Ljudje ob Kolpi: Drago Makuc

8.12.2021 | 11:00

Ljudje ob Kolpi: Drago Makuc
Makuc v partizanih

Makuc v partizanih

Ljudje ob Kolpi: Drago Makuc
Ljudje ob Kolpi: Drago Makuc

Drago Makuc, igralec
Rojen 20. januarja 1924 v Rosalnicah pri Metliki, umrl 8. decembra 1962 v Ljubljani

Srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer se tudi prične ukvarjati z igro in se vključi v igralsko šolo, ki jo vodi Ivan Mrak.

Ob začetku 2. svetovne vojne se takoj vključi v odporniško gibanje in z bratom Vladom sodeluje pri diverzijah v Ljubljani in okolici. V knjigi Marjana Rožanca Ljubezen je opisano delovanje njega in njegovih prijateljev. Oktobra se s skupinico mladeničev odloči za odhod v partizane, a se izkaže, da pri tem ni bil srečne roke, saj je njihov komandir odreda v resnici fašist, ki jih po prvi akciji – napad na Lož (po nekaj dneh partizanstva) izda in preda Italijanom. Do sojenja 16. decembra 1941 je zaprt v vojašnici v Ljubljani, potem pa v zaporu Rocca v Spoletu. Zaradi mladoletnosti sta on in še eden dijak dobila blago kazen 18 let zapora. Ostali so obsojeni na smrt ali dosmrtno ječo. Ob kapitulaciji Italije pobegne iz zapora, v katerem je bil zaprt s kriminalci, in je tri mesece z Italijanskimi partizani, nato pa se vrne v domovino in se pridruži NOB.

Leta 1945 se pridruži Slovenskemu narodnemu gledališču, ki deluje na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Tu nastopi kot Mihol v Borovih Raztrgancih. Po vojni študira na Akademiji za igralsko umetnost in se zaposli v Drami SNG. V začetku dobiva manjše vloge, pozneje pa vse zahtevnejše. Značilnost njegove igre je poetičnost. Poleg gledališča so bile tudi radijske igre pomembno področje njegovega dela. Nastopil je tudi v treh filmih (Veselica, Trenutki odločitve in Družinski dnevnik), precej pa se je ukvarjal tudi s šahom.

Čeprav je njegova ustvarjalna doba kratka (umrl star 38 let), pa je soustvaril številna pomembna gledališka dela. Med drugim je nastopil kot Popotnik v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Grumio v Ukročeni trmoglavki in Pisk v Senu kresne noči – oboje Sheakspeare; Peter van Daan v Dnevniku Ane Frank, Berenger v Nosorogih E. Ionescoja. Igralec Polde Bibič v spominih o Makucu zapiše da je: »prvi slovenski igralec, ki je znal razvozlati Ionescov nesmisel« in da »je bil briljanten v gledališču absurda«. 

V partizanskem obdobju je pisal pesmi (Utrinki v soncu), tik pred smrtjo pa je pisal tudi partizanske spomine.

Najmlajšim (v tistem času) je ostal v spominu iz popularne radijske igre Medvedek Pu v kateri je upodobil naslovno vlogo.

Boris Grabrijan

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava