Lažje bom postal predsednik kot razumel dve najstnici
Slovenija sedi na nafti, a se tega premalo zaveda. Les je slovenska nafta in prav njegova izraba Kočevju omogoča, da so iz vseh javnih stavb izločili kotle na kurilno olje, gospodinjstva pa bodo to zimo za ogrevanje plačevala bistveno manj kot kjerkoli drugje v Sloveniji, je ponosen Vladimir Prebilič, nepoklicni župan občine Kočevje, ki je po površini največja v Sloveniji.
Prebilič tokrat kandidira za predsednika in to, da nima podpore strank, vidi kot svojo veliko prednost in ne slabost.
Vladimir Prebilič ima te dni povsem natrpane urnike, v petek je dan začel v domačem Kočevju z odprtjem državnega tekmovanja gozdnih delavcev Slovenije. Zavedanje o bogastvu, ki ga prinaša les, se po desetletjih zanemarjanja te panoge vrača v družbo, ugotavlja Prebilič, ki je nepoklicni župan Kočevja že 12 let in mu je svojo občino s politiko, ki se ne dovoli ujeti v levo/desne vzorce, iz nekakšnega slepega čreva države uspelo spremeniti v kraj, kamor se je vrnilo upanje v lepši jutri.
Pomembno vlogo pri preporodu igra naložba japonskega izdelovalca robotov Yaskawa, ki je izbral Kočevje kot prvo lokacijo v Evropi za proizvodnjo robotov.
Dr. Vladimir Prebilič
Rodil se je 21. maja 1974, odraščal je v Dolgi vasi, kjer z ženo in hčerama živi še danes.
Diplomiral je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz zgodovine in geografije. Magistriral in doktoriral je na področju obramboslovja.
Kot gostujoči profesor je predaval na Univerzi Victoria v Britanski Kolumbiji v Kanadi leta 2017.
Leta 2010 je bil v drugem krogu izvoljen za župana Kočevja. Leta 2018 je tretjič zmagal na lokalnih volitvah, s svojo listo pa dobil tudi večino v občinskem svetu.
V prostem času je strasten zbiralec in bralec stripov, njegov najljubši je Zagor.
Danska je njegov zgled
Visokorasli svetlolasi in uglajeni gospod si kruh služi kot izredni profesor na fakulteti za družbene vede, kjer med drugim tudi v angleškem jeziku predava vojaško zgodovino, geopolitiko, obramboslovno geografijo in evropsko varnost. Zelo dobro se zaveda pomena gozda, varovanja okolja in energetske samopreskrbe.
Še preden sem ga vprašal, katera država je, poleg Slovenije, njegova najljubša in katero ima za zgled, sem pričakoval, da bo to Danska. Ne le zaradi energetske samozadostnosti in odnosa do okolja, Danska je njegov zgled tudi zaradi vključujoče socialne politike, ki se plačuje iz razmeroma visokih davkov, ki pa jih Dancem ni težko plačevati, če vidijo rezultate in predvsem, če davke plačujejo vsi brez izjeme.
»Če bi katerikoli slovenski politik v sedanjih razmerah predlagal bistveno zvišanje davkov, bi ga takoj vrgli v Ljubljanico. Ne zato, ker ljudje ne marajo svoje države, ampak zato, ker vidijo, da se z javnim denarjem ravna neracionalno in ker nekateri med nami davkov ne plačujejo. Žal v sedanjem okolju takim še vedno zmotno rečemo, da so se znašli, in ne, da kradejo nam vsem in ne nazadnje tudi sami sebi,« je dejal gostobesedni Prebilič, medtem ko ga je na mizi čakala nedotaknjena čokoladna tortica.
Naložbe v infrastrukturo so drage, a nujne za razvoj države in družbe. Če bi bolj pametno gradili prometno infrastrukturo, bi državi omogočili skladnejši razvoj, podjetja bi se pogosteje odločala za selitev na obrobje države in manj ljudi iz Kočevja bi se moralo gnesti na poti v Ljubljano.
»Meje nam ne bo varovala nikakršna žica. Samo ljudje jo lahko obvarujejo. Če bomo omogočili normalne razmere za življenje v krajih ob meji, bo tam živelo več ljudi in žice nikoli ne bomo potrebovali,« pravi sogovornik in doda, da če bi imeli normalno prometno povezavo, bi njegova starejša hči živela doma in ne v dijaškem domu v prestolnici.
