77 let kasneje na kraju trpljenja: 'Vse upanje pustite zunaj'

Ko se ozre po kompleksu nekdanjega taborišča, kjer je danes spominski park, njegov obraz ne izraža navala čustev. Ne, ker tukaj ne bi videl in doživel grozot, ampak zato ker, kot pravi, ne mara jamranja. Priznava, da ga je taboriščna izkušnja pomembno spremenila, izklesala v človeka, kakršen je, ni pa si dopustil, da bi ga zaznamovala ali uničila. "Imel sem znance, ki so se po vrnitvi zapili," poudari. "Na srečo takrat ni bilo kakšnih močnejših drog."

Mauthausen leži približno 20 kilometrov vzhodno od Linza. Kraj je, potem ko si je Tretji rajh leta 1938 priključil Avstrijo, postal prizorišče ene največjih grozot človeštva. Tukaj je namreč od leta 1938 vse do konca druge svetovne vojne delovalo koncentracijsko taborišče Mauthausen, poleg Auschwitza in Dachaua eno najhujših in največjih koncentracijskih taborišč v Evropi. 

Koncentracijsko taborišče Mauthausen, ki je imelo 49 podružnic, je bilo taborišče tretje stopnje. Sem so torej poslali tiste zapornike, za katere niso predvidevali, da se bodo vrnili domov. Umrli naj bi zaradi razmer v taborišču, lakote, dela in nasilja esesovcev. V tem taborišču in vseh njegovih podružnicah je bilo zaprtih skoraj 200.000 ljudi, polovica jih je umrla.

Prihod v pekel

Stefančič je tukaj preživel le kratek čas. Mauthausen je bil njegova že tretja taboriščna postaja. Prva je bila Dachau, kjer je, ko je stopil z vlaka, pomislil na Danteja in Pekel. "Vse upanje pustite zunaj, sem pomislil," pravi. Izkazalo se je, da je imel prav. Star le dobrih 16 let je prišel v pekel. 

Po tem se je srečal s taborišči Natzweiler in Sainte Marie aux Mines. Do trenutka, ko je bil na poti za Mauthausen, je že zelo dobro vedel, da življenje v taborišču pomeni trdo delo, lakoto, prezeblost, fizično in psihično nasilje, vsak trenutek pa je lahko tudi zadnji. Prav tako je taborišče pomenilo transformacijo iz človeka v ničvredno kombinacijo številk: "Tvoje identitete ni več. Ti si bil taboriščnik, nisi bil človek, bil si taboriščnik številka toliko in toliko."

Nacistični morilski stroj je Jude poslal naravnost v plinske celice, ob tem pa je imel še spekter drugih nezaželenih skupin, ki so si morale smrt pridelati. Ljudi so hoteli izmučiti do zadnjega atoma energije, s tem pa se na koncu uniči tudi določena nacija. Številni taboriščniki so v takšnih razmerah preživeli le nekaj mesecev. "Vseeno je bilo, ali si bil mlad ali star, delati smo morali vsi enako," pravi Stefančič. Ko nisi bil več zmožen za delo, si bil mrtev. Še posebej je bila konstantna grožnja smrti težka za tiste, ki so imeli doma družine, pravi Stefančič. Verjame, da sta mu tudi mladost in neobremenjenost z dogajanjem doma pomagali preživeti. 

V svoji 'taboriščni karieri', kot ji sam pravi, je opravljal najrazličnejša dela. K nekoliko boljšemu delu, kot je bilo delo vratarja ali telefonista v tunelu, mu je pomagalo znanje nemščine. Tega jezika se je po naključju naučil že kot otrok, saj se je družina zaradi očetovega dela pogosto selila. 

