Otroci socializma: Ko je CIA videla naš nastop, je navdušeno odnesla rap v Ameriko …

Otroci socializma, punk skupina, je kot trio brez vokalista nastala leta 1981, v prvem letu, ko je bila Jugoslavija brez Tita. Kasneje se jim je čez nekaj mesecev pridružil pomemben manjkajoči člen, Brane Bitenc, protagonist skupine s prepoznavnim, recitirajočim vokalom in avtor občutljivih, ekspresivnih besedil, ki so kritično odsevala delovanje družbe  ter trkala na vest politike s ponarodelimi skladbami 700 usnjenih torbic, Zamenite mi glavo, Vojak, Pejd ga pogledat, Brane.

V prvotni zasedbi so se tako znašli (poleg Bitenca, ki je pred tem pel v zasedbi Berlinski zid), še Roman Dečman na bobnih, Andrej Štritof na basu ter kitarist Darko Bolha. Leta 1982 so Otroci socializma nastopili na Novem rocku, istega leta so pri Založbi Škuc izdali EP v obliki kasete v skupni nakladi dvesto izvodov. Člani skupine so se zaradi provokativne narave besedil namesto s svojimi polnimi imeni na prvi uradni diskografski izid podpisali le z začetnicami. Na odru Novega Rocka (1982) so oder delili s skupinami Grupa 92, Laibach, O!, Kult in Kuga. Bitenc ni bil tipični rocker, na odru Novega rocka je prve pol ure nastopil obrnjen s hrbtom proti občinstvu, bil je introvertirani pesnik, ki širi družbeno kritično pridigo s provokativnimi besedili.

"Danes niti ni toliko problem glasba, ki nič ne sporoča, problem je publika, ki je sporočilo enostavno ne zanima," ugotavlja Iztok Turk, ki je bil tudi nekaj časa kitarist, kasneje pa član idrijskih Kuzel, kultnega Videosexa ter seveda Laibacha. Otroci socializma so ob 40-letnici dočakali reizdajo prvenca na rdečem vinilu.

Ob 40-letnici ste izdali prvi vinil, kako zdaj gledate ni tisti čas, bobnar je dejal, da je bilo ravno takrat, v 80. letih, najboljše obdobje, ki vam je najbolj pri srcu. Zakaj, zakaj imamo najbolj romantične spomine ravno na 80. leta, ali je to daleč od romantike?  

Andrej Štritof: 80. leta so bila obdobje, v katerem sem imel privilegij, da sem soustvarjal z izjemnimi posamezniki, ki so zaznamovali kulturni prostor z vsebinami, ki imajo še danes, štirideset let kasneje, pomembno kulturno vrednost. Prav danes sem ponovno prebiral poezijo Braneta Bitenca, ki je še kako aktualna.

Roman Dečman: Morda zato, ker se je  na začetku osemdesetih generalno veliko dogajalo na alternativni sceni. Pojavilo se je veliko zanimivih bendov, novih stilov, razmaha elektronske glasbe idr. 

Prvo kaseto vam je izdal Škuc leta 1982, drugo, dolgometražno,  Kri (1986) pa potem Založba FV, po tem, ko se je zapletlo z izdajo plošče. Menda so vam čestitali za tri tisoč prodanih plošč, ki pa nikoli sploh ni izšla, zdaj že veste, kaj se je zgodilo, glede na to, da so jo natisnili v Beogradu?

Andrej Štritof: Točnih informacij nismo nikoli dobili, lahko pa le ugibamo, kaj se je dogodilo. Najverjetneje je takratna oblast menila, da je plošča neprimerna za objavo in posegla v uredniško politiko takratne založbe ZKP RTV Ljubljana. Tako nekako nam je bilo tudi neformalno razloženo. Res pa je, da smo na samem začetku imeli prepoved uporabe celotnega imena in smo se na drugem koncertu imenovali samo Otroci in ker so bili vsi naši teksti prepovedani, smo protestno nastopili s prelepljenimi usti. Kasneje po intervenciji Igorja Vidmarja in Vike Potočnik so nam dovolili uporabo polnega imena, od besedil pa sta ostali prepovedani le še 700 usnjenih torbic in Pesem za Mandić Dušana.

Je slednja nastala prej ali potem, ko vam je naredil originalno naslovnico za album, ki naj bi izšel leta 1982?

