Kjer bodo bodoči zdravniki preživljali cele dneve
»Nova fakulteta bo rešila perečo prostorsko stisko, zaradi neustreznih prostorskih razmer ne moremo vpisovati večjega števila študentov, poleg tega naši laboratoriji niso ravno v čast našim raziskovalcem, dela študija pa ne moremo izvajati oziroma ga le v manjši meri. Zadnja večja investicija v našo fakulteto je bila pred približno štirimi desetletji, ko je bila končana stavba na Korytkovi ter nato še prizidek na Vrazovem trgu,« je dekan medicinske fakultete, profesor dr. Igor Švab, na kratko navedel razloge za novo stavbo medicinske fakultete na Vrazovem trgu 2. Ta tako imenovani Kampus Vrazov trg naj bi se v naslednjih nekaj letih s Kampusom Zaloška in Kampusom Korytkova sestavil v Trojni kampus medicinske fakultete, ki so ga začeli snovati že pred kakšnimi petimi leti.
V ljubljanskem biroju Multiplan že projektirajo novo fakulteto za cerkvijo sv. Petra nasproti Stomatološke klinike; njihova idejna zasnova je zmagala na javnem natečaju lani novembra, tudi vodstvo medicinske fakultete je v njej prepoznalo najboljšo rešitev, predvsem zato, ker so arhitekti z odstranitvijo stavb severnega trakta pred trgom sv. Petra predvideli odprtje tega zdaj zelo zaprtega kareja, v katerem so dekanat in centralna medicinska knjižnica ter inštituti za biofiziko, biokemijo in molekularno genetiko, za biologijo celice ter za biomedicinsko informatiko.
»Predlagali smo rešitev, ki je odstopala od predvidenega, saj smo odprli poglede na cerkev svetega Petra in dalje na Plečnikovo ureditev Hrvatskega trga. In ko bomo odprli to območje, se bo sprostil lep prostor, sicer za zdaj dostop še ni urejen, a to naj bi postal mestni prostor, prehod in trg, ki bo celotnemu območju dajal utrip. To je območje z veliko zelo kakovostnimi elementi; poleg Hrvatskega trga so tu Plečnikove zapornice in ureditev ob Ljubljanici, modernistična Ravnikarjeva stolpnica in garaže Savina Severja, Cukrarna je obnovljena in oživljena z umetniškim programom, obnavlja se Rog ... Ko bo zgrajena še fakulteta in območje celoviteje urejeno, se bo center mesta tako rekoč razširil za slabega pol kilometra,« je prepričan Aleš Žnidaršič, soavtor idejne rešitve in partner biroja.
Kot je spomnil, je že Edvard Ravnikar ugotavljal prednosti mešanja strukture ljudi od študentov do starejših v nasprotju s kampusi, zaprtimi enklavami mladih, ki prevladujejo v ZDA. Po Žnidaršičevih besedah je pomemben element, dominanta tega območja predvsem cerkev svetega Petra, predvsem zaradi njenega zelo zanimivega pozicioniranja; pravokotna je na Trubarjevo ulico in zato kot njena tretja fasada.
Za izhodišče skoraj tristoletna risba
V kareju z dekanatom in inštituti je zdaj mnogo prizidkov, zato je prvotna substanca nekdanje kasarne slabo vidna. Našli so risbo iz leta 1744, ki že kaže, da je bila okolica cerkve odprta, šele pozneje so jo zazidali v kare, in ta prvotnejša podoba območja je bilo tudi njihovo izhodišče. »Z odprtjem območja proti Hrvatskemu trgu, s stvaritvijo tega kontinuiranega prostora, smo se odločili, da ga bomo v čim večji meri tudi pustili takšnega. Zato smo vhod v fakulteto pomaknili v klet, nizko pritličje, tako imaš, ko prideš na trg, v fokusu cerkev, poleg tega je bila to tudi rešitev za zelo obsežen program. S tem smo ohranili ustrezne gabarite, pridobili dve nadstropji, da stavba ni previsoko zrasla oziroma preglasila cerkve,« je sogovornik arhitekt pojasnil različne vidike te rešitve. S stopniščem, ki se spušča proti vhodni avli, so pridobili še avditorij in s tem ustvarili tudi dodaten prostor s tribunami, ki bo gotovo generiral življenje fakultete, postal bo prostor srečevanja, druženja in posedanja.
Zaradi velike količine programa, predavalnic ter predvsem številnih laboratorijev in kabinetov so se odločili za stavbo v obliki glavnika, ob čemer Žnidaršič poudarja, da se ta tipologija v takšnih primerih pogosto pojavlja, saj je najbolj logična in omogoča krožne poti ter notranje atrije. »Tudi te notranje atrije, ki bodo ozelenjeni, smo predvideli etažo nižje, tako da smo naravno svetlobo pripeljali tudi v najbolj spodnje prostore. V sodelovanju z vodstvom fakultete smo določili, da je v spodnji dve etaži umeščen javni program, torej predavalnice, vajalnice za študente, zgoraj pa so laboratoriji, s čimer smo od študentskega vrveža ločili laboratorije, ki imajo svoje protokole, tudi glede dostopanja, nekaterih od teh, ki bodo umeščeni tu, v Sloveniji sploh še ni,« je še pojasnil. Dekanat in za zdaj tudi knjižnica ostajata v stavbi nekdanje kasarne.
Po besedah arhitektke, prav tako soavtorice rešitve in partnerice biroja Katje Žlajpah, je bil najtrši oreh prav umestitev objekta v to lokacijo, ta mikrourbanizem oziroma kako postaviti hišo, da se bo odzivala na okolico, ki je tudi tako zelo prepletena z zgodovinskimi plastmi Ljubljane, ter hkrati delovala kot izobraževalna ustanova z okoli 600 študenti. Druga zahtevna naloga pa je projektiranje za potrebe medicinske stroke oziroma njihovih laboratorijev, ki jih načrtuje arhitekt Edvard Mandić.
Stavba se z javnim programom, hodniki, vstopno avlo in glavnimi komunikacijami odpira proti trgu. Ker v resnici ni majhna oziroma mora zaobjeti tako obsežen program, je zasnovana razgibano v dveh delih: kot piedestal, zgoraj pa so točkovni kubusi, s čimer vsaj z notranjega dvorišča navidezno daje vtis manjšega volumna. Na vzhodni strani pri Fabianijevem mostu, na bulvarju mestnega ringa pa se bo kazala kot večja in višja, torej v bolj realni dimenziji.
»Z notranje strani smo jo navezali na staro stavbo kasarne z rastrom oziroma z linijami vencev, s čimer smo v nekakšni sodobni interpretaciji povzeli vojaški red. Proti cesti pa smo zadnjo etažo nekoliko zamaknili, da bi dobili primeren odnos novogradnje s cerkvijo,« sta pojasnila Žlajpahova in Žnidaršič. Tudi barvno so iskali navezavo na obstoječo strukturo trga oziroma obstoječega objekta, fasada pa je sicer iz aluminija, oblikovno pa so sledili asketskemu likovnemu izrazu, saj območje prav zaradi vseh naštetih elementov štejejo za občutljivo okolje. Kot območje se ga tudi spomeniško varuje.
Z jasnimi cilji
V biroju so poudarili, da je malo takšnih naročnikov, tudi tako ciljno usmerjenih, kot so jih našli pri sogovornikih v tem projektu, zato je marsikatera rešitev nastala prav v dialogu. Prodekan profesor dr. Tomaž Marš pritrjuje, da je bila arhitektura že obstoječe medicinske fakultete na Korytkovi, zgrajene leta 1987 po načrtih arhitekta Vladimirja Ažmana iz prve polovice 70. let, precej unikatna.
»Premore zanimive detajle, okna, ki sipljejo zenitalno svetlobo, ob čemer se ti zazdi, da se ti odpira pogled v vesolje ali pa da si v vesoljski ladji. Že na informativnih dnevih vtis pusti ploščad pred fakulteto, pa monumentalno stopnišče, po katerem se povzpneš v glavno avlo, kjer svetloba z zahodnega dela ustvarja občutek veličastnosti. Hodniki so široki, prostorni in zračni, kar je z današnjega vidika videti druga dimenzija porabe prostora, a zagotavlja drugačno kakovost bivanja, in treba je vedeti, da študentje in profesorji oziroma raziskovalci tu pravzaprav bivamo,« je poudaril Marš in dodal, da ima stavba tudi pomanjkljivosti, zato so pri novi stavbi prav zato, ker študenti na fakulteti preživijo cele dneve, pozornost usmerili tudi na to, da nekaterih pomanjkljivosti ne ponovijo.
Med njimi omenja dejstvo, da so predavalnice osvetljene samo z umetno svetlobo in ne omogočajo povezave z zunanjostjo, kar navsezadnje poruši tudi dnevni ritem človeka in povzroča nelagodje, zato so poseben poudarek v novi stavbi namenili naravni svetlobi. V Ažmanovi stavbi se tudi preveč prepletajo javni prostori, kot so predavalnice in hodniki z laboratoriji oziroma strokovno-raziskovalnimi prostori, zato so jih v novi stavbi ločili. V širokih avlah so predvideli tudi prostore, kjer se bodo študentje lahko usedli in pomenkovali, oblikovali so več manjših prostorov, saj medicina temelji na delu v timih, predvsem pa so sledili, poudarjata z dekanom Švabom, da bi stavba omogočala dobro počutje tako za študente kot zaposlene.
Pridobili bodo dodatne kapacitete, predavalnice in sobe za seminarje, ki so zdaj premajhne in neustrezne. Na lokacijo bodo preselili pet inštitutov (dva tam že domujeta), med njimi dva osrednja, inštitut za patološko fiziologijo ter inštitut za biokemijo in molekularno genetiko, ter nekatere manjše, osnovali bodo center za učenje kliničnih veščin. V novi stavbi bo omogočeno, da se bo njihovih pet poglavitnih inštitutov tudi bolj uspešno povezovalo, kar jim bodo med drugim omogočale tudi skupne sejne sobe, pričakujejo, da se bo vzpostavila drugačna dinamika.
