Gre za nedoumljivo tragedijo, ki je za sabo pustila pravo razdejanje. Tri nedolžne osebe so izgubile življenje: komaj 35-letna Mojca ter njena starša, 61-letni Branko in 58-letna Jožica Lešnik. A danes 34-letni Miha Lešnik je ob podpori svoje partnerke in ostalih sorodnikov ter prijateljev zmogel zbrati toliko moči, da je čez noč malemu dečku ponudil najtoplejši in najvarnejši možen objem. Njegova pot je težka, a ima podporo svoje partnerke, pa tudi ljubezen do pokojnih je bila tako močna in mogočna, da tako njemu kot njegovemu nečaku daje dovolj moči, da se soočata z vsemi težavami, ki jima jih življenje naplavi.
Kje ste bili v času tragedije, saj ste bili menda tudi njegova načrtovana žrtev?
V času tragičnega dogodka sva s partnerko bila pri njenih starih starših na božičnem kosilu. Pred tem pa sva bila pri nas v hiši mojih staršev na božičnem zajtrku in tradicionalnem odpiranju daril. Ker je obsojeni zadnja dva meseca pred tragičnim dnem grozil z našo smrtjo in celo napovedal datum, kdaj bo izpeljal svoj načrt, smo na božični večer, za katerega je rekel, da bo tekla kri, vsi razen očeta spali drugje. Slednji je ostal v hiši, saj je rekel, da ga moramo prestreči in preprečiti napad, saj da bo le tako Policija ukrepala. Oče je par dni pred tragičnim dogodkom iskal pomoč in varovanje Policije, ampak zaman. Slednji so mu celo rekli, da dokler se kaj ne zgodi, ne morejo ukrepati. In to kljub grožnjam o smrti celotne družine. Oče se je tisto noč dobesedno žrtvoval za družino in sploh si ne morem predstavljati, v kakšnem strahu je preživel noč. Naslednje jutro je takoj vsem javil, da je noč minila mirno in da lahko pridemo nazaj domov. Dneva se nismo bali, najbolj smo se bali noči, zato smo odšli vsi domov na zajtrk in ker je obsojeni napovedal, da bo tekla kri na božični večer, smo si naslednji dan vsi nekoliko oddahnili in se vsaj za malenkost sprostili. S partnerko sva nato za čas kosila odšla k njenim starim staršem in se nameravala vrniti k nam na večerjo. Spala pa vseeno ne bi pri nas, saj se je partnerka preveč bala. O dogodku sva izvedela od tašče, saj jo je poklicala prijateljica, ki živi v sosednji vasi od Gerečje vasi in rekla, da se je moralo pri Lešnikih zgoditi nekaj groznega, saj je v ulici veliko policijskih avtov. Takoj sem poklical bratranca, ki živi v bližini, slednji mi ni dvignil, saj je bil na kraju dogodka, dvignila mi je kasneje njegova partnerka, ki pa je s tresočim glasom rekla samo, naj pridem čim prej domov, ker je obsojeni vse zaklal.
Kdaj ste se vrnili domov, kaj ste doživeli in videli?
Do domače hiše me je peljala tašča, saj zaradi šoka nisem bil sposoben voziti sam. Med vožnjo sem poklical bratranca in ga vprašal, če so obsojenca dobili, kajti bilo me je strah, da ne čaka še kje name. Ob prihodu na prizorišče me je omenjeni bratranec objel in me obrnil stran od dvorišča, kjer je pred kratkim ležala še moja mama, da ne bi videl krvi, in mi dejal, da očetu in sestri ni bilo več pomoči, da pa so mamo odpeljali na urgenco in jo oživljajo. V isti sapi je dejal, da je z nečakom vse v redu in da je pri sosedovih na varnem. Takoj sem odšel k nečaku, ki je prišel ves v strahu in mi najprej rekel, da ne moreva več v hišo od dedka in babice, saj je njegov ati vse popikal in da so mlake krvi. Nato sem s partnerko in taščo odhitel v urgentni center v upanju, da je vsaj mama preživela. Vendar sta me ob prihodu čakala medicinska sestra in dežurni zdravnik, ki sta mi izrekla sožalje. Žal tudi moji mami ni bilo več pomoči, saj je izgubila preveč krvi. Nato so mi dovolili, da še zadnjič vidim svojo mamo in se poslovim od nje. Za očeta in sestro so mi odsvetovali, da bi ju videl. V tistem trenutku me je gnala in dajala energija odločenosti, da morava z nečakom ostati skupaj in da ne smem dovoliti, da ga dajo v kakšno ustanovo ali rejništvo daleč stran. Po več kot dveh letih lahko rečem, da je tako zanj kot zame to bila najboljša poteza, saj dajeva eden drugemu moč in se skupaj spominjava pokojnih. Sedaj smo z mojo partnerko in nečakom družina.
