Festival pred vrati, prstan za Natašo Matjašec Rošker

»Zelo sem počaščena in ponosna,­ novico sem sprejela burno in ­čustveno, zdaj sem se že nekoliko prizemljila. Sicer pa prstana ne dojemam kot nagrado za živ­ljenjsko delo, imam še zelo veliko načrtov, ne nazadnje gledališka igralka nima preteklosti, ima sedanjost, in če so ji zvezde naklonjene, prihodnost,« se je včeraj odzvala dobitnica Borštnikovega prstana Nataša Matjašec Rošker.

Njeno profesionalno igralsko pot sestavljata dve obdobji. Prvo je trajalo med letoma 1995 in 2007, ko je bila kot samostojna ustvarjalka oziroma samozaposlena v kulturi intenzivno vpeta v neodvisno sceno in je kot gostja nastopala v domala vseh gledališčih po državi ter sodelovala pri filmu. V devetdesetih letih je bila soustanoviteljica dveh neinstitucionalnih kulturnih zavodov, in sicer z režiserjem Markom Peljhanom ter z dramaturginjo Edo Čufer Zavoda Projekta Atol in nato z režiserjem Sebastijanom Horvatom ter s scenografko Petro Veber E. P. I. centra, v želji, da bi gledališče postalo »prostor svobode in absolutnih možnosti, čas neskončnosti in vseobsežnosti, ekstrakt živosti in intimna zadeva, katere edino merilo za ustvarjanje in percepcijo gledališča je ­senzibilnost«.

»Zelo sem počaščena in ponosna, sicer pa prstana ne dojemam kot nagrado za življenjsko delo, imam še zelo veliko načrtov,« je dejala dobitnica Borštnikovega prstana Nataša Matjašec Rošker. FOTO: Boštjan Lah

»Neodvisna scena me je privlačila z drzno, pogumno, tudi nesramno, raziskujočo vnemo, ki je bila vedno podvržena tveganju in eksperimentiranju,« je dejala. Misel, da bi se pridružila institucionalnemu gledališču, se ji je najprej zdela nesprejemljiva, vendar se je bilo treba soočiti z dejstvom, da se igralka po štiridesetem letu težko preživlja na svobodi. Tudi razmere v institucionalnih gledališčih so se spremenile. Po njenih besedah se je nekdaj izredno tog in rigiden hierarhični sistem razrahljal, v dramskem ansamblu SNG Maribor, katerega članica je od leta 2007, prevladuje ne samo kolegialno, temveč tudi prijateljsko vzdušje, ob tem so vsi ambiciozni, in v takšnem okolju lahko delaš presežne projekte.

Igra, ki se izmika kategoriziranju

V obrazložitvi so člani žirije – Blaž Lukan, Mojca Jan Zoran, Milada Kalezič, Vilma Štritof in Aleš Novak – zapisali, da je za podelitev prstana »esenca njene igre neulovljiva, izmika se kategoriziranju, saj se v igralskem iskanju ne ustavi, temveč nenehno išče poti in izrazna sredstva. Slednjega se ne poslužuje zaradi drugačnosti per se, temveč z iskanjem nekonvencionalnih rešitev prodira globlje v uprizoritev, igralsko kreacijo, vlogo, odnose, stanja … Svoj igralski modus operandi oblikuje do perfekcionističnih nians, detajlov, na novo izumlja oblike, ki jih gradi na stičišču raznovrstnih umetniških polj. Čeprav je večji del kariere posvetila različnim zvrstem znotraj dramskega gledališča, so ji blizu eksperimentalne in laboratorijske forme, tudi lutkovno gledališče in film.«

Tokrat bo Festival Borštnikovo srečanje (FBS) tretjič v poletnem junijskem terminu, zaradi študijskih obveznosti študentov AGRFT prvič s štirinajstdnevnim zamikom. Med 5. in 18. junijem se bo zvrstil širok nabor programov, programsko jedro seveda ostaja dvanajst slovenskih predstav v tekmovalnem sporedu, ki jih je letos izbrala selektorica Vilma Štritof in se bodo potegovale za nagrade.

»Izbor odslikava raznolike poetike, v katerih uprizoritve razpirajo relevantna družbena vprašanja zdajšnjosti, detektirajo in opozarjajo na nevralgične točke naše stvarnosti, ni jim vseeno za okolje, ki sooblikuje habitat nas vseh, oblikujejo kritični pogled, raziskujejo človekovo pozicijo in vlogo v na več ravneh načetem ali celo razpadajočem svetu, razbirajo in prepoznavajo uničujoče represivne in patriarhalne družbene vzorce ter jih problematizirajo, tudi tiste, o katerih se še pred nekaj leti ali vsaj desetletji ni nihče zares spraševal, danes pa jih ni več mogoče spregledati. Izkoristila sem možnost ter izbrala največje dovoljeno število dvanajstih uprizoritev, ki so ob naštetih kriterijih izstopale tudi po umetniški kakovosti, ustvarjalnem naboju in celovitem izrazu vseh vključenih segmentov,« je selektorica pojasnila v utemeljitvi.

