Pokazati več, kakor vidi fotoaparat

V Ajdovščini so še do sobote na ogled slike, ki jih marsikdo prvi hip zamenja za fotografije. Berko iz Škofje Loke ses samostojno razstavo v Lokarjevi galeriji predstavlja kot nagrajenec Društva likovnih umetnikov Severne Primorske na mednarodnem festivalu akvarela Castra 2017.

Berka in njegovo delo je na otvoritvi predstavil Vladimir Bačič (desno), vodja Lokarjeve galerije.   Foto: Lokarjeva galerija
Berka in njegovo delo je na otvoritvi predstavil Vladimir Bačič (desno), vodja Lokarjeve galerije.  Foto: Lokarjeva galerija

AJDOVŠČINA > Berko se je kot France Berčič leta 1946 rodil v Ljubljani, tam obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, diplomiral na Pedagoški akademiji in pridobil status samostojnega umetnika.

Rekli so mu radikalni

Uvrščajo ga v fotorealizem oziroma hiperrealizem ali superrealizem. Kateri od teh izrazov mu je najbliže, ga najprej povprašamo. “Najboljši se mi zdi hiperrealizem, v Evropi je tudi najpogosteje v uporabi,” pravi. “A če rečemo fotorealizem, je bolj razumljivo, saj je slika res podobna fotografiji. Ta izraz uporabljajo Američani. Ko sem začel, so govorili tudi o radikalnem realizmu, kar mi je bilo kot mladeniču zelo všeč.”

Fotorealizem je v ZDA vzniknil sredi šestdesetih let, v sedemdesetih pa je začel v tej maniri ustvarjati tudi Berko: “Hiperrealizem je bil odziv na konceptualno in abstraktno umetnost, na modernizem, ki se je pojavil na začetku 20. stoletja, v petdesetih letih pa je ustvarjala že druga generacija abstraktnih slikarjev.” So motili tudi njega? “Kje pa! Spočetka sem bil navdušen nad modernizmom, tudi delal sem take stvari. Ko sem pa videl hiperrealistične slike, sem prepoznal nekaj novega, čisto drugačnega od starega realizma. Tu moraš biti precej potrpežljiv in znati moraš risati.”

Nujno obrtno znanje je dobil že na srednji šoli, tam je bilo precej risanja, se spominja. V sedemdesetih letih je veliko razstavljal v Sloveniji, drugih jugoslovanskih republikah in tudi tujini. “V osemdesetih so prišle spet nove smeri in ta način slikanja je nekako usahnil, po letu 2000 pa je spet privlačil pozornost, že kot zgodovinsko obdobje. Spet sem se pogosteje predstavljal, na grafičnih razstavah, vse je šlo laže, v pomoč je bil že internet, prek razpisov si lahko sodeloval po vsem svetu.” Prejel je več nagrad, tudi Jakopičevo.

Od fotografije do čopiča

Izhodišče hiperrealizma kljub realistični uprizoritvi ni več neposredna zaznava sveta, beremo v Pojmovniku slovenske umetnosti 1945-2005: “Z zamenjavo slikarjevega subjektivnega pogleda za 'objektiven' pogled fotoaparata se je bistveno spremenila filozofija slikarstva. Motivno je fotorealizem soroden popartu, saj se v želji natančno odslikati svet ne izogne niti najbanalnejšim detajlom iz vsakdanjosti. Navdihuje se pri potrošniški družbi in mestnem življenju, ki se zrcali v odsevih izložbenih oken, zanj pa je značilna tudi popolna nezainteresiranost za predmet odslikave.”

Motive in navdih Berko najde marsikje: “Delati je treba, potem pride tudi navdih. In več idej.”

V Lokarjevi galeriji je na ogled tudi slika Dalmatinove ulice v Ljubljani. “Med vožnjo na sejo Društva likovnih umetnikov sem zagledal prizor, ki me je pritegnil,” pravi Berko. “In sem ga fotografiral - s fotoaparatom, ne s telefonom.”

Na začetku je zmeraj fotografija, ki jo obdela s Photoshopom, predela vsebino in obliko. Grafike ustvarja z računalnikom, na platno pa slika s čopičem: “To je ročno delo. Na platno prenesem samo grobe obrise fotografije, večino pa naslikam. Ni tako preprosto, kakor bi kdo utegnil pomisliti.”


Najbolj brano