Andrej Štritof: Pesem je nastala na samem začetku naše kariere, ko je bil Dušan še v JNA in je pošiljal Branetu razglednice iz vojske. Mislim, da je motiv naslovnice za ploščo takrat nastal iz reciklirane razglednice ali pa lepljenka dveh razglednic oz. je bil motiv iz nemške razglednice nadgrajen in predelan v sedanjo obliko.

Sodelovali ste na kompilaciji 84, šele desetletje kasneje je na CD-ju izšla kompilacija Še pomnite, punkerji? in vaša CD-kompilacija Otroci socializma. Ste bili razočarani, da se je zataknilo z LP-jem, koliko vam to pomeni zdaj, ko so gramofonske plošče zadnja leta spet bolj aktualne? 

Andrej Štritof: Da smo bili razočarani, se niti ne spomnim, če me spomin ne vara, smo bili zelo pragmatični, poiskali smo novo možnost in ker nam nihče ni hotel izdati materiala, smo naredili svojo založbo in kaseto par mesecev kasneje izdali pri ŠKUC-u, ki je kasneje postala čisto prava založba FV. To, da so vinili ponovno zanimivi za kupce, pa je odlično, saj se plošča po informacijah založbe Dallas odlično prodaja.

Najprej ste bili bend brez pevca, nato se vam je pridružil Brane Bitenc, ki je zapustil Berlinski zid. Bil je pravzaprav poet svoje vrste, kako ste ga sprejeli z njegovo poezijo, četudi je bila njegova pojava, sploh na odru, precej specifična, nekako "ultra sramežljiva", saj je rad večino časa kazal hrbet občinstvu?

Andrej Štritof: Brane Bitenc je bil spontana odločitev, kasneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev zelo dobra. Njegovi nastopi so bili prežeti z izjemno emocijo in njegova sporočilnost je imela moč. Pesmi je podajal z občutkom, ki ga je imel samo on.

Roman Dečman: Z Branetom sva bila skupaj že v prvi zasedbi Berlinski zid leta 1979. Brane je bil takrat pravzaprav edina in najbolj logična možnost, da skupaj nekaj ustvarimo.

Bitenc je v bistvu deklamiral svojo poezijo, praktično ni pel, hodil po odru gor in dol, danes to počno raperji, vseeno pa je bila zasedba prav po tem tudi instantno prepoznavna, mar ne?

Andrej Štritof: Kasneje smo v šali dostikrat dejali, da je bil Brane prvi raper in da se je rap izmislil prav on. To, da so ga posnemali, ni bilo naključje, saj naj bi agenti agencije CIA videli naš nastop in bili nad videnim navdušeni, in tako je prišel rap v Ameriko ...

Brane je živel, "krvavel", za svojo poezijo (tudi vaša kaseta in najnovejša zbirka nosita ta naslov). Koliko pa je govoril o tem, ali je raje svoje povedal v pesmih, na odru? Je on v vaših očeh tragičen lik?

Andrej Štritof: Brane v mojih očeh ni tragičen junak. Bil je zelo čustven, zelo rad je imel ljudi in imel je izreden socialni čut, kar je kazal tudi s svojimi dejanji. Pomagal je Kraljem ulice ustanoviti njihovo prodajalno starin, imel je zelo poseben odnos do starin, še posebej do svetil. Brane je 'krvavel' tudi za svoje prijatelje, težko je sprejemal krivico, ki se je dogajala na svetu. Pomagal je tudi popolnoma neznanim ljudem, bil je človek z veliko začetnico.

Ste se imeli za del pank scene, kako ste se počutili med ostalimi bendi (Pankrti, Kuzle, O! Kult!, Šund, Ljubljanski psi …)?

Andrej Štritof: Naštete skupine so večina  iz prvega obdobja punka, mi pa nekako bolj spadamo v drugo obdobje, skupaj z O!Kult, Čao Pičke in Via Ofenziva.

Nekatere bende so precej bolj "porivali naprej", vi se pač niste ravno posebej grebli, pa ste se sicer med seboj bendi veliko družili?

Andrej Štritof: V tistem obdobju smo se bendi zelo veliko družili med seboj, bili smo ena velika družina. Imeli smo skupni prostor za vaje, v katerem je včasih vadilo tudi do dvanajst skupin. Glasba Otrok socializma ni bila na prvo žogo, zato smo mogoče bili bolj v drugem planu. Na naših koncertih so ljudje glasbo bolj poslušali, kot pa noreli in se prerivali.

