»Se kar strinjam z opredelitvijo trajnostnega poslovanja kot modela trajnostnega razvoja, ki se osredotoča na ohranjanje narave, pri tem podpira ekonomske in tudi neekonomske koristi posameznika, družbe in gospodarstva ter pripomore k ekonomskemu, družbenemu in socialnemu razvoju ter varstvu okolja.
Z vidika podjetij ugotavljam, da kar dobro razumejo okoljski vidik pri poslovanju oziroma varstvo okolja. Pri družbenem ali socialnem vidiku se mi zdi, da se v organizacijah bolj 'lovimo'. Je pa tudi res, da se pojem trajnosti v družbi velikokrat zlorablja tudi v marketinške namene, ko se zdi, da je vse naenkrat trajnostno, zeleno in digitalno, vendar globlji vpogled pokaže, da vendarle ni tako.
Vse več organizacij preverja svoje dobavitelje, če so odgovorni do okolja, tudi ožjega delovnega. Predvsem avtomobilska industrija je bila prva, ki je poudarila, da morajo podjetja zagotavljati zdrava delovna mesta, ker s tem preprečujejo izpad dela zaradi bolniških izostankov, in to je prvi pogoj za pravočasno dobavo naročil.
Opažam tudi, da nekatera podjetja zelo odprto komunicirajo o trajnostni naravnanosti z objavo na spletni strani podjetja ob predpostavki, da pač nimajo česa skrivati.«
»Z vidika živilske industrije trajnostno poslovanje zajema vse pore organizacije oziroma vse vidike poslovanja: od tega, ali primarni pridelovalec uporablja pesticide, čezmerno seka gozdove, kako sama skrbi za zmerno rabo energentov in pitne vode, kakšna je sestava receptur izdelkov, ali izbira bližnje dobavitelje s čim krajšo dobavno verigo, do tega, kako zmanjšuje količine odpadne hrane in skrbi za popis nastanka odpadkov v celotnem ciklu predelave in tako dalje.
Opažam, da se vpliva trajnostnega poslovanja podjetja v večini ta hip še vedno premalo zavedajo, in to predvsem dejstva, da je trajnost tek na dolge proge. To pomeni, da bi trajnostno kondicijo v smislu priprav in tudi že poseganja po novih rešitvah morali začeti izvajati že danes, da bi dosegli predvidene cilje do leta 2030 in podnebno nevtralnost do leta 2050 v skladu z evropskim zelenim dogovorom ter strategijo evropske komisije Od vil do vilic.«
Zakaj živilska panoga zamuja s pripravami na trajnost?
Jana Kolenc Muženič: Odgovor je večplasten. Največji izziv je gotovo to, da marsikakšna rešitev ni na voljo ali ni na voljo za določeno skupino proizvodov. Upoštevati je treba tudi, da je lahko za manjša podjetja uvajanje trajnostnega poslovanja cenovno nesprejemljivo. Spremembe v proizvodnem procesu lahko prav tako vnašajo nova, še nepreverjena tveganja. Če to ponazorim z embalažo. Lahko se trajnostno odločimo za embalažo manjše gramature ali drugačne sestave in pri tem na začetku ne vemo, kako bo ta vpeljana sprememba vplivala na kakovost in varnost samega živila.
Občutljivost
Zavedati se je treba, da je živilska panoga pri uvajanju slehernih sprememb zelo občutljiva, saj mora na vseh ravneh brezkompromisno slediti merilom, ki porabniku zagotavljajo kakovostno in varno hrano. Že zamenjava dobavitelja ali sprememba surovine v recepturi izdelka, ki sta z vidika trajnosti lahko potrebna sprememba, utegneta vplivati na samo stabilnost proizvodnje. Prav tako se lahko pojavi potreba po spremembi že pridobljenih deklaracij o izdelku in je treba preveriti vpliv opravljenih sprememb prav na vsako fazo izdelave izdelka (na primer od vrste analiz do roka trajanja).
