Novice Svet24

V intervjuju je med drugim povedala, da se s takim, kot ga ima, Slovenija ne more pohvaliti. Osvetlila je, da gremo vse bolj v smeri privatizacije in razpada javnega zdravstva. Omenila je 130.000 Slovencev brez osebnega zdravnika in okoli 500 brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja ter druge pomanjkljivosti. 

Najprej k številki 130.000. Toliko ljudi nima osebnega zdravnika, saj jih je premalo. Pravica, da ga ima in ga prosto izbere, je sicer opredeljena v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Osebni zdravnik, za katerega se odločimo, nas je dolžan sprejeti, razen če ima že preveč pacientov – če pri njem evidentirano število zavarovanih oseb že presega število, ki ga določi zavod. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) pojasnjuje, da svojega zdravnika v resnici nima okoli 118.000 Slovencev, ostalo do 130.000 pa predstavlja tujce. Pomembno pojasnilo, ki ga dodajo, je še, da je že dolga leta od pet do sedem odstotkov Slovencev takih, ki si prostovoljno ne izberejo osebnega zdravnika. 

Kar zadeva dostopnost zdravnika, je otežkočena tudi tistim, ki nimajo osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Iz ZZZS sporočajo, da je bilo na zadnji marčevski dan oseb, ki si eno leto niso uredile obveznega zdravstvenega zavarovanja, 527 oziroma manj kot 0,3 promila vseh zavarovanih oseb ter da se število oseb s slovenskim državljanstvom, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in nimajo urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, v zadnjih letih znižuje. Tiste, ki ga nimajo, sicer z dopisi pozivajo, naj se zglasijo pri njih in poskrbijo za to. »Zelo intenzivno smo k temu pristopili že v letu 2011, od aprila 2013 pa se pozivi pripravljajo avtomatizirano za vse osebe, ki nimajo zavarovanja urejenega več kot 20 dni. Ob tem je treba pojasniti, da si vsak, ki je na območju Republike Slovenije legalno, lahko uredi – pravzaprav mora – obvezno zdravstveno zavarovanje, na ZZZS pa takim osebam nudimo vso potrebno pomoč in usmeritve za sklenitev zavarovanja,« poudarjajo.

Nekdo je zavod kar tožil

Sašo Švigelj

O razlogih, zakaj si trenutno manj kot pol promila prebivalstva ne uredi obveznega zdravstvenega zavarovanja, lahko le ugibajo, »saj se osebe, ki si ne uredijo zavarovanja, ne odzivajo na naše dopise. Med razloge lahko prištejemo tudi zavarovanje v tujini, o čemer ZZZS nima podatkov, srečali pa smo se s primerom, ko se je neka oseba na vse načine izogibala vključitvi v obvezno zdravstveno zavarovanje, tudi s tožbo proti ZZZS. Nekateri se izgovarjajo, da zavarovanja ne potrebujejo, da so na primer zdravi ali da ne hodijo k zdravniku. Ob tem še enkrat pojasnjujemo, da je obvezno zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji, kot že samo ime pove, obvezno.«

Vključitev v zavarovanje je tako pravica in dolžnost vseh, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje, plačilo predpisanega prispevka pa je vezano na vir, ki zavarovancu zagotavlja osnovno socialno varnost (zaposlitev, pokojnina, invalidnina, lastna sredstva, socialni transferji). Obvezno zdravstveno zavarovanje deluje na solidarnostnem principu, pri katerem vsak zavarovanec plačuje po svojih zmožnostih (npr. odstotek od plače, pokojnine) ne glede na to, ali trenutno potrebuje oziroma koristi zdravstvene storitve. Ko pa jih potrebuje, so mu nudene vse potrebne storitve iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja ne glede na to, koliko sredstev je v zavarovanje prispeval, saj potrebna sredstva zberemo vsi zavarovanci, ki storitev trenutno ne potrebujemo.

To vas lahko doleti 

ZZZS opominja, da tisti, ki si ne uredijo obveznega zdravstvenega zavarovanja, niso problematični zgolj z vidika tveganja, ki ga morajo sami oziroma družba nositi v primeru njihovega zdravljenja, »temveč tudi z vidika solidarnosti med zavarovanci, saj nezavarovane osebe praviloma odklanjajo zavarovanje (in posledično plačilo prispevka v zdravstveno blagajno) prav iz razloga, da zdravstvenih storitev ne potrebujejo (da so zdrave), pri tem pa zanemarjajo vidik solidarnosti z osebami, ki trenutno potrebujejo zdravstvene storitve«.

Profimedia

Pomembna informacija je, da obvezno zdravstveno zavarovanje krije le takojšnje zdravljenje, ki se izvede v okviru nujne medicinske pomoči in v okviru urgentnih centrov, vsakršna nadaljnja obravnava predstavlja nadaljevanje zdravljenja, ki pa ga obvezno zavarovanje ne krije več v celoti. Kdor je brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja – po nekaterih podatkih je to trenutno 80.000 Slovencev – mora v takšnih primerih doplačati za te storitve nekaj sto evrov ali celo nekaj tisoč evrov.

To vse je narobe

V kaj bi odločevalci morali zagristi, katere so glavne pomanjkljivosti zdravstvenega sistema, izpostavljajo zdravniške organizacije, ki so pred kratkim sestavile niz predlogov, s katerimi bi po njihovi oceni vzpostavili sistem, ki bi lahko vsakemu prebivalcu Slovenije po načelu solidarnosti zagotovil pravočasne, dostopne, varne in kakovostne zdravstvene storitve, ki jih potrebuje. Odločevalce pozivajo, da postavijo pacienta v središče zdravstvenega sistema. Glede tega je še posebej kritičen podatek, da število čakajočih nad dopustno čakalno dobo še kar narašča in se je v zadnjih letih ponekod povečalo za več kot tisoč ali celo dva tisoč odstotkov. Zadnji razpoložljiv podatek kaže, da več kot pol milijona Slovencev na pregled čaka nad dopustno čakalno dobo!

Ključni problem je odhajanje zdravnikov iz Slovenije v tujino, za kar se na leto odloči 50 zdravnikov. V Sloveniji trenutno manjka več kot tisoč zdravnikov, da bi dosegli povprečno število na tisoč prebivalcev v EU, oblast opozarjajo zdravniške organizacije. Kadrovsko stisko bi po njihovo lahko reševali z izboljšanjem delovnih pogojev. Zavzemajo se še za pripravo nacionalnega načrta kadrovskih virov v zdravstvu. Menijo, da mora biti vzpostavljena mreža izvajalcev zdravstvene dejavnosti osnova za načrtovanje kadrovskih potreb glede na geografske značilnosti in starostno strukturo prebivalstva.

Miha Lukač iz Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ob tem ugotavlja, da imajo v zasebnih organizacijah večjo fleksibilnost nagrajevanja, kar bi morali zagotoviti tudi v javnih zavodih. Predlagajo, da bi zdravnik lahko izbiral, ali dela kot javni uslužbenec ali zasebnik – samostojni zdravnik, in da se v javnem sektorju zaposleni v zdravstvu lahko izločijo iz enotnega plačnega sistema. Poleg tega predlagajo tudi preoblikovanje zavoda za zdravstveno zavarovanje v državno zdravstveno blagajno oziroma zavarovalnico. Predloge oziroma pričakovanja po naslavljajo na bodoče nosilce funkcij na področju zdravstvene politike. »Stranke želimo opozoriti na probleme, ki jih ne smejo spregledati pri oblikovanju koalicijske pogodbe,« izpostavljajo.