Sto let najslavnejše tovarne čokolade pri nas
»Prav neverjetno se mi zdi, da so mnogi tudi po več desetletij hranili ovitke čokolade gorenjka, zdaj pa nam jih z veseljem pošiljajo v muzej. Med njimi so tudi drobci čustvenih spominov, po večini iz otroštva. Gospa, katere oče je vozil tržiškega podjetnika na Bled, se spominja, da se je oče, kadar sta se vračala od tam, ustavil v Gorenjki in kupil tako imenovani čokoladni lom. Ko ga je prinesel domov, pa je dejal, da je bil pod sedežem,« pripoveduje kustosinja Katja Praprotnik.
Razstava je ob 100. obletnici tovarne Gorenjka v Mestnem muzeju Radovljica šele v pripravi, v hodniku radovljiške graščine naj bi se odprla v začetku junija, zato je še dovolj časa, da bo nabirka spominov polnejša. Tudi zgodovina tovarne še ni popolnoma zbrana, kot razkriva kustosinja, sodeluje tudi s potomci ustanovitelja Adolfa Zavrtanika, a bolj kot o predvojni zgodovini Tvornice čokolade Zavrtanik je po njenih besedah pomanjkljivo gradivo o povojni tovarni, ki je sedanje ime dobila leta 1958 (tedaj uradno Gorenjka, tovarna čokolade Lesce).
Tudi industrijo na Gorenjskem je pospešila železnica sredi 19. stoletja, tu je bila doma raznovrstna industrija, med proizvajalci živilskih izdelkov pa so v Radovljici in njeni okolici delovali predvsem manjši mesarji in peki. Čokolada je bila pred drugo svetovno vojno sploh redka dobrina, prvo čokoladnico na Slovenskem sta šele leta 1896 zagnala francoska patra na gradu Rajhenburg pri Brestanici, ki je sčasoma za svoje kakovostne izdelke prejela častni naslov imperial, tega pa je tamkajšnja tovarna čokolade obdržala še dolgo v povojnem socialističnem času.
V 20. letih 20. stoletja sta se pri nas rodila še dva obrata čokoladnih izdelkov: Karl Zalokar je v Mariboru ustanovil Mirim, na Primorskem rojeni trgovec Adolf Zavrtanik iz Trsta pa tvornico čokolade v Lescah. Zavrtanik, ki je v Trstu imel trgovino, se je posla kot delavec učil v tovarni čokolade Lejet. To ime je bilo med ljubitelji čokolade v Trstu zelo priljubljeno še v 20. in 30. letih 20. stoletja, dokončno pa je zamrlo zaradi druge svetovne vojne leta 1942. Ustanovil jo je eden nekdanjih delavcev francoskih korenin, pred tem zaposlen v eni prvih tovarn čokolade v Trstu Angela Valeria v drugi polovici 19. stoletja.
S tulci topovskih granat
Zavrtanik je, kot navaja katalog ob 75. obletnici Gorenjke, ob vzniku fašizma in preganjanju Slovencev leta 1921 z ženo Gemmo in petimi otroki pobegnil v Kraljevino Jugoslavijo, najprej na Bled, nato so se leto pozneje preselili v Lesce k družini Dobrila, pri kateri so v spodnjih prostorih stanovanja začeli izdelovati čokolado. V letih po 1. svetovni vojni je prišlo prav marsikaj, kar je ostalo od nje.
Očitno iznajdljiv Zavrtanik je v tulcih topovskih granat prepoznal potencialno orodje za proizvodnjo čokoladnih izdelkov, saj je iz tulcev izdelal valjčni stroj, s katerim so drobili kakavovo maso, mehčali pa so jo z lesenim tolkalom. Njihove prve čokolade so bile majhne in različnih oblik, med drugim ribice in srčke pa so prodajali tako v trgovinah kot po sejmih. Zavrtanikova obrtna delavnica naj bi, kot navajajo viri, domovala še na dveh lokacijah, preden je družina, tudi s prodajo premoženja v Trstu, leta 1928 v Lescah zgradila vilo, v pritličju pa uredila proizvodne prostore z novimi stroji.