Sicer pa se je v taboriščih delalo tudi po 18 ur v krutih pogojih, taboriščniki so bili brez primernih oblačil in obutve. Ko se z vrha hriba ozremo proti dnu, tako v Mauthausnu vidimo stopnice smrti, po katerih so taboriščniki nosili tudi več kot 50 kilogramov težke kose granita, številni so pod težo omagali, padli in s seboj v smrt potegnili še druge. Le malo smo oddaljeni od rovov, kjer je potekala industrijska proizvodnja. 

Taboriščniki so delali popolnoma sestradani ob hrani, ki je bolj kot na zelenjavno juho spominjala na vodo. Za številne so mejo med življenjem in smrtjo tako pomenili paketi od doma. Stefančič še hrani pisma, ki jih je pisal domačim, v njih je prosil za pakete hrane. Ko lista med pismi, je jasno, da je bila vsebina precej podobna. Bila je namreč določena. Pismo, v katerem bi bila resnica o taborišču, bi ostalo neodposlano. "Je bilo pa treba paket skrbno čuvati, saj bi lahko hitro izginil, lahko so te tisti, ki so bili še bolj sestradani, tudi napadli."

Preteklost ali prihodnost? 'Saj ni slabo, dajmo še malo poskusiti, morda bomo naredili bolje'

Koncentracijskih taborišč si sicer niso izmislili nacisti. Bila so britanska domislica, prvič videna v letih 1899–1902 v burski vojni. So jih pa nacisti načrtno spremenili v najhujše uničevalne ustanove.

"Taborišče opisati, opisati življenje v taborišču, to je nemogoče. Povedati je že mogoče. Ni pa mogoče razumeti. Najprej že sama atmosfera. Potem pa sam vonj po taborišču. Vse je smrdelo. Krematorij … Če so vanj vrgli trupla, je iz dimnika najprej prihajal vonj po pečenki. Čez nekaj časa pa po zažganem," pripoveduje Stefančič.

Prav ta nezmožnost predstaviti grozo teh krajev pomeni dodatno nevarnost ponovitve takšnih dogodkov, opozarja, ko se ustavimo na mestu, kjer je nekoč stala baraka številka 18, v kateri je bival. "Ljudje to danes doživljajo kot "Pa saj ni bilo tako slabo, saj so imeli barake in pograde". Ko pogledaš barako, kot je danes, res ni slaba. Ampak ni pa jasno, da tam v neznosnem smradu ležiš z nekom, ki prav tako ni umit kot ti, ki je umazan kot ti, ušiv kot ti … Zdaj prideš v barako, ki ima spolirana tla. No, saj tla so bila tudi takrat lepa, ker smo jih morali drgniti. Je bila pa celotna slika zelo drugačna kot danes, ko si ljudje rečejo, saj ni slabo, dajmo še malo poskusiti, morda bomo naredili bolje!"

Vseeno pa je ključno, da preteklost ne ostane v preteklosti, saj lahko tudi na primeru Ukrajine vidimo, da niti Evropa ni imuna na nove vojne grozote. Zato pravi, da namerava tako dolgo, kot bo pri močeh, pripovedovati o preteklosti in o tem, kako za "nadčloveka" človek ni bil več človek. Govori tudi v imenu vseh tistih, ki tega ne morejo več, ker so bili umorjeni. Kajti kot pravi: "Če nehamo govoriti o tem, kaj se je zgodilo, je tako, kot da se to nikdar ni dogajalo."

38 kilogramov

Po krajšem postanku v Mauthausnu, kjer ga na njegovo presenečenje niso poslali na delo v kamnolom, ampak v klet lupiti krompir, je pristal v bližnjem Gusnu. Tam ga je čakalo delo za letalsko industrijo nacistične Nemčije. "Bil je kotel, v kotlu je bil raztopljen soliter, temperatura je bila 500 stopinj. Zakovice so prihajale v košarah, za 20 minut so se spustile v raztopino, potem pa v ledeno mrzlo vodo. In to smo delali dan in noč," pravi o svojem delu. Opekline niso bile redkost. 

