Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
(Pol)finalni razplet evropskega košarkarskega prvenstva, ki je v Berlinu postregel z zmagoslavjem Španije, srebrom Francije, bronom Nemčije in leseno kolajno Poljske, je še ob zmagi kolektivne nad individualno usmerjeno košarko še enkrat osvetlil veliko zapravljeno priložnost slovenske reprezentance.
Zlata letnica 2017 bo vselej ostala del slovenske športne zgodovine in košarkarske reprezentance. Vseeno pa ta od nedelje pozno zvečer, ko je v Berlinu padel zastor 41. evropskega prvenstva, nima več priponke aktualnega prvaka. Da se bo kar petletna era, ki sta jo podaljšala spremenjen tekmovalni sistem in koronski zamik največjih tekmovanj, končala, je bilo sicer jasno že od srede. Od trenutka, kot je na drugi izločilni tekmi tedaj razglašeno Slovenijo domov poslala Poljska. In ko se je prvi val razočaranja po presenetljivem ali za mnoge kar šokantnem izpadu polegel, so rano odprle in nanjo stresle dodaten ščepec soli zadnje štiri tekme prvenstva.
V prvi vrsti so dokončno razgalile slovenskega rablja. Pokazale so, da reprezentanca Poljske niti približno ne spada niti v širši prvi razred evropske košarke. Še več, resda srčna in borbena zasedba selektorja Igorja Miličića je na EuroBasketu edino zares odmevno zmago dosegla prav proti Sloveniji. Za vstop med osmerico je morala namreč premagati sebi enakovredno Ukrajino, pred tem pa je bila v skupinskem delu boljša od oslabljene Češke, Nizozemske in Izraela. Po drugi strani so Poljake Finci odpravili s kar 30 točkami, Srbi pa s 27 točkami razlike. Še bolj čvrsto so jih na realna tla v polfinalu postavili Francozi (+41), do brona pa so nato brez večjega naprezanja prišli tudi Nemci.
Slovenski spodrsljaj gre tako v prvi vrsto pripisati – Sloveniji. Pa ne le na usodni tekmi. Signali, da slovenska podoba ni šampionska, so vendarle prihajali že pred tem. Pa ne na prijateljski tekmah, kjer so ekipe že kot po pravilu osredotočene nase in se obrambno ne prilagajajo tekmecu, tako da večinoma zmagujejo napadi. Prvo opozorilo so Aleksandru Sekuliću poslali Nemci, in sicer v kvalifikacijski tekmi za SP. V Kölnu so nato Bosanci osvetlili tako obrambne hibe kot notranjo nervozo, ki ni bila povsem skladna s predhodno opevanim neomajnim medsebojnim zaupanjem. Podobno je bilo na tekmi osmine finala proti Belgiji, ki jo je sicer Slovenija na koncu dobila, a se pred tem dolgo igrala z ognjem in vnovič nakazala, da utegne stopiti na mino. Slednjo ji je na koncu nastavila Poljska.
“Neverjetna Španija. Fantje, čestitke,” je kmalu po koncu nedeljskega finala, v katerem je Španiji unovčila narekovanje igralnega ritma ter stalno prednost in z rezultatom 88:76 premagala Francijo, “tvitnil” Luka Dončić. Zanj je bilo to tretje veliko tekmovanje v petih letih. Zaključne boje je prvič spremljal z domačega naslanjača. Ob tem bržčas ni spoznal le, kakšna ekipa je na koncu izločila Slovenijo, temveč tudi, da se je v (pol)finalu igrala košarka, v kateri bi imela njegova reprezentanca povsem realne možnosti za eno od treh kolajn. Če … Teh je bilo pač preveč.
Slovenska reprezentanca je v Kölnu premagala kar dva od treh nosilcev kolajn (Francija in Nemčija), ob tem pa še kakovostno Litvo. Recept je bil vselej podoben. Izhajal je iz izjemne motiviranosti, ki se je odražala v igralni angažiranosti, borbenosti in na trenutke tudi čvrstih obrambnih prijemih. In jasno – ob izjemnem Dončiću, ki je s svojimi predstavami pod preprogo znal pomesti prenekatero reprezentančno težavo. A da bi bil ta koncept bolj oprijemljiv in prenosljiv na slehernega nasprotnika, bi slovenska reprezentanca potrebovala bolj celostno izdelan igralni sistem, večjo raznolikost, doslednejše upoštevanje obrambnih načel sodobne košarke in bolj kakovostno ciljno pripravo na vsakega posameznega nasprotnika.
So pa vsi trije dobitniki kolajn pravkar končanega EuroBasketa dokaz učinkovitosti kolektivno naravnane – lahko ji rečemo tudi evropske – košarke. Povsem konkretno, pri prvakih Špancih so si ob učinkovito razdelani igralni sliki, za katero je poskrbel trenerski maček Sergio Scariolo, vodstveno vlogo spretno podajali naturalizirani Američan Lorenzo Brown ter brata Willy in Juancho Hernangomez. Podobno je bilo pri Franciji, kjer so bili v središču pozornosti Evan Fournier, Rudy Gobert, Guershon Yabusele in Thomas Heurtel. Vsi so imeli ob sebi tudi soigralce, ki so lahko v vsakem trenutku prevzeli del bremena.
Ob tem se poraja vprašanje, ali ima Slovenija kader za podobno strategijo ali konkurenčnost? Vsekakor, pa čeprav si je selektor s sestavo, v kateri je bilo kar pet organizatorjev igre, nerazumljivo zožil manevrski prostor. Ob tem ima tudi posameznika, ki je igralno dominantnejši in bolj kreativen od vseh naštetih, ob njem pa kopico posameznikov, ki bi si lahko razdelili preostale vloge. A predpogoj bi bil jasno izdelan koncept z raznolikimi igralnimi sistemi, nadgrajen z dinamičnimi selektorskimi prijemi z roba igrišča, ki bi pri igralcih vlivali zaupanje. Prvenstvo je, iz tekme v tekmo bolj, pokazalo, da ga Slovenija ni imela. Ali pa vsaj ni bil dovolj izrazit. Draga šola za vse, morda kar predraga, saj se takšne priložnosti s takšno generacijo in tako izstopajočim košarkarjem, za katerega se vse bolj zdi, da je bil prevelik za vse okrog sebe, ne ponujajo vsak dan.
SLO košarka – spremljajte nas na našem spletnem portalu!
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje