Kako je Janša hodil na kongrese Socialistične internacionale in bil navdušen nad socialdemokracijo

Prvi je preimenovanje v Slovensko demokratsko stranko predlagal Tone Krkovič kot glavni tajnik stranke. To je bilo konec devetdesetih na neki seji stranke v hotelu Belvedere v Izoli. Pučnik je takrat protestiral z besedami, da bi bilo to tako, kot če bi mercedes spremenil svojo blagovno znamko. Tega dogodka se spominja tudi Hvalica.

Toda že v času njegovega življenja je SDS prenehala sodelovati s socialdemokratskimi strankami in se povezala v Evropsko ljudsko stranko. Odločitev za to so v SDS sprejeli oktobra 1999. Vsi tri slovenske članice (SDS, SLS in NSI) so leta 2001 dobile status opazovalk, ob vstopu Slovenije v EU pa so postale polnopravne članice. Pučnik nad tem ni bil navdušen. Kot se spominja Hvalica, si je Pučnik prizadeval, da bi skupaj s portugalsko socialdemokratsko stranko, ki je bila desno usmerjena, ustanovili novo mednarodno povezavo.

»Pučnik je bil razočaran nad dvoličnostjo Socialistične internacionale, ker jih ni zanimalo poreklo stranke in so v svoje vrste sprejeli bivše komunistične stranke. Nad pridružitvijo Evropski ljudski stranki ni bil navdušen, a temu tudi ni nasprotoval,« pravi Erik Modic, ki je bil glavni tajnik stranke pod Pučnikom (od 1990 do 1993) in pod Janšo (od 1995 do 1997) ter nato sekretar njene poslanske skupine. Spominja se, da je bil tudi Janša ob pridružitvi stranki navdušen nad socialdemokracijo: »Takrat je zagovarjal drugačno politiko kot zdaj. Hodil je na kongrese evropskih socialdemokratskih strank in je tudi on verjel, da je to lahko zgodba o uspehu. Ko je videl, kako se zadeve gibljejo, pa je prišlo do premika. Najprej je stranka spremenila barvo logotipa, rdečo vrtnico sta zamenjali rumena in modra barva, potem so iz kratice izpustili en S, tako da je bila socialdemokratska stranka, nato pa Slovenska demokratska stranka. Postopno se je spreminjal tudi program. Prav tako se je manjšal pomen Ivana Cankarja, ki so ga na začetku zelo poudarjali.«