Še posebej hudo je bilo v Gusnu dve, kjer je ob prihodu najprej zagledal kup trupel. Odhod od tukaj je bil le skozi dimnik. Na srečo se je že bližal konec vojne in osvoboditev. 

"Takrat sem delal v taborišču Gusen 2, pod zemljo smo delali avione, izjemen nemški dosežek, letalo Messerschmitt 262," se spominja Stefančič. "To ni enostavno reči, ampak ko je šlo za tehniko, so bili špica. Klobuk dol."

"Eno jutro sem se torej zbudil, bil je zelo velik vrvež.  Nočna izmena je prišla iz tunela, rekli so nam, da ne delamo več. Po dveh dneh pa se je vnel vik in krik. Američani so! Razplamtel se je krik, svobodni smo!" 

Medtem ko so nekateri takoj odšli domov kar peš, so drugi hiteli iskati hrano, vnel pa se je tudi obračun s tistimi, ki so se prej znašali nad taboriščniki. "Tiste dni po osvoboditvi sem tudi jaz rekel, da se prostovoljno javim za stražarja v taborišče, kjer bodo na drugi strani samo esesovci." 

Sam je domov odšel v večji skupini. Ko je zapuščal taborišče, je tehtal 38 kilogramov. 

Na območju Gusna danes na trpljenje taboriščnikov opominja manjši muzej. Večina področja, kjer je nekoč stalo taborišče, pa pokrivajo družinske hiše, nekatere med njimi ponujajo razgled na nekdanjo peč krematorija, ki je jasno vidna, ko so odprta vrata spominskega objekta. 

'Nikoli več' sta (žal) le besedi

Mauthausen in Gusen smo obiskali v času obletnice osvoboditve. Osvoboditvi je sledila zaobljuba: "Nikoli več." 

Stefančič meni, da trajni mir ni v človeški naravi. "Živali se vedno borijo za nadoblast. Tudi človek je žival, ki pa ima slabo lastnost, obremenjen je z razumom, ki ga ne zna uporabljati. To, kar počne, predvsem slabe stvari, jih počne premišljeno in to je posebej slabo."

"Nikoli več je čudovita besedna zveza, ki naj bi imela vsebino, ampak izvršitev te vsebine ... To je pa druga stvar! Tega pa ni. Ta nikoli več se je ponavljal skozi stoletja in stoletja, pa smo zmeraj prišli nazaj na isto. Sumim, da se spet rojevajo podobne zamisli, kot so bile v preteklosti in so zmeraj prinesle gorje," opozori, ko sediva v spominskem parku.

"Veste, jedro Mauthausna ni v teh sivih zidovih. Jedro je v tem, da se ljudje spominjajo tega taborišča in dajo oznako, da se je tukaj res nekaj dogajalo. To je to. Ta park spomenikov, ki je mogočen in nekaj pomeni," pravi, medtem ko v vetru plapolajo zastave narodov, ki so se tukaj poklonili svojim umrlim. Tudi slovenska. 

Ga pa dejstvo, da danes nekateri zanikajo grozo taborišč, ne preseneča. "To je človeška narava. Zadnje čase je tudi spet prišla ideja, da Zemlja ni okrogla. Ti poveš človeku nekaj, ta bo povedal drugemu, malo bo olepšal in na koncu bo iz laži nastala resnica."

Ko se odpravljamo iz taborišča, pravi, da če bi ljudje vedeli, če bi razumeli, kaj se je tukaj dogajalo, tega ne bi nikoli ponovili. "Sprava bi morala že zdavnaj biti, ampak ne potem to stvar ponavljati in ponavljati. Ampak v človeštvu je maščevanje in tega se mora premagovati s silo. Samo od sebe to ne pride. Moraš enostavno reči ne, tega ne bomo ponavljali, to se enostavno ne sme več zgoditi."

Celotno oddajo si lahko ogledate na Voyo.