Prvi koncert ste imeli 7. aprila 1982 v mojem rodnem mestu Kranj, ki ga je organiziral ravnokar preminuli Marko Brecelj. Naslov dogodka je bil Desant na Beograd, za kaj je pravzaprav šlo?

Andrej Štritof: Marko je še eden od teh izjemnih umetnikov, s katerim sem imel čast sodelovati. Naš nastop na tem koncertu je razdvojil kritike. Na primer legendarni Tomaž Domicelj v reviji Stop ni našel lepe besede. Braneta je označil za deročega mulca, mene za preplašenega basista, nastop pa je opisal kot glasbeni dizaster. Igor Vidmar pa nas je označil kot novo glasbeno odkritje.

Borili ste se "proti nesvobodi", zveni levičarsko, ali se takrat niste ravno kaj prida opredeljevali?

Andrej Štritof: Da smo se prav borili mislim, da niti ne. Smo si pa želeli malo več svobode recimo, da bi šli lahko v tujino, da bi si lahko kupili plošče, ki so jih poslušali na drugi strani železne zavese. Na živce so nam šli privilegirani predstavniki vladajoče strukture. To smo nekako izražali na naših nastopih in besedilih.

Leta 2010 ste imeli odličen nastop na dogodku IBTZ, ob t. i. 60-letnici panka pod Slovenci ter jubileju Igorja Vidmarja. Bojda eden od vaših boljših nastopov oz. kako ga imate v spominu?

Andrej Štritof: Nastop je bil nabit z izjemno energijo, ki smo jo prenesli iz prostora za vaje tudi na oder. Na vajah smo zares uživali ne glede na dejstvo, da nismo (nekateri) vadili trideset let. Vsekakor je bilo to presenečenje tudi za nas.

Roman Dečman: Ne vem, če je bil to ravno eden naših boljših nastopov, vsekakor pa je deloval prepričljivo in morda tudi nostalgično po reakciji in komentarjih publike, naših znancev in prijateljev. Na vajah smo se seveda takoj znašli v starih vlogah kot pred desetletji. Tudi vse navade in štosi so se zopet ponovili. Kot da se vmes pravzaprav ni nič zgodilo.

Kljub uspešni reaktivaciji in preizkusu časa, da imate še kaj za povedati, nekako niste našli skupnega jezika, da bi morda še kaj ustvarili, ali je šlo za bolj enkratno zadevo?

Andrej Štritof: Seveda smo razmišljali tudi v tej smeri, je pa bilo hitro jasno, da to ni realno pričakovati, saj smo imeli vsi svoje obveznosti. Nastopili smo še leta 2011 v Križankah in to je bil dejansko naš zadnji koncert, ki mi bo ostal za vedno v spominu. Bila je neprecenljiva izkušnja zopet nastopiti v polnih Križankah. Presenetljivo je bilo, da so mladi obiskovalci koncerta znali vse naše tekste na pamet.

Vam je izraz "slovenski Joy Division" blizu, Bitenc nikoli ni bil ravno Ian Curtis v smislu depresije, kje vidite stične točke med zasedbama?

Andrej Štritof: Z Joy Division nas povezuje isto obdobje ustvarjanja. Zvok skupin je bil podoben predvsem bas in tudi marsikatero podobnost bi našel med Branetom in Ianom. Recimo, oba sta bila  izjemna pesnika in karizmatična frontmena. Bili so nam vzorniki, to je treba priznati.

Po drugi strani pa ste poleg trdne ritem podlage imeli precej izstopajoč kitarski zvok, ki pravzaprav odstopa od klasičnega, našponanega punk zvoka?

Andrej Štritof: Za kitarski zvok sta bila zadolžena v prvem obdobju Darko Bolha, Iztok Turk in Janez Križaj, kasneje pa Andrija Pušić. Iztok in Andrija pravzaprav nista kitarista, Iztok je v osnovi bobnar, Andrija pa klaviaturist. Zato sta bila njuna pristopa k igranju specifična in sta omogočala samosvoj zvok.

Na novoromatnike ste kot pankerji gledali precej zviška, a glej ga zlomka, vaša člana Iztok Turk in tudi Janez Križaj sta potem v tej maniri ustanovila Videosex, ki je celo prepesnil vašo pesem in jo prekrstil v sintpop Pejd ga pogledat, Anja. Kaj pa to?

Andrej Štritof: Videosex je bil posledica izjemnega kreativnega potenciala, ki sta ga nosila v sebi Iztok in Janez. Na prvem nastopu v Beogradu je bila skupina Videosex predskupina Otrokom socializma. Na tem istem koncertu so prvič nastopili tudi Katarina II, naslednji dan pa so nam bili predskupina Partibrejkers. Pejd ga pogledat, Anja, je nastala iz potrebe, ker je bilo za celo ploščo Videosexa enostavno premalo materiala.

Iztok Turk: Jaz kot punker nisem gledal zviška na noben žanr muzike (mogoče na narodnozabavno, ki takrat res ni bila popularna med najstniki). Videosex, ki je mimogrede nastal pred novo romantiko in se je zgledoval bolj po zgodnji angleški elektronski sceni in Kraftwerku ter novemu valu, je bil na začetku povezan z Otroci. Ne samo, da smo si delili člane, menedžerja, nastope (prvi nastop Videosexa se je zgodil kot predskupina Otrokom v Beogradu), delili smo si tudi pogled na svet. 'Pejd ga pogledat' je enostavno predober komad, da ne bi imel priredbe, zato smo ga z Videosex uvrstili na drugi album leta 1986. Naj povem, da je Bitenc avtor še enega teksta, in sicer Ti si moja roža, ki smo ga z Videosex izdali na kompilaciji Arhiv.

Zaradi pesmi 700 usnjenih torbic ste bili (Brane) tudi del naci-pank afere v 80. letih, s katero je Bitenc potem obračunal v nekaj pesmih, kako "resne" so se vam takrat zdele tovrstne zadeve oz. če jih zdaj komentirate z današnje perspektive?

Andrej Štritof: Ustrahovanje takratne oblasti je bilo zelo resno. Braneta so hodili domov iskat vsako jutro ob štirih in ga odpeljali na postajo Milice, izpustili so ga tik pred šolskim poukom, tako da je lahko šel v šolo. In tako dan za dnem. To dogajanje Brane tudi zelo dobro opiše v pesmi Lublana, kjer je jasno, da niso bili preveč prijazni z njim. Sama naci-punk afera  je iz današnje perspektive milo rečeno smešna.

Iztok Turk: Zadeve so bile malo podobne današnji gonji proti protestnikom in so se nam kot najstnikom zdele precej resne. Se pravi, da si lahko fasal pendrek, pripor, pa še staršem so povedali …

Bi današnji čas potreboval "nove" Otroke socializma, se vam zdijo redki kritični komadi (npr. nekaterih raperjev) dovolj velik krik po (pre)potrebnih spremembah? Še verjamete, da glasba lahko spreminja svet?

Andrej Štritof: Menim, da glasba nima več te moči, da bi spreminjala svet, saj je trenutno želi predvsem zabavati in poslušalcem omogočiti, da se imajo fajn. Obstajajo pa druge poti, ki imajo moč in lahko vplivajo na svet.

Iztok Turk: Danes se večina ljudi ukvarja z politiko. V 80. letih so se bolj ukvarjali z glasbo in z idejami povezanimi z glasbo, zato so te imele veliko več vpliva, kot jih imajo danes. Mislim, da danes niti ni toliko problem glasba, ki nič ne sporoča, problem je publika, ki jo sporočilo enostavno ne zanima. Začaran krog ...

Kako naj do vaše glasbe postopajo, vas poslušajo mlade generacije, brez podlage, ki so komaj kdaj slišale za socializem?

Andrej Štritof: Zanimivo vprašanje, mladi nas razumejo očitno na nek svoj način. Branetova sporočila so močna in univerzalna za vsa obdobja, njegova izpoved je iskrena in poštena, zato mu verjamejo.

Iztok Turk: Milenijci, ki se zanimajo za glasbo, imajo kar dober stik z zgodovino popularne glasbe preko YouTuba, Wikipedie ... mislim, da neinformiranost ne bo problem. Bitenčeva poezija ne govori veliko o socializmu, pač pa o lastnih občutkih in doživljanjih, ki pa mislim, da so še vedno aktualni.

Brez dvoma ste pustili pečat na glasbeni sceni, vam je žal, da niste ustvarili več, kot ste, ali je bilo tako, kot je pač moralo biti?

Andrej Štritof: Hvala, upam, da smo res pustili pečat. Na obdobje Otrok socializma bom vedno ponosen.

Roman Dečman: Rekel bi, da smo za takrat – ustvarili dovolj. V zadnji postavi z Andrijo Pušićem in Daretom Hočevarjem smo tudi naredili nekaj stilskih sprememb. Naše novejše skladbe na plošči še danes zvenijo precej nenavadno in drugače …