Kadri
Prav tako ne smemo zanemariti vprašanja kadrov. Sleherna organizacija bi namreč po mojem mnenju v tem obdobju morala imeti zaposlenega posebnega menedžerja za trajnost ali kar ekipo posameznikov, ki bi se ukvarjala s tem področjem. Trajnost je namreč zapletena strategija, ki zahteva brezhibno poznavanje lastnega procesa proizvodnje in poslovanja, sledenje vsem novostim, inovativnost, agilnost, integriteto odločanja, tudi visoko strokovnost in še marsikaj drugega. Vendar za živilsko industrijo velja, da praviloma nima takšnega kadra, že zaposleni pa so zelo zasedeni z drugim delom.
Od zgoraj navzdol
In ne nazadnje, zelo pomembno se mi zdi zavedanje, da se usmeritev k trajnosti v podjetju začne od zgoraj navzdol; ne v smislu ukazovanja, saj ga zaposleni ne ponotranjijo, ampak da krovna politika vizijo in strateški načrt trajnosti komunicira in oblikuje tako, da sleherni zaposleni bedi nad njo. Cilji morajo biti ob tem tudi obvezujoči. To v nekem trenutku na primer lahko pomeni, da cena nima več odločilnega vpliva, ampak postane odločilna bolj kakovostna, bolj varna ali do okolja bolj prijazna izbira surovine. Gre preprosto za to, da se pri trajnostnem razvoju vsi zaposleni sprašujejo vedno znova o tem, kaj so naši skupni cilji in kako jih lahko na vsakem možnem koraku uresničujemo še v večji meri trajnosti.
Dorečen cilj
Glede pridobivanja različnih certifikatov s področja trajnosti je prvo vprašanje v podjetju seveda najprej, kaj želimo s certificiranjem doseči, in drugo vprašanje se glasi, kaj bomo postorili za dosego tega cilja. Na srečo ukvarjanje s trajnostjo ne pomeni vpeljave ločenega sistema obvladovanja, ampak gre lahko z roko v roki z našimi vpeljanimi sistemi vodenja. Torej tudi integrirano trajnostno in poslovno poročanje. Sistem kakovosti je odlična podlaga za obvladovanje trajnosti.
Od treh vidikov trajnosti podjetij smo pri tokratnem razpisu zaznali najmanj zadreg pri pojasnjevanju okoljskega vidika.
Miloš Seražin: Kar zadeva okolje, je pomembno predvsem dvoje. Najprej to, da podjetje dobro pozna vpliv, ki ga ima njegova dejavnost na okolje in za tem določi cilje ter metode, kako bo ta vpliv čim bolj obvladovalo. In drugo, treba je opazovati ravnanje podjetja in njegov vpliv na okolje daljše časovno obdobje; pomembni so torej trendi, ki jih kažejo izbrani kazalniki.
Jana Kolenc Muženič: Pred leti je veliko organizacij vpeljevalo standard ISO 14001, potem pa je ta trend malo zamrl. Zdaj opažam, da ga predvsem zaradi trajnosti podjetja vnovič vpeljujejo. Ta standard se nanaša na primer na prihranek vode in energentov, na zagotavljanje čim manjše količine odpadkov in izpustov v procesu proizvodnje, na ekološko čim bolj neoporečno embalažo … Že samo pri zmanjšanju odpadne hrane na vseh stopnjah imamo še veliko rezerv.
Eno so strategija in smernice, ki jih podjetje sprejme za okoljsko trajnost, drugo so konkretne rešitve, tudi s pridobivanjem certifikatov. Si jih podjetja lahko privoščijo ne glede na velikost?
Miloš Seražin: Strošek certificiranja je odvisen od velikosti organizacije, kompleksnosti dejavnosti in števila lokacij, na katerih deluje. Naša ocena je, da koristi certificiranja daleč pretehtajo stroške certificiranja. So pa, predvsem za manjše organizacije, dobrodošli razpisi, kot je vavčer Slovenskega podjetniškega sklada, s katerim je sofinancirana pridobitev ustreznih certifikatov kakovosti. Prav standardi varnosti so nekaj, kar od proizvajalcev živil navsezadnje zahtevajo tudi trgovci, da izdelke sploh uvrstijo na trgovinske police.
