Vse smo rešili, samo spomeniki nam še manjkajo
Gledam skozi okno in se samo čudim. Vse je zeleno, krompir poganja pol metra nad zemljo, paradižnik raste, travnik je zelen in trava previsoka. Vsi vodnjaki, tudi tisti podzemni, so polni, jezerca, akumulacije, reke in potoki deroči ... Pa naj še kdo reče, da vlada ni učinkovita! Ob lanski hudi suši je minister za naravne vire in prostor Uroš Brežan sprejel genialno potezo: ustanovil je delovno skupino, ki naj poskrbi za izdatnejšo oskrbo Istre z vodo. Tik pred začetkom glavne turistične sezone je vode več kot dovolj in vse kaže, da je ne bo zmanjkalo niti poleti. Pa naj še kdo reče, da so delovne skupine brezzobi tiger.
Hitro se učijo tudi drugi ministri. Po prvomajski gneči tovornjakov pred Luko Koper in po zastojih turističnih avtov na poti v Istro in iz nje, sta se odzvala ministrica Alenka Bratušek in minister Boštjan Poklukar in sprejela najpomembnejši ukrep: ustanovila sta delovno skupino, ki se bo takoj lotila problema. Gnečo bodo blažili z obveščanjem in ustreznejšim komuniciranjem, s primernejšo organizacijo dela (na primer v Luki), s prometno signalizacijo in s trdim delom delovne skupine.
Bili smo res naivni tisti, ki smo pričakovali stare, konzervativne, konkretne, provincialne ukrepe iz starih časov. Pričakovali smo enostavno in jasno napoved: »Do konca leta 2023 bomo sprejeli državni prostorski načrt za cesto do Dragonje in jo leta 2024 začeli graditi. Prvega oktobra letos bomo začeli graditi srminsko in bertoško vpadnico, popravljati Šmarsko cesto, da se bomo vsaj za spoznanje oddolžili domačinom, ki že 50 let trpijo ves ta nomadski cirkus v Istro in nazaj. Takoj bomo zgradili tri kamionske terminale ... « Nič od tega. Beton, asfalt, ceste, viadukti, predori, terminali so iz mode. Namesto njih mehak pristop, z dogovarjanjem, dialogom, prepričevanjem, z bitkojni in umetno inteligenco. Nekdo bo prisiljen popustiti: bodisi slaba volja pri tovornjakarjih bodisi jeza pri domorodcih, ampak mi (torej vlada) ne bomo.
Bili smo res naivni tisti, ki smo pričakovali stare, konzervativne, konkretne, provincialne ukrepe iz starih časov.
Tudi pri drugem tiru se ob nastopu novega vodstva ni zgodilo nič podobno drastično revolucionarngea, kot se je že v prvem tednu po nastopu Pavleta Hevke, ki je v treh dneh (in dve leti pred Giorgio Meloni) najprej odločno pometel vsa kitajska podjetja iz kandidature za gradnjo tira in iz pravljice o enem pasu in eni cesti. Nova uprava že osmi teden po prevzemu vajeti ugotavlja dejansko stanje na projektu. Zato so tudi oni naredili najboljše možno: ustanovili so delovno skupino, ki bo »optimirala terminske plane v dogovoru z izvajalci in inženirji«. Samo predstavljamo si lahko, kako dobre terminske plane bomo dobili do konca leta in kako hitro bodo predore vrtali po novih planih. Le kako se tega niso spomnili prej?
Nekje smo prebrali, da Janša ne more nasprotovati spomeniku osamosvojitve. In da imata z Milanom K. skrito pogodbo o usklajenem skupnem nastopu. V naši agenturi nismo ravno povsem prepričani in opozarjamo na majhno pozornost, ki jo je (Janez, namreč) izkazal Trumpu za izvolitev. Zato se že veselimo smešnic ob imenovanju kandidatov za delovno skupino za tak spomenik. Neizbežno bo kdo zahteval tudi pripravo državnega prostorskega načrta. Potem je spomenik za nekaj časa pečen. Naslednja priložnost za oviranje (s pritožbami in sodišči) bo javno naročilo za projekt in izdelavo spomenika. In končno še dilema, koga ali kaj upodobiti na spomeniku: samo Janeza J. ali tudi Igorja B., Lojzeta P., Dimitrija R. in Franceta B vse nekoliko zamegljene v ozadju?
Nasprotna stran bo seveda predlagala Milana K., Janeza D., celo Roberta in Tino G. (z roko v roki) ter Saša Ga Ga. Možne so tudi kombinacije: Janez in Milan, Milan in Igor, samo Janez, samo Milan, Janez D. in Tina G. Končne predloge iz dolge, a plodne, javne polemike pa bo nujno treba zabeliti z referendumom, za katerega bomo najeli Vilija K. Minilo bo torej 20 ali 30 let in tedaj bo večina omenjenih že na povsem drugih seznamih. Nekateri se ne bodo niti spomnili, o čem se sploh kregajo. Zelo verjetno pa si bodo novih spomenikov želeli tudi pripadniki nove generacije narodnih herojev, novih kandidatov za večen spomin in balzamiranje mučenikov velikega slovenskega naroda. Ena od možnih rešitev je tista, ki je Milan še ni predlagal uradno, da bi namreč postavili vsaj 240 novih spomenikov. Za začetek, seveda. In zagotovo ne samo v Ljubljani. Herojski narod bo zanje kandidiral tudi na nepovratna evropska sredstva.