Sredi 30. let so jo zaradi povečanja obsega proizvodnje razširili in po besedah kustosinje Katje Praprotnik se je proizvodnja na tej lokaciji ohranila kar do 80. let 20. stoletja. »Koliko čokolade oziroma izdelkov so proizvedli na leto, je najti različne podatke, nekje sem zasledila 15 ton, drugje 53, nekje celo 58 ton, so pa njihovi izdelki po kakovosti sloveli daleč naokoli. Med rednimi kupci so bili tudi člani kraljeve družine Karađorđević, ki so se tu pogosto ustavili, kadar so bivali na Bledu,« je povedala sogovornica.
Med vojno je delo v tovarni deloma obstalo, v začetku decembra leta 1946 pa je bila Tvornica čokolade Zavrtanik nacionalizirana, a je v njej tudi po podržavljenju ustanovitelj ostal tehnični vodja, v podjetju sta ostali tudi njegovi hčeri, ena od njih, Milena Potrata, je pozneje prevzela očetov položaj. Kot je za Dnevnik povedala vnukinja Biserka Mertelj, jih je oblast prisilila, da so v tovarni ostali, saj da nihče drug ni znal delati čokolade.
Tudi v povojnem pomanjkanju surovin se je Zavrtanik znova izkazal, proizvodnjo je vzpostavil predvsem z maščobnimi nadomestki, pomanjkanje je v teh letih vodilo tudi v izdelavo napolitank, navaja Gorenjkin katalog. Podobno kot so ob pomanjkanju surovin v 80. letih začeli v Gorenjki izdelovati čokolade z rozinami, arancini, koruznimi kosmiči, rižem in celo čokolade brez čokolade, pri katerih so rjavo barvo dosegli z rožičevo moko, kar pa kupcev ni prepričalo. Podobno neuspešen je bil menda poskus z jogurtovimi tablicami z okusom limone, jagode in marelice. V 80. letih so nastali tudi najbolj legendarni ovitki z Musterjevo deklico z avbo oziroma v gorenjski noši.
Od leta 1958 Gorenjka
Od leta 1948 je delovala kot Gorenjska tovarna čokolade, desetletje pozneje pa je bila preimenovana v Gorenjka, tovarna čokolade Lesce. Leta 1964 se je pridružila tovarni Šumi v Ljubljani. Šumi se je pet let pozneje pridružil Žitu, v začetku 70. let pa so vso slovensko proizvodnjo čokolade, tudi z Imperialom iz Krškega, združili v Lescah.
Še prej, v šestdesetih letih, ko je bila zgrajena pekarna v Lescah, so začeli pod znamko Pecivo Triglav peči industrijsko pecivo iz biskvitnega testa, tovarna pa je v osemdesetih letih pridobila nove proizvodne prostore za industrijo peciva in tovarno čokolade. Žito z Gorenjko je danes del skupine Podravka.
Dva tisoč kilogramov čokolade v London
Kot prvi izvoz na zahodni trg se je v zgodovino zapisalo dva tisoč kilogramov mlečne čokolade že leta 1953, ki je odpotovala v London, leta 1981 so bile prve čokolade prodane v Kuvajt, a Gorenjka je vselej večino svojih izdelkov prodala na slovenskem trgu, tako kot jih proda še zdaj. Še vedno je najbolj prepoznavna po mlečni čokoladi s celimi lešniki, največja, ki je v prodaji, tehta kar sedem kilogramov in je namenjena za posebne priložnosti in obdarovanja.
Tovarna iz Lesc slovi še po temni čokoladi mistica z različnimi dodatki ter jedilni čokoladi chef za peko. Ob letošnji obletnici so izdali posebni seriji jedilne čokolade in čokolade v prahu v retro videzu, v ponudbi imajo tudi mlečno čokolado z zlatimi lešniki, kupiti pa jih je mogoče v večjih trgovinah. Sicer pa je bil doslej ene največjih »porcij« Gorenjkine čokolade – za tedanjih deset milijonov tolarjev – deležen 90-letni Rudi Klemenc iz Kranja, ki je v akciji Podarim – dobim sredi 90. let prejel glavno nagrado Gorenjke.