Certifikat ISO 50001 se na primer ukvarja z upravljanjem energije v organizaciji, tako da podjetje prouči nastale energetske izgube in za tem naredi načrt, kako jih bodo zmanjšali. Opažamo pa, da je tovrstna certifikacija na primer manj priljubljena v Sloveniji kot Nemčiji.
Pomembna je tudi shema EMAS (Eco Management and Audit Shceme), kjer pa odnosa organizacije do okolja ne presojajo le zunanji presojevalci, temveč pri izdaji certifikata sodeluje s svojimi nadzornimi ustanovami tudi država. Pri živilski panogi ne zaznavamo večjega navala na vključenost v to shemo, po mojih podatkih imajo med živilskimi podjetji shemo EMAS le Ljubljanske mlekarne.
Pri socialnem ali družbenem vidiku trajnostne naravnanosti podjetij praviloma slišimo, da zaposlujejo lokalno prebivalstvo in sodelujejo z lokalnimi dobavitelji. Toda socialna oziroma družbena trajnost je še dosti več kot to.
Jana Kolenc Muženič: Socialni vidik trajnosti je tudi poslovna etika, spoštovanje tradicije, upoštevanje raznolikosti in potreb, karierne priložnosti, pripadnost zaposlenih; sem spadajo tudi humanitarne in dobrodelne dejavnosti. Praviloma je med porabniki dobro sprejeto, če podjetje oglašuje, da bo del sredstev od prodaje izdelka ali storitve namenilo v dobrodelne namene.
Med socialno trajnost štejemo tudi različne prispevke podjetja k lokalni skupnosti, ne le v finančnem smislu. Prav tako ne smemo pozabiti na skrb za zaposlene in načelo enakopravne obravnave zaposlenih ne glede na spol, vero ali narodnost.
Miloš Seražin: Pomemben vidik socialne trajnosti je tudi transparentno poslovanje podjetja, predvsem v smislu, da ni koruptivnih dejanj. V živilski panogi obstajajo primeri slabih poslovnih praks in dvomljive kakovosti. Sicer pa Organizacija združenih narodov pod družbeni ali socialni vidik trajnosti uvršča še: odpravo lakote in revščine, enakost spolov, izobraževanje ter skrb za zaposlene, zdravje in dobro počutje na delovnem mestu, gospodarsko rast in zmanjševanje neenakosti v družbi nasploh. Če bi to ponazoril bolj preprosto, bi dejal, da socialna trajnost pomeni, da ima podjetje lokalne dobavitelje, ki jih redno plačuje, skrbi za zaposlene, jim zagotavlja zdravo delovno okolje in plačilo za dostojno življenje.
Z vidika standardov naj omenim ISO 37001 s področja protikorupcijskega delovanja, ISO 45001 se ukvarja predvsem z varnostjo pri delu, medtem ko je SA 8000 shema upravljanja družbene odgovornosti. Nekaj organizacij v Sloveniji je že pridobilo ta certifikat, toda med njimi še ni živilskih podjetij.
Največ zadreg smo med živilskimi podjetji zaznali pri pojasnjevanju ekonomskega vidika trajnosti. Lahko zelo konkretno pojasnite, za kaj pravzaprav gre. Med drugim se omenja, da tudi banke pogojujejo dodeljevanje posojil z uresničevanjem ekonomske trajnosti podjetij.
Jana Kolenc Muženič: Poslovni izid oziroma dobiček je pomemben, ko govorimo o zaupanju v obstoj neke organizacije tudi dolgoročno. Toda pri trajnosti gre za vprašanje, kako se ta dobiček ustvari, torej ali z visoko integriteto, transparentnostjo, uravnoteženimi odločitvami, s širjenjem na nove trge in z dolgoletnim dvigovanjem zaupanja med porabniki ali pa morda z odpuščanjem zaposlenih in slabimi poslovnimi praksami, kot je zavajajoča uporaba terminov za posamezen postopek pridelave. V takšnem okviru torej presojamo ekonomski vidik trajnosti. Ali na kratko: poslovni izid je pomemben za podjetje, vprašanje je, kako pridemo do njega. In pri tem je zelo pomembno, kako sposobni smo slediti svoji dolgoročni usmeritvi trajnosti ob raznovrstnih motilcih, ki se na tej poti pojavljajo.
Miloš Seražin: Pri ekonomskem vidiku trajnosti upoštevamo poslovni izid in tudi tržne deleže oziroma število trgov, na katerih podjetje posluje. Potem štejejo tudi posredni ekonomski vplivi, kot je potek nabave. Zanima nas, ali obstaja v podjetju javno naročanje in kako je pri naročilih izvzeta nevarnost korupcije. Banke so prav na točki poravnavanja davkov ali morebitnega izogibanja plačilu teh zelo pozorne pri vrednotenju podjetij. Zanima nas tudi odnos podjetja do konkurence, ko presojamo ekonomski vidik trajnosti. V SIQ preverjamo letna poročila podjetij po standardih GRI (Global Reporting Initiative – ustanova, ki izdaja standarde GRS (Global Reporting Standards) – ki so morda najbližje trajnostnemu poročanju.
Kako bi opisali podjetje iz živilske industrije, ki je z vseh treh omenjenih vidikov trajnosti odlično, in to ne le papirju, temveč tudi v praksi?
Miloš Seražin: Mene bi prepričala vključitev organizacije v shemo EMAS, s katero organizacija dokazuje, da izboljšuje učinke ravnanja z okoljem in je pri tem skladna z zakonodajo. Z družbenega vidika je pomemben odnos do lokalne skupnosti, pri čemer bi bil pri živilski panogi pozoren na kratke nabave verige. Pri ekonomskem vidiku bi upošteval še zmerno rast, dostojno plačilo zaposlenim in pri živilski panogi še posebej korekten odnos do kupcev glede informacij o posameznih postopkih pridelave in predelave, kot je ekološka. Na presojanje o celostni podobi trajnosti podjetja bi vplivali tudi morebitni neprimerni poslovni pristopi pri obravnavi konkurence.
Pri vpeljavi vseh treh vidikov trajnosti v živilski panogi naletimo na več ovir.
Jana Kolenc Muženič: Zavedati se je treba, da proces trajnosti v živilski panogi ni tako hiter, kot je v avtomobilski ali farmacevtski industriji. Še največ premikov v minulih letih je bilo narejenih pri embalaži, ki naj bi bila reciklirana ali iz obnovljivih virov. Kot rečeno, pa se pri vsaki spremembi, torej tudi pri trajnostnih ukrepih pri embalaži, postavlja vrsta vprašanj.
Za platformo znanja
Mislim, da bi v živilskem sektorju zelo pomagala nekakšna platforma znanja, kjer bi zbirali vse informacije in primere dobre prakse na enem mestu. Ta hip se je namreč treba zelo potruditi, da najdeš vso potrebno zakonodajo, različne nove informacije, inovacije, dobre prakse in podobno. Prav tako se je treba zavedati, da je krovna živilska zakonodaja že sama po sebi zelo stroga. Kot sem že večkrat poudarila, namreč sprememba na enem koncu lahko sproži spremembo, ki na drugem koncu vpliva na varnost in kakovost živila.
Ovir na področju trajnosti v živilski industriji pa je veliko: od potrebne zavezanosti organizacij, nejasnih prihodnjih zahtev, nestandardiziranih pristopov in tudi pomanjkanja dobrih praks, virov in kompetenc.
Denar narekuje tempo
Uvajanje trajnosti seveda ni poceni in škarje so tukaj premalo razprte, da bi si živilska industrija nasploh lahko v hitrem tempu privoščila spremembe pri nabavi surovin, nakupu bolj trajnostne in praviloma dražje embalaže, zamenjala cenejšega tujega dobavitelja z dražjim lokalnim, vlagala v energetsko učinkovitejšo tehnologijo in infrastrukturo z uporabo obnovljivih virov energije … Finančne zmogljivosti organizacije konec koncev diktirajo tudi tempo uvajanja trajnosti v živilski industriji.
