Duhovni nasvet: naučimo se zdravega egoizma

Ne je pogosto najtežja beseda, ki jo želimo izreči, a si je ne upamo. Mogoče zato, ker nočemo nikogar užaliti, smo prepričani, da se ne spodobi, smo tako vzgojeni ali preprosto ne znamo postavljati meja in želimo vedno ugajati drugim. Ne glede na razlog pa nas lahko večno prikimavanje spravi v veliko nezadovoljstvo in delovanje v svojo škodo.

Ne gre namreč za nevljudnost, ampak za to, da svoje potrebe, ideje, želje postavimo na drugo mesto in smo s tem na slabšem. Ljudje se kmalu naučijo, da nimamo hrbtenice, in nam vedno bolj vsiljujejo svojo voljo, lahko nas celo izkoriščajo. A besedico ne se da naučiti izgovarjati. To pomeni, da se lahko z nekaj vaje naučimo povedati, ko česa nočemo ali ne moremo storiti, a seveda vljudno in diplomatsko.

In kako si lahko pomagamo, kadar nam ne ne gre z jezika? Vsakdo zna reči ne vsaj v skrajnih situacijah, a z nekaterimi ljudmi ga nikakor ne moremo spraviti z jezika. Sestavimo seznam položajev, ko nam ne gre, in seznam okoliščin, v katerih nam gre ne gladko z jezika. Ugotovimo, kaj nas ustavlja v prvih primerih. Ostanimo trdni v odločitvi, a omehčajmo izjavo. Poskusimo pogledati nad zadevo in se vprašajmo, kaj želi druga oseba, kaj želimo sami in kako lahko dosežemo soglasje, ki ne bo škodljivo za nobeno stran.

Vzemimo si čas za razmislek. Ne recimo ne takoj, ampak prisluhnimo človeku. S tem bomo pokazali razumevanje zanj in nakazali, da naša zavrnitev ni osebna. Vsak ne oblazinimo z da. Recimo: »Veš, da pridem na tvojo zabavo v petek, a danes ne morem na pijačo po službi.« Tudi če rečemo ne, najprej povejmo osebi, da cenimo odnos ali kaj podobno spodbudnega.

Kar koli počnemo, ne vrtimo se na tehtnici v svoji glavi in ne premlevajmo. Ustavimo se, odločimo in zavzemimo stališče. Če ne gre, se vprašajmo, kolikokrat se je res razvil kateri od grozljivih scenarijev, ki smo jih preigravali, in globoko vdihnimo.