Duhovnik, ki se podaja na zanimive gorske tekaške podvige

Asist. dr. Matjaž Celarc je asistent pri Katedri za sveto pismo in judovstvo in je duhovnik ljubljanske nadškofije. (Foto: predavanje na mednarodni poletni teološki šoli) Foto: Teološka fakulteta

Kje se je začelo?

Lahko bi rekel, da sta me tek in duhovno življenje zanimala že od mladosti. Spominjam se, kako sem se v poletnih dneh zgodaj zjutraj ali zvečer odpravil na tek, pogosto v družbi, še večkrat pa sam. Začetno tekaško navdušenje so spodbujali tudi mladi iz naše soseske, s katerimi smo organizirali ulične tekaške mitinge.

Poleg teka, pri katerem so poudarjene telesne moči, pa me je vse od otroških spremljala tudi duhovnost. Najprej na otroški način. To ne pomeni, da sem bil vsak dan pri maši, temveč da sem izredno rad prebiral zgodbe Svetega pisma in so svetopisemski junaki postajali moji vzorniki v tem, kako so v odnosu z Bogom dobivali pogum in uresničevali velike stvari. Navdušen nad vero treh mladeničev, ki so tako neomajno zaupali v Boga, da jih niti malo ni opekel ogenj v razbeljeni peči, sem si predstavljal, da se tudi mene dež ne bo dotaknil, čeprav se je že razbesnela nevihta. Otroška, a zelo neposredna vera v božjo vsemogočnost me je v mladostnem iskanju Boga gnala naprej.

V obdobju odraščanja me je zanimalo veliko stvari. Od umetniškega ustvarjanja do športnega udejstvovanja, zato se mi je zdelo, da je v življenju toliko različnih dobrih poti, da se je zelo težko odločiti za eno. Potem pa me je notranji kompas usmeril na pot duhovništva.

Torej ste duhovnik s tekaško opremo?

Na začetku SPP Foto: Teološka fakulteta Noben človek, tudi duhovnik ali teolog, ne more zanemariti dejstva, da ni samo duhovno bitje, ampak ga bistveno določa njegovo telo. Antični človek je to spoznanje strnil v izreku: "Zdrav duh v zdravem telesu." Teologija, ki v Jezusu iz Nazareta prepoznava učlovečenega Boga, vabi k celostnemu pogledu na človeka in življenje. Tako lahko rečem, da je bil tek, skupaj z glasbo, stalni spremljevalec mojega vstopanja v teologijo in priprave za duhovniški poklic. Ob mizi pridobljeno znanje sem ob teku predelal in ga vpletal v spomin celotnega telesa. To prepletanje umskega in telesnega napora, teka in poglabljanja v skrivnost Boga, je postalo še bolj izrazito, ko sem postal duhovnik in je postalo moje življenje povezano z življenjem mnogih ljudi.

Izkušnja življenja in študij teologije sta me privedla do tega, da sem izoblikoval posebno obliko teka, ki sem ga imenoval romarski tek spokojnosti. Vse skupaj je zelo preprosto. Teku narekuje umirjen ritem dihanja Jezusova molitev: ,"Jezus, Davidov Sin, usmili se mene grešnika" (Mk 10,47). Ta način teka sem prepoznaval kot resnično osvobajajoč, prost tekmovalnega stresa in moraliziranja, saj je cilj teka postala pot sama. Cilj ni bil bitka za zmago, temveč romarska pot, velikokrat povezana s kakšnim romarskim svetiščem ali planinsko potjo, na katero sem se podal z osebnimi prošnjami ter stiskami mnogih ljudi.

Izkušnja življenja in študij teologije sta me privedla do tega, da sem izoblikoval posebno obliko teka, ki sem ga imenoval romarski tek spokojnosti.

Kaj vse so izzivi brezpotij?

Vsaka pot predstavlja izziv in je prispodoba življenja. Pred nekaj leti sem se prvič podal na "trail", tek po brezpotjih, po bolj ali manj označenih poteh, v breg ali v dolino, čez drn in strn. Spoznal sem osvobajajočo izkušnjo srečanja s seboj, z Bogom in bližnjimi. Lani sem tako pretekel Slovensko planinsko pot (SPP), čeprav pred tem nikoli nisem bil hribolazec in sem do tedaj obiskal le nekaj od slovenskih visokogorskih vrhov.

Pri izvedbi in prevozih so mi pomagali prijatelji, medtem ko sem se na etape poti pripravljal in jih pretekel sam. Izzivov je bilo mnogo: oster in čuječ pogled za prepoznanje markacij in iskanje prave poti v blesku opoldanskega sonca ali v večernem mraku, srečevanje z gamsi, ki prožijo kamenje, in kačami, ki se sončijo na planinskih stezah, soočenje z naravnimi pojavi – od megle, sodre in čisto prave nevihte s strelo v gorah. Poleg tega pa je izziv predstavljalo tudi vprašanje, kako daleč obremeniti svoje telo in kako mu resnično prisluhniti. Za soočenje z vsemi temi izzivi in v iskanju korakov naprej je bila teologija ključna. Tako sem ob lepotah narave prepoznaval ljubezen in skrb Stvarnika za nas. Končno sem ob srečanju z ljudmi, na poti in po planinskih domovih, spoznaval prijaznost in dobroto, ki dela naš svet lepši in boljši.

Kaj so duhovni boji?

Brezpotja so velikokrat prispodoba našega življenja, v katerem lahko vidimo, da v smeri cilja stopamo na boj sami s seboj, hkrati pa v tem notranjem boju naše odločitve postajajo bolj jasne, življenje pa posledično postaja bolj mirno. To lahko podkrepim z letošnjo izkušnjo celodnevnega teka po vrhovih slovenske Koroške (K24).

Konec junija sva ta tekaški izziv opravila s prijateljem Martinom, ki je malo pred tem izgubil brata. Z namenom molitve zanj sva se podala na pot, na kateri se je tudi Martin srečal s samim seboj in doživel pravo notranje spreobrnjenje prek žalovanja in očiščenja spomina na svojega brata. Skupaj pretečeni kilometri, duhovni pogovori in molitev so med nama spletli globoko povezanost.

Z Martinom na poti po K24, ob vzhajajočem soncu na Uršlji Gori. Foto: Teološka fakulteta

Je tek po brezpotjih beg od resničnosti?

Seveda bi tek lahko vodil v zasvojenost in tudi beg od realnosti. Dolgotrajno povečano sproščanje adrenalina in drugih hormonov v človeku izoblikuje navado in potrebo po teku kot načinu premišljevanja in življenja. Zame je tek po brezpotjih postal nov način odkrivanja prave poti, ki me vodi nazaj ne le k študijski mizi, temveč predvsem k duhovniškemu poslanstvu, da bi tudi drugi našli Pot – Boga, ki celo brezpotja usmerja k resničnemu življenju.

Preberite še:

Novice Študij s poudarkom na razumu in odkrivanju resnice

Trendi Pomembnost celostnih življenjskih vprašanj

Trendi Mreženje študentov za boljšo skupno prihodnost

Novice S Teološke fakultete UL na dobro delovno mesto v Švico