grupi A dovoljena nikakršna sprememba, je imel reli dirkalnik enako karoserijo kot običajni cestni model. Petvratno obliko, ki jo je narisal Giorgio Guigaro, so dopolnili le z bolj nabitimi blatniki in malenkost popravljenimi odbijači.

Evoluzione

Leta 1991 je Lancia pripravila posodobljeno različico modela Integrale 16 z imenom Evoluzione. Tudi tokrat je motivacija izhajala iz relija, kjer je Abarth skrbel za spremembe, potrebne za tipsko odobritev. Kar pravzaprav loči Evoluzione od prejšnjih modelov, je njena oblika zunanjosti. Tako spredaj kot zadaj je bila širša, vendar so morali zadostiti novim reli pravilom – pnevmatika ni smela gledati izpod blatnika. Druga večja sprememba je bil nov usmerjevalnik zraka na zadku.

Pod lupino so se spremembe nanašale na nove zavore (enobatne čeljusti so zamenjale dvobatne), vzmetenje in izboljšano vzdržljivost. Med malenkostne spremembe sodijo manjši sprednji žarometi, drugače obarvani merilniki, sprednja opora iz aluminija, večji volanski obroč in nov motorni računalnik, ki je dvignil moč za 10 ”konjev”.

Posebne različice

Club Italia – Najredkejša izvedenka izmed posebnih izdaj je bila Club Italia. Izdelali so le 15 avtomobilov, ki so jih namenili članom omenjenega združenja.

Martini 5 & 6 – V znak dolgoletnemu sodelovanju, so 400 avtomobilov Evolution I obarvali v barve znamke Martini. Dodatno so zaradi šestih zaporednih naslovov svetovnega reli prvaka naredili še 310 primerkov Martini 6.

Final Edition – Zadnjih 250 primerkov Evolution II je bilo obarvanih v rdečo barvo Candy z rdečo, modro in rumeno črto po sredini. V potniški kabini je bila nameščena alkantara, merilnike pa so krasili srebrni dodatki.

Zakaj legenda?

Ob žalostnem koncu grupe B je bila Lancia vnaprej pripravljena za preskok v grupo A. Njihova odločnost ostati na vrhu se ni videla le v razvoju reli dirkalnika, temveč se je prenašala tudi na cestno različico Delte. Od leta 1987 do 1992 je Lancia osvajala konstruktorske naslove – rekord, ki stoji še danes. Italijanski proizvajalec, ki se danes bori za svoj obstoj, je naredil najbolj prepoznaven reli avto na svetu, legendo, ki je z zlatimi črkami zapisana v spominu marsikaterega ljubitelja vonja po bencinu.

Avtomobilizem.com (Vir: Supercars, Wikipedia, Lancia. Foto: Lancia.)