»Šele ko si svoboden, lahko sprejemaš odločitve, ki so težke, ki bodo bolele, vendar so nujne za vse.«
Predsednik mora biti moralna avtoriteta
»Včasih sem se čudil, ko so mi razlagali, da v nekem trenutku kot oče postaneš za otroka nerazumljiv. Najstniku poveš, da je zid trd in se ni smiselno zaletavati vanj, pa bo kljub temu poskusil. V politiki je podobno, marsikdo se je že kljub opozorilom zaletel v zid,« pravi oče 14- in 18-letnice, ki meni, da je lažje zmagati na volitvah kot razumeti dve najstnici.
V 23 letih predavanj na fakulteti za družbene vede (FDV) je skozi njegovo predavalnico šlo približno 4600 ljudi. Na pozive, ki jih je pogosto slišati z desne strani politične mavrice, da je treba FDV podreti, odgovarja, da družbe ni mogoče upravljati zgolj z matematičnimi formulami in inženirskim znanjem. Sam sebe vidi kot obramboslovca z napako, saj je diplomiral iz zgodovine in geografije na filozofski fakulteti.
Ko ga je med snemanjem kratke videoizjave fotograf prosil, naj med govorom stoji čisto pri miru, je Prebilič odgovoril, da to zanj ne bo težko, saj je vojsko služil v častni četi, od koder je odšel v šolo za častnike. Domoljubje, čast in ustrezno vodenje so pomembni tako v vojski kot družbi v celoti, je prepričan.
»Predsednik mora biti moralna avtoriteta. Pika. Mora se oglasiti, kadar se v družbi dogajajo zadeve, ki se ne bi smele. Sedanji predsednik je bil prevečkrat tiho,« pravi in našteva trenutke, ko je Borut Pahor molčal, pa bi moral govoriti.
»Meje nam ne bo varovala nikakršna žica. Samo ljudje jo lahko obvarujejo. Če bomo omogočili normalne razmere za življenje v krajih ob meji, bo tam živelo več ljudi in žice nikoli ne bomo potrebovali.«
Nikoli ni hotel postati poklicni župan
»Kdaj bodo ljudje sledili voditelju? Takrat, ko mu bodo zaupali, ko ga bodo razumeli in ko bo voditelj eden izmed njih. Primus inter pares. Takrat bodo ljudje šli za voditeljem, sicer pa ne, sicer bomo delali to, kar delamo v Sloveniji. Voditelj mora biti vztrajen, transparenten in do vseh enak, ne glede na to, iz katere stranke si ... Kako boš svojemu partijskemu šefu rekel: 'Usedi se, tiho bodi, ker sem jaz tako rekel?' Nemogoče! On ti lahko v vsakem trenutku odvrne: 'Kdo te je pripeljal sem? Tiho bodi, mulc!«
Ravno zato ni nikoli hotel postati poklicni župan in je raje poklicni profesor, ker ga nikdar nihče ne more imeti v šahu in nikomur ni nič dolžan. »Vsakomur pravim, gospe in gospodje, če znate delati bolje od mene, se ne trudite z zamenjavo. Izvolite ključe županske pisarne, pridite in delajte. Imam svoj poklic, svojo plačo in meni res nič ne manjka. To je prava svoboda, in šele ko si svoboden, lahko sprejemaš odločitve, ki so težke, ki bodo bolele, vendar so nujne za vse,« pove sogovornik.
Dve uri na teden bi lahko delal kot profesor še naprej, četudi bo morda izvoljen za predsednika – tudi v tem primeru želi ostati v stiku s študenti. »Ne gre za tistih 400 evrov na mesec, rad bi predaval zato, ker želim izkušnje prenesti na mlade in jim vrniti upanje, da lahko človek – ne oziraje se na trenutno napol oligarhično stanje v državi, v katerem vlada občutek, da samo stranka v sodelovanju z mediji določa, kdo bo izvoljen – z iskrenim namenom, z nekaj poguma in z znanjem uspe tudi v Sloveniji,« pravi Prebilič.
Po njegovem mladi v Sloveniji ne obupavajo nad politiko, ker bi bili neodgovorni ali bi jim bilo vseeno za dogajanje okoli njih, temveč zato, ker so globoko prepričani, da so neslišani in nepomembni tudi tedaj, ko so glasni.