Kako ste se počutili, kako se še danes? Izgubili ste tri ljube osebe na isti dan ...
Težko določim občutek ob tako tragičnem dogodku. Preplavljali so me občutki neizmerne jeze, žalosti, nemoči ... Na koncu pa je prevladal občutek praznine. Vse te občutke sem kasneje nadomestil z odločnostjo in vztrajnostjo, da nečak ostane z mano. Slednje bi bila tudi želja najinih pokojnih. Na začetku se niti nisem prav zavedal, kaj se je dejansko zgodilo, občutek je bil enak sanjam. Šele po par dnevih in tolaženju nečaka sem dojel, da mi je dejansko samo on ostal od moje krvne družine, da sem v enem dnevu, eni uri izgubil vse ostale člane družine. Stara starša sta umrla v obdobju dveh do treh let pred tem dogodkom, tako da sva z nečakom ostala edina člana naše družine.
Kaj bi povedali o storilcu? Vam je sestra kaj govorila o njem?
Sodni izvedenci psihologije in psihiatrije so obsojenca spregledali v njegovi nameri manipulacije z njimi in mu pripisali pravilne oznake. Obsojenca poznam skoraj tako dolgo, kot ga je poznala moja sestra. Vedno se mi je zdel zahrbten, aroganten, vzvišen, egoističen in slab poraženec. Iskreno se sprašujem in žal ne bom nikoli dobil odgovora, kaj za vraga je moja sestra videla na njem. V nekem obdobju, ko ga je spregledala, še pred rojstvom njunega sina, ga je dejansko zapustila. Ampak ker bi to za obsojenca pomenilo poraz, čeprav mi je vedno deloval, kot da moje sestre sploh ne ljubi, se je na vse pretege trudil in jo z manipulacijo uspel pridobiti nazaj. Moja sestra je bila zaradi zdravstvenih težav v najstniških letih zelo nesamozavestna, slednje je obsojenec pridoma izkoriščal in je ravnal z njo kot z glineno lutko. Oblikoval si jo je, kot si je sam želel. Rojstvo otroka in gradnja skupnega doma pa je obsojenčeve slabe lastnosti samo še okrepila. Zraven vsega je postal še zelo posesiven tako do sestre kot doma. Sestro je v zadnjem obdobju tudi spolno zlorabljal in nadlegoval in to celo pred lastnim sinom. O tem je z otroškimi izrazi spregovoril tudi nečak, na katerem je kljub vsem travmam tudi to pustilo trajne posledice. Z besedami, da njej (moji sestri) ne bo naredil ničesar, da pa bo zaklal vse ostale Lešnikove z mamo na čelu, jo je še zadnjič zavedel in njeno zaupanje izkoristil, da jo je zvabil v hišo, kjer jo je nič hudega slutečo ubil. Pri tem je vedel, da je pustila odklenjena vhodna vrata v hiši svojih staršev, ki sta čuvala njegovega otroka, in hladnokrvno pred očmi svojega tedaj štiriletnega sina ubil še njiju. Glede na dogajanje po dogodku in dejstvo, da je obsojeni hotel izpeljati svoj načrt do konca na način, da bi zaigral neprištevnost in okrivil alkohol, ter da je prvi klic izkoristil za to, da je svoji mami naročil, naj poskrbi za hišo in papirje in ne, da naj nekdo poskrbi za njegovega sina, ki je postal sirota, ter na vse dogajanje na sodišču, kaže na to, da niti malo ne obžaluje svojih dejanj. Obžaluje samo to, da njegov načrt ni uspel in da smo ga vsi spregledali. Kot sem že povedal na enem izmed sojenj, lahko obsojenca opišem kot koristoljubnega, egoističnega, maščevalnega in nasilnega robota brez kančka vesti in občutka do sočloveka.
Kako živite danes, čez noč ste postali starš (nočem biti žaljiva, pa gotovo je tako) travmatiziranemu otroku. Kakšne so težave na dnevni bazi, kako je doživel vse to?
Z nečakom sem bil že pred dogodkom zelo povezan. Glede na napetost med sestro in obsojenim je nečak bil zelo veliko časa v varstvu pri nas. Tudi mojo partnerko je takoj vzljubil. Takoj po dogodku niti nisem veliko razmišljal o vlogi starša, saj mi je bil glavni cilj, da ostane nečak zraven mene, v okolju, ki mu je poznano, varno in v katerem je ljubljen. Čez čas se je najin odnos strica in nečaka začel spreminjati in počasi se je začel oblikovati starševski odnos. Pri tem bi rad izpostavil mojo partnerko in njeno mamo, ki sta nama z nečakom takoj po dogodku nudili streho nad glavo in stali ob strani v teh najtežjih časih najinega življenja. Slednji sta vstopili v njegovo življenje, morali sta se prilagoditi in sedaj zelo uspešno prevzemata družinske vloge in skrbita za nečaka ter mu nudita ljubezen, kot da bi bil njun. Partnerki sem še posebej hvaležen in jo občudujem, saj je imela izbiro, ampak se je odločila, da ostane z mano in prevzame skrb za otroka, ki ni njena kri. Sedaj je nečak nanjo zelo navezan. O pokojnih se veliko pogovarjamo, gledamo stare slike in skrbimo za to, da ostajajo vsaj v spominu vedno z nami. Travme so prisotne v vsakdanu, čeprav niso več tako izrazite kot v prvem letu po dogodku. Okrepijo pa se pred prazniki. Drugače pa je otrokovo psihično stanje kar stabilno, kar pripisujem dejstvu, da je ostal v njemu znanem okolju s poznanimi ljudmi, ki so poznali pokojne in o katerih se je z vsakim lahko odkrito pogovarjal in se ni zapiral vase. To je bil moj cilj, v katerega sem vložil veliko energije in včasih tudi zanemaril žalovanje za dosego le-tega. Skupaj dajeva eden drugemu moč in skupaj sva iz dneva v dan močnejša.
Kaj pravi fantek o dogodku (se sploh pogovarja?), se spominja, kaj je videl? Ali drži, da je hotel očeta prepričati, da ga je prosil, naj tega ne naredi?
Nečak se je po odpiranju daril nič hudega sluteč ob poslušanju božičnih pesmi igral v dnevni sobi z dedkom in babico, ko je naenkrat vdrl v stanovanje njegov oče in z okrvavljenim nožem – saj je pred tem s tem istim nožem ubil njegovo mamo – pred njegovimi očmi ubil še dedka in babico. Po njegovih besedah je očeta prosil, "naj preneha s pikanjem", ampak oče ga ni poslušal, "bil je poreden in je nadaljeval s pikanjem". Po besedah sosede je otrok tako zverinsko kričal, da ga je slišala skozi zaprto okno in rekla, da še česa takšnega nikoli ni slišala. Ko je prišla pred hišo, je otrok sam prišel iz hiše z igračko v roki, prestrašen in travmatiziran. Takoj ga je odstranila iz tragičnega mesta k sebi domov. Kot že omenjeno, je meni in kasneje še moji tašči dejal, da več ne moremo v hišo dedka in babice, saj da so luže krvi, "ker je njegov ati vse popikal". Naslednji dan sem se z njim pogovoril in mu na način, ki je štiriletnemu otroku najbližje, obrazložil, da nikoli več ne bo videl mame, dedka in babice. Čez čas se je glede tragičnega dogodka še bolj odprl in govoril o svojih videnjih na tisti usoden dan. Spraševal je, ali pomaga, da s copatom brcaš v nož (vezano na dedka, ki se je skušal z brcanjem v nož obraniti napada), da dedi ni več mogel govoriti, ker mu je ati porezal usta, zakaj je babica tako kričala ... Vse to je pri otroku pustilo globoke psihološke rane, ki se najbolj izražajo v obliki nočnih mor.
Ali je bil po dogodku takoj z vami ali so ga namestili morda v kak krizni center?
Takoj po dogodku sem naredil vse, da je šel nečak domov z mano in mojo partnerko k njeni mami. Po dogodku je takoj prišla dežurna socialna delavka in smo uredili začasno skrbništvo za nujne primere, ki se je potem podaljšalo. Zaradi slednjega je otrok danes takšen, kot je. Je odprt za pogovor o dogodku, ne zapira se vase, ima polno prijateljev in prejema ter daje ljubezen. Ne znam si predstavljati, kaj bi iz njega naredilo okolje kriznega centra.
Kako bi ocenili dogajanje glede sojenja – iz dosmrtne v 30 let, seveda se bo tudi na to pritožil?
Z eno besedo: sramota. V takih trenutkih me je sram, da živim v državi, v kateri imajo morilci več pravic kot žrtve in v kateri je življenje vredno manj kot rop bencinske črpalke. Ni čudno, da se dogaja, kar se dogaja, in iz dneva v dan bo slabše. Ljudje so si začeli soditi sami, saj nihče več ne verjame v naš pravni sistem. In kakšen nauk in zgled so na koncu takšne obsodbe, kot je bila ta? Edini nauk je ta, da če že ubijaš, jih ubij čim več, saj bo kazen tako ali tako enaka, če ubiješ eno ali 10 oseb. Pred časom je bil primer iz okolice Maribora, ko je oče z okna ustrelil enega izmed napadalcev, ki so hoteli poškodovati ali celo ubiti njegovega sina. Dejanje je bilo storjeno za varovanje življenja, njegovega in sinovega. Obsojen je bil za poskus umora, saj je na srečo napadalec njegovega sina preživel, dobil je 15 let. 15 let za poskus umora! V tej situaciji pa je celo višje sodišče potrdilo in spoznalo obsojenca za krivega treh kaznivih dejanj umora, od tega vsakega ob izpolnitvi treh kvalifikatornih okoliščin in dveh izvrševanih celo pred očmi otroka. Pri tem ne gre prezreti, da lahko sodišče izreče kazen dosmrtnega zapora že zgolj za dve kaznivi dejanji umora po 116. členu KZ-1. In obsojenec je dobil samo enkrat več let zapora za tri umore kot v prejšnjem primeru storilec, ki je bil obsojen samo za poskus umora. Kot zagovor sodišče za izrek milejše zaporne kazni, kot je dosmrtna, pravi, da bi izrek dosmrtnega zapora predstavljal odmik od dolgoletnih prizadevanj za humanizacijo kazni, in govori, da takšna kazen krši ustavna načela in ne omogoča resocializacije?!?! Pa o kakšni resocializaciji je sploh tukaj govora? Obsojeni ni pokazal kančka obžalovanja, sodni izvedenci so postavili diagnozo, da je ponovitveno nevaren, čas v zaporu bo izkoristil za načrtovanje ponovnega morilskega pohoda in zagotovo ne resocializacije. Kdo pa bo potem odgovarjal? Spet nihče, kot je praksa v našem pravnem sistemu. Morilcem dajemo drugo možnost, kdo pa jo je dal našim pokojnim? Hoteli so samo živeti v miru. Življenje jim je bilo odvzeto na krut in grozovit način. Da o predhodnih grožnjah in s tem povzročanju strahu sploh ne govorimo. Zakaj potem sploh imamo možnost izreka dosmrtne zaporne kazni, če v primerih, ko so izpolnjene in presežene vse kvalifikatorne okoliščine, le-te ne izrečemo in se sodišču zašibijo kolena? Žalostno je dejstvo, da so nama bile odvzete tri ljubljene osebe, pristojni pa si podajajo žogico in nihče ne želi biti prvi, ki bi izrekel najvišjo zakonsko možno kazen v Republiki Sloveniji, dosmrtni zapor. Izrek le-tega bi bil v poduk vsem potencialnim storilcem, ki bi na takšen način želeli prevzemati usodo v svoje roke.
Ali vas je Drevenšek še kdaj po dogodku kontaktiral, vam je kaj rekel, želi imeti stike z otrokom? Ali so vas obiskali njegovi sorodniki, kako oni gledajo na to, kar je storil?
Po pričanju njegovih sorodnikov na glavni obravnavi slednji to dejanje odobravajo in mu stojijo popolnoma ob strani. Za dejanje ne krivijo njega, krivi so drugi in čisto normalno se jim zdi, da se je s problemi soočil na takšen način. Zaradi slednjega se bom vzdržal komentarja in ne bom odgovarjal na vprašanja, vezana na njih.
Kaj bo z nepremičninami, videla sem, da je vse tako, kot je bilo, in prazno ... Verjetno boste to težko prodali. Kaj nameravate s tem?
Nepremičnine so moja zadnja skrb, zaradi tega je tudi stanje na njih takšno, kot ste opisali. Vendar iz leta v leto nastajajo vedno večji stroški zaradi vzdrževanja in počasi bom moral nekaj ukreniti glede tega. Najbolj se nagibam k prodaji. Najtežje se bo ločiti od spominov, ne toliko od same hiše.
Se bojite Drevenška, razmišljate o tem, da bo nekoč spet zunaj?
Sodni izvedenec je na obravnavi izrekel, da je obsojenec ponovitveno nevaren. Glede na dejstvo, da je hladnokrvno in načrtovano vzel življenje trem osebam in da je zraven tega to storil celo ob prisotnosti lastnega sina, ki ga je rotil, naj preneha, in ga niti to ni odvrnilo od dejanja ter da je hotel ubiti tudi mene – celo iskal me je po stanovanju – se seveda bojim za svoje življenje. Obsojeni niti za trenutek ni kazal obžalovanja, ne takoj po dogodku kot tudi ne skoraj po dveh letih v priporu. Njega zapor ne bo resocializiral, prej nasprotno, v sebi bo nabiral jezo in maščevanje. O trenutku preteka njegove zaporne kazni ne razmišljam in niti nočem o tem razmišljati, saj želim z nečakom in partnerko živeti čim bolj normalno in predvsem mirno življenje.
Videla sem, da so na pokopališču otrokovi izdelki. A hodita skupaj tja? In kaj pove, ko prideta tja? Se pogovarjata o tem?
Seveda obiskujeva pokopališče. Pri grobu se vedno spominjava lepih trenutkov in skupnih trenutkov z vsakim posameznikom. Že od samega dogodka naprej smo mu obrazložili, da se vedno lahko spominja pokojnih, saj jih nosi v srčku, in da ko zapre oči, lahko prislika vse spomine in trenutke s svojo pokojno družino. Ob praznikih ali drugih tematskih dnevih, kot je bil materinski dan, pa odnese na pokopališče kakšen svoj izdelek, ki ga je naredil doma ali v šoli. Na pokopališču vedno reče, da zelo pogreša svoje angelčke, in sprašuje, zakaj je "ati bil tako hudoben, da jim je vzel življenja".
Ali ima kakršno koli psihološko podporo? Ali jo imate vi?
Nečak je od samega začetka deležen psihološke pomoči. Po dogodku in do danes je obiskal psihiatra, strokovnjakinjo za travme in daljše obdobje obiskuje svetovalnico za pomoč žrtvam nasilja. Pod drobnogledom psihologov in svetovalnih delavk je bil že v vrtcu in je tudi sedaj v šoli. Jaz in partnerka sva po dogodku obiskala dva termina pri psihiatru, nato pa sva se aktivno vključila v nečakovo svetovalnico za pomoč žrtvam nasilja, kjer se večinoma pogovarjamo o nečaku, nekaj pa tudi o počutju naju s partnerko.
Kako pa je v šoli? Kako mu gre?
Zaradi selitve v drug kraj je nečak zamenjal tudi šolsko okolje. Glede na to, kakšne grozote je moral videti in da je izgubil popolno zaupanje v osebo, za katero je mislil, da ga ima rada in ga bo obvarovala v življenju, nato pa mu pred njegovimi očmi odvzame njemu tri najljubše osebe, se je zelo pozitivno odzval na menjavo šolskega okolja in nove sošolce in sošolke. Našel si je veliko prijateljev, v šoli je priljubljen, učenje pa mu ne dela težav. V šolo rad hodi.
Kaj najbolj pogrešate, ko pomislite na vaše pokojne?
Glede na to, da je to bila moja družina, je občutek, kot da sem izgubil pol srca. Pogrešam jih vsak dan in pogrešam vse, kar daje družina. Najmočnejši pa so ti občutki za praznike, ko jih z nečakom najbolj pogrešava.
Kaj pa najbolj pogreša nečak?
Navezanost otroka na svojo mamo je vez, ki jo tudi takšno dejanje ne more pretrgati. Ljubezen in toplina, ki ti jo daje mama, še posebej v otroških letih, mu je bila na silo odvzeta. V okolju, v katerem je odraščal, sta bila zelo veliko z njim tudi njegova dedek in babica, ki ju je imel neizmerno rad in je veliko časa preživel skupaj z njima. To so bile osebe, ki so ga vzgajale in mu nudile največ ljubezni. Zelo jih pogreša in težko dojame, zakaj je njegov oče storil kaj takšnega.
Kaj pa pove, ko beseda nanese na mamo?
Po dogodku je bil glede mame nekoliko zmeden, saj je njej bilo odvzeto življenje v drugi hiši in se na začetku niti ni prav zavedal, da tudi nje več ni. Za dedka in babico je vedel, saj je vse videl na lastne oči. Za mamico pa smo mu morali obrazložiti, kar je nekaj najtežjega – otroku povedati, da ne bo nikoli več videl mamice. Zelo jo pogreša in najraje se spominja trenutkov, ko mu je brala pravljice za lahko noč.