Igor Švab ob tem poudarja, da se je treba zavedati, da je medicinska fakulteta visokotehnološka znanstvena ustanova, ki mora slediti razvoju znanosti, predvsem na področju biomedicine, referenca je Evropa. Tudi izvrstne znanstvenike lahko zadržimo doma le, če bodo imeli ustrezne razmere dela oziroma raziskovanja, česar pa v potresno nevarnih, premajhnih in neustreznih prostorih ni mogoče, je jasen. Tudi tehnologije ni mogoče umestiti v takšne prostore, saj imajo svoje zahteve.
»Brez napredka ni sodobne znanosti, ta pa ima svoje tehnološke zahteve in pogoje dela, toda moderna znanost ni samo ustrezna sodobna tehnologija, ampak tudi primerni prostori. Povečanje prostorov bo pomenilo ustreznejše pogoje, razmere za študij, to pomeni tako individualno kot v predavalnicah. Zdaj so inštituti razseljeni v stavbah od Vrazovega trga do kliničnega centra, pogosto domujejo v neprimernih stavbah, tudi potresno nevarnih, marsikateri v pol stoletja stari baraki ali kleteh, kar onemogoča resen razvoj znanosti. Končno bomo pridobili ustrezne prostore za simulacijsko medicino oziroma center za učenje kliničnih veščin, zdaj jih lahko izvajamo le v majhnem obsegu,« je povedal. A v tem projektu vidijo tudi dodano vrednost za mesto s stvaritvijo novih javnih površin; dostopnost primerjajo z dostopnostjo medicine za vse ljudi.
Končana predvidoma čez tri leta
Časovnica je po besedah sogovornikov zelo napeta, rušitvena dela severnega in vzhodnega trakta starega objekta naj bi se začela novembra, nova stavba pa naj bi bila zgrajena konec leta 2025 oziroma v začetku 2026. Investicijo bodo pokrili iz sklada za okrevanje Evropske unije. Po besedah Švaba je bila ocenjena vrednost za stavbo 26 milijonov evrov, prav toliko pa predvidoma še za tehnično opremo laboratorijev, a kot dodaja, bodo šele v izvedbenem projektu določili končno ceno.
Projekt Kampus Zaloška je po njegovih besedah stvar odločitve vodstva kliničnega centra, že pet let si namreč univerza prizadeva za odkup manjkajočega zemljišča, vsa preostala so v njeni lasti. Urbanistični natečaj za Korytkova 2. faza je MOL že izpeljala, izbrana je bila rešitev, zdaj se pripravlja občinski podrobni prostorski načrt za to območje.
Strukturalistična arhitektura Vladimirja Ažmana
Stavbo medicinske fakultete na Korytkovi 2 v Ljubljani je v 70. letih prejšnjega stoletja zasnoval arhitekt Vladimir Ažman. Mikrolokacija stavbe je bila izbrana v presoji z drugima potencialnima lokacijama predvsem zato, ker je omogočala neposredno povezanost inštitutov medicinske fakultete s klinikami oziroma z Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana. Kot povzema arhitektova hči, izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za arhitekturo dr. Lucija Ažman Momirski, je prva faza obsegala izgradnjo predkliničnih inštitutov, in sicer inštituta za patološko morfologijo, inštituta za anatomijo, inštituta za histologijo in embriologijo, inštituta za farmakologijo in inštituta za sodno medicino. »Funkcionalno je bila fakultetna stavba deljena na laboratorijski del, pedagoški del in obdukcijski (secirni) del. V drugi fazi so bili predvideni prostori za dekanat ter inštituti za biofiziko, biokemijo, biologijo človeka, fiziologijo, patološko fiziologijo, mikrobiologijo, higieno, socialno medicino, medicino dela in zgodovino medicine; vključeni so bili Centralna medicinska knjižnica, Center za informatiko v biomedicini, študentski in rekreacijski prostori,« je naštela. Zaradi zamikov pri dodeljevanju denarnih sredstev za gradnjo je bila prva faza medicinske fakultete končana šele v drugi polovici 80. let in slavnostno odprta septembra leta 1987, do izgradnje druge faze pa ni prišlo. Stavba je izrazito kakovostna strukturalistična arhitektura, ki zaznamuje premik v oblikovanju fakultet in raziskovalnih inštitutov Univerze v Ljubljani.
Kampus Vrazov trg
Naročnik: Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Zasnova arhitekture: Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah, Martina Marčan, Jože Marinko, Tjaša Tušar s sodelavci (Multiplan arhitekti)
Načrt medicinske in tehnološke opreme laboratorijev: Edvard Mandić (Biro Arcus)
Velikost: 22.000 m2 (bruto)
Obsega: zunanji vhodni avditorij, glavni predavalnici, 17 vajalnic, 80 laboratorijev, 105 kabinetov, prostore za tiho učenje, sejne sobe, restavracijo, prostore za druženje
Zgrajena: predvidoma do leta 2025 oziroma v začetku 2026.
Vrednost investicije: 26 milijonov evrov (brez tehnične opreme laboratorijev)
