Za nami je divji konec tedna na Azurni obali. Ne le zato, ker takrat praviloma preplavi mesto nepregledna reka radovednežev, ki si želi doživeti košček glamurja in se morebiti prikrasti na kakšno od neštetih zabav, ki po lanskem koronavirusnem zatišju spet huronsko odmevajo ob obali, marveč tudi zaradi burnega dogajanja na rdeči preprogi, ki je prizorišče protestov.

Kje drugje je bolje pritegniti pozornost kot na rdeči preprogi, pred fotoreporterji, ki besno pritiskajo na sprožilec in kričijo imena zvezdnikov, ki se sprehajajo mimo. V petek pred premiero ameriškega filma Tri tisoč let hrepenenja ­Georgea Millerja je osemnajstlet­na članica radikalne feministične skupine Scum gola demonstrirala proti spolnemu nasilju, ki ga ruski vojaki izvajajo nad Ukrajinkami. »Nehajte nas posiljevati«, je pisalo na njenih prsih, obarvanih v barve ukrajinske zastave.

Na sicer mirno nedeljo je na rdeči preprogi spet počilo in vhod v festivalsko palačo se je zavil v dim. Približno ducat protestnic, oblečenih v črno, je odvrglo dimne bombe in po stopnicah razvilo transparent, na katerem je bilo napisanih 129 imen žrtev, ki so od lanskega festivala v Franciji umrle nasilne smrti.

Sveta vojna

Demonstracija proti femicidu, ki so jo izvedle članice francoske feministične skupine Les Colleuses,­ se je načrtovano odvila pred premiero filma Sveti pajek (Holy Spider) iranskega režiserja Alija Abbasija, ki (pod)oživlja resnično zgodbo o iranskem Jacku Razparaču, serijskem morilcu, ki so ga prijeli in usmrtili leta 2001. Gradbeni delavec Said Hanei se je v romarskem središču Mašhad podal na sveto vojno proti nečistovanju in sistematično moril prostitutke, da bi ulice očistil pregrehe.

Režiser Ali Abbasi se v sodobnem, stiliziranem, celo hollywoodskem slogu (osvetljeni nočni Mašhad je videti kot kakšen Los Angeles, zloveščo atmosfero v temnih ulicah nevarnih sosesk pa dodatno čezmerno poudarja dramatična filmska glasba) loti dogodka z zornega kota progresivne novinarke Rahimi, ki se lastnoročno poda na lov za morilcem, ob tem pa se na vsakem koraku srečuje z nad­legovanjem, poniževanjem in šovinizmom, ki ga ženske trpijo v tem delu sveta. Toda režiser v tej »ženski perspektivi« (pobližje spoznamo tudi nekaj žrtev, preden davitelj iz njih ne iztisne življenja – prizor, ki Abbasija neskončno fascinira) ni docela dosleden, saj ga enako zanimajo intimni vzgibi in življenje morilca, zglednega družinskega očeta in verskega fanatika, ki do konca verjame v pravičnost svojih dejanj. Prav tako ga v njegovem džihadu podpira muslimanska verska skupnost in po tihem tudi policija in sodstvo, saj »namesto njih ­opravlja njihovo delo«.

Teheranski režiser, ki je v Can­nesu leta 2018 s fantazijsko romantično dramo Border zmagal v sekciji Posebni pogled, pred tem pa opozoril nase s prvencem Shelley, ki so ga kritiki označili za Rosemaryjinega otroka na lynchevski način, s tem, ko v Svetem pajku nameni glavno vlogo izmišljenemu liku novinarke, vendarle postavi v ospredje odnos do žensk v islamu in drzno obsodi mizoginijo v svoji državi.

Podobno disidentski je egipčanski politični triler Fant iz nebes (Valad Min Al Džana), v katerem velike kontradikcije v sodobni islamski družbi kritično, četudi slogovno dokaj konvencionalno, motri švedsko-egipčanski režiser Tarik Saleh. V napeti vohunski drami se dotakne koruptivnosti in zarote političnega vrha ter vrhovne religijske institucije, ki v boju za oblast, vpliv in nadzor kot kmete na šahovnici uporabljata navadne, nedolžne ljudi. Tako se v primežu političnih sil znajde Adam, sin revnega ribiča, ki prejme štipendijo za šolanje na prestižni univerzi Al Azhar v Kairu, vrhovni sunitski instituciji, ki vzgaja versko elito in ima v državi velik vpliv. V kaotičnem Kairu, kamor vdira zahodni kapitalizem, spoznava radosti študentskega življenja, a zaradi svoje nedolžnosti ter umanjkanja zvez in poznanstev postane lahka tarča političnih manipulacij rasputinovskega uslužbenca nacionalne varnosti Ibrahima, ki si po predsednikovem naročilu prizadeva zamejiti moč Muslimanskih bratov. Ko umre veliki imam, se začne srdito lobiranje za pravega naslednika. Ibrahim Adama z grožnjami in izsiljevanjem prisili, da postane vohun in se infiltrira v različne klike znotraj univerze ter pomaga vplivati na izid volitev v prid predsednikovemu kandidatu za novega imama. V napeti vohunki, polni spletk in intrig, spremljamo preobrazbo glavnega junaka, kako se iz naivnega in nevednega fanta spreminja v pokvarjenega preračunljivca, z zapečateno usodo v boju vseh proti vsem, ki poteka v zakulisju navzven ugledne verske institucije, medtem ko muslimani v mestu gorečno kleče naslanjajo čelo na tla.

Tom Cruise na randevuju z občinstvom

Filmsko občestvo nagovoril tudi Zelenski

Strah, ki preži v gozdu

Ljubljenec Cannesa Cristian Mungiu se je vrnil v tekmovalni program po šestih letih, ko je s filmom Matura prejel nagrado za najboljšo režijo. Sicer pa je bil tu že leta 2002 s prvencem Occident nominiran za zlato kamero kot prva lastovka, znanilec romunskega novega vala. Leta 2007 je s filmom o abortusu 4 meseci, 3 tedni, 2 dneva na festivalu zmagal, kot pobudnik in eden od režiserjev v omnibusu urbanih legend komunistične Romunije Zgodbe iz zlate dobe (2009) se je uvrstil v sekcijo Posebni pogled, leta 2012 pa je dobil nagrado za najboljši scenarij za nenavadno ljubezensko zgodbo med prijateljicama (glavni igralki Cosmina Stratan in Cristina Flutur sta obveljali za najboljši igralki) v filmu Daleč za griči.

Zveri so še najmanj, kar ogroža mir v romunski vasi, v kateri skupnost razžirata rasizem in ksenofobija v filmu R. M. N. Cristiana Mungiuja. FOTO: arhiv canskega filmskega festivala

Tudi v petem celovečercu R.M.N. Mungiu nastavi ogledalo romunski sodobni družbi ter izhaja iz resničnih dogodkov, ki postanejo del njegovega širšega socialno-politično-geografsko-historičnega komentarja. Tokrat se znajdemo v odročnem kraju, v objemu hribov in gozdov, kjer v mali etnično mešani skupnosti (poleg Romunov tu živita še madžarska in nemška manjšina) ogrožajo in strašijo vaščane divje živali. Vsaj tako se zdi na prvi pogled. Ko ga šef ozmerja s ciganom, se k sinu in ženi po dveh letih dela v Nemčiji vrne Mathieu. Z ženo sta se odtujila, zato išče nežnosti pri prijateljici Čili, svetovljanski direktorici lokalne pekarne, ki se trudi s pomočjo evropskih sredstev zaposliti nekaj tujih delavcev. Za oglas za delo v pekarni za minimalno plačo namreč med domačini ni zanimanja. Prihod treh šrilanških delavcev pa lokalno skupnost razburi in razgali nestrpnost, ki tli med etničnimi skupinami. »Nič nimam proti njim, dokler živijo v svoji državi, ne maram pa, da vtikajo roke v naš kruh,« kriči krajanka na zboru, ki ga na pobudo večine prebivalcev skliče lokalni župnik. Pokaže se, da so zveri še najmanj, kar ogroža mir v vasi, v kateri skupnost razžirata zelotizem in ksenofobija, ki večkrat najde oporo v zgodovinskih argumentih obstoja in boja za neodvisnost.

Vendar Mungiu v tej paraboli ne ostane le v lokalnem okolju, pač pa obravnava širše težave romunske družbe, ki za Evropo predstavlja ceneno delovno silo, v razsuli državi pa se spopada s pomanjkanjem domačih delavcev, in tako postavi zgodbo v kontekst multikulturne Evrope ter migrantske krize – predvsem ekonomskih emigracij. Kratica v naslovu filma R. M. N. torej le na prvi pogled označuje Romunijo, implicitno pa nakazuje rasizem, manjšine (ali multietničnost) in nacionalizem, težave in izzive, s katerimi se neuspešno spopadata Evropa in svet.

Nostalgična razglednica življenja

Nasprotno pa gozdovi in gore v filmu Osem gora (Le Otto Montagne) niso prav nič strašljivi, marveč so pogledi na skalnate grebene, ledeniška pobočja, kristalna gorska jezera in cvetoče pašnike naravnost očarljivi. Belgijska avtorja Charlotte Vandermeersch in Felix van Groeningen sta v italijanščini posnela pravo nostalgično razglednico preprostega življenja, ki brez ekstremnih vrhuncev teče v ritmu, ki mu ga odmerjajo letni časi. Mestni poba Pietro in Bruno – človek žival drevo – se v idilični italijanski vasi Grana spoprijateljita kot dvanajstletna dečka, skupaj plavata v jezerih, se prekopicujeta po travnikih, paseta krave in s Pietrovim očetom osvajata bližnje vrhove. Usoda ju razdruži in čez mnogo let se spet srečata kot bradata moška, ki drug do drugega gojita bratsko odgovornost, četudi, bržčas zaradi ameriškega folk glasbenega motiva, film mestoma priklicuje Goro Brokeback. Režiserjema, brez akcije in preračunljive dramaturgije, uspe ustvariti gladko tekočo reminiscenco otroštva, prijateljstva, ljubezni – življenja, ki pritegne gledalca z nežno neprisiljenostjo in umirjeno spontanostjo.

Osem gora je reminiscenca otroštva, prijateljstva, ljubezni – življenja. FOTO: Alberto Novelli

Za nami je polovica festivala, ki se je letos začel v složnem tempu in, kot se zdi, še ni ponudil zmagovalnega filma. Do sobote, ko bodo razglasili zmagovalca 75. festivala, bo imelo to priložnost še enajst ­filmov.