Širok nabor predstav iz tujine

Izbor predstav v tekmovalnem programu zaokroži osem slovenskih in štiri tuje v spremljevalnem programu po izboru umet­niškega direktorja FBS Aleša Novaka. »Promovirali bomo slovensko gledališko ustvarjalnost ter njen pomen v širšem mednarodnem prostoru, spodbujali povezanost gledališkega prostora ter krepili vezi z Evropo, vključevali novo občinstvo, posvečali se bomo strokovnim presojam in vrednotenju ustvarjalnih dosežkov. Pričakujemo številne slovenske in tuje goste, ob tako dobrih predstavah verjamemo, da sta pred nami dva tedna polnih dvoran, navdušenega občinstva ter povabil slovenskim producentom in ustvarjalcem v tujino,« je dejal Novak.

Slavnostno odprtje festivala bo v petek, 9. junija, ob 20. uri z uspešnico evropskih gledaliških festivalov, predstavo Vihar (Tempesta) režiserja Alessandra Serre v produkciji Stalnega gledališča iz Torina. Ob tem bomo v Mariboru videli še tri predstave iz tujine. Ljubezen (Amore), avtorski projekt režiserja Pippa Delbona, v katerem »vstopno točko raziskovanja ljubezni kot večplastnega fenomena zaznamuje spoznanje, da ne gre zgolj za čustvo, ampak tudi za stanje duše in globlji gon človeškega organizma, ki izbira, premika, uničuje in ponovno zgradi vse, kar lahko vidimo, občutimo in po čemer hrepenimo«.

Sledili bosta mednarodna koprodukcija Projekt Handke (The Handke Project) v režiji Blerte Neziraj, ki »preigrava krhko ravnovesje med svobodo govora in družbeno odgovornostjo v gledališču skozi perspektivo kontroverznega Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja«, ter fantazijska projekcija človeka prihodnosti, kot si ga je zamislil vsestranski gledališki ustvarjalec Julien Mellano v projektu Ersatz (Surogat).

Nova prizorišča

V spremljevalnem programu bomo videli še osem slovenskih predstav, in sicer avtorski projekt 410 kilometrov Lutkovnega gledališče Ljubljana, predstavo Od kod, dekle, si ti doma Lee Mihevc in Nika Žnidaršiča v produkciji Cankarjevega doma, prvo slovensko uprizoritev projekta Venera: med ujetostjo in letenjem Male Kline, avtorski projekt Krize v produkciji Nove pošte oziroma Maske in Slovenskega mladinskega gledališča, MandićCirkus Marka Mandića in Bojana Jablanovca, predstavo Apofenija/1 Nine Ramšak Marković in Varje Hrvatin, kabaretni projekt Moja vojna harmonika Aleša Štegra in harmonikarja ter skladatelja Jureta Torija in za konec še predstavo Farma Orwell, ki sta jo po motivih besedil Georgea Orwella v SNG Maribor v letošnji sezoni postavila na oder Tatjana Doma in Luka Marcen.

Tudi tokrat bo dogajanje razpršeno po mestu, prvič bodo predstave umeščene tudi v Vinagovo klet. Organizatorji pripravljajo številne strokovne dogodke, pogovore o predstavah, predstavitve strokovne literature, pogovore z gledališkimi ustvarjalci, med njimi tudi s tremi prejemnicami Borštnikovega prstana. Ne bodo manjkale tudi gledališko-glasbene vsebine; zasedba Silence bo v Mariboru premierno predstavila zadnji album Slovar norosti, šansonjerka Vita Mavrič in Jani Kovačič pa projekt Kontra-Alba.

V sodelovanju z AGRFT bo izveden obsežen nabor aktivnosti v sklopu Študentsko gledališče. Študentje bodo predstavili izbor svojih produkcij, refleksijo festivalskega dogajanja bodo objavljali na Borštnikovem blogu, v GT22 bodo na ogled performativne postavitve in instalacije. Festival je za študente organiziral dvodnevno delavnico z grškim režiserjem in performerjem Evripidom Laskaridisom, ki je letošnji gostujoči festivalski umetnik.