Protislovja 'populizma': med zmerljivko, konceptom in politično emancipacijo

Obstaja veliko različnih definicij populizma – populizem je opredeljen kot politično gibanje, diskurz, največkrat pa kot ideologija, ki naslavlja problem, ki nastane zaradi neskladja med volilno podporo ljudstva in delovanjem političnih elit, ki niso v skladu z željami, interesi in potrebami navadnih ljudi. Pri vseh različnih definicijah je v ospredju antagonistični odnos med elito in navadnim ljudstvom in delitev na nas in njih. Elita je vedno dojeta kot skorumpirana, ljudstvo pa kot neka abstraktna enotna entiteta, pri čemer naj bi ravno populisti sebe predstavljali kot edine prave predstavnike tega abstraktnega ljudstva. V tem kontekstu se označevalce, kot so populizem, populist, populistična stranka/gibanje, v evropskem in severnoameriškem kontekstu, uporablja kot nekaj slabega in zelo pogosto služijo za diskreditacijo političnih nasprotnikov. Še več, populizem se v tem kontekstu razume kot negativen politični pojav, ki temelji na nekem zavajanju in bodisi oblikovanju bodisi usmerjanju nezadovoljstva med ljudmi za doseganje partikularnih interesov.

Takšno negativno dojemanje populizma, ki je prevladujoče v javnosti in tudi v akademski sferi, je v nasprotju z izvirnim razumevanjem populizma, pa tudi s političnim pomenom populizma. Prvo politično gibanje, ki je bilo označeno kot populistično, je bilo v ZDA. Po državljanski vojni so se namreč pojavile specifične politične in gospodarske okoliščine, ki so le še okrepile ločnico med severom in jugom. V tem kontekstu so južni kmetje čutili, da so izkoriščeni in so prek političnega delovanja poskušali doseči spremembe. Začelo se je z gibanjema – v obliki teksaške in kasneje kmečke zveze. Leta 1892 pa se je to politično gibanje utrdilo v obliki Ljudske stranke (People's party) in je dodobra zamajalo dvostrankarski politični sistem v ZDA. To je bilo specifično ljudsko gibanje in stranka, ki so jo oblikovali in organizirali kmetje sami, brez jasnega močnega voditelja, kar je danes kvalificirano kot eden od elementov populistične politike. Predsedniški kandidati so dobili zelo lepo število glasov, vendar je zgodba populističnega gibanja, ki se je politično institucionaliziralo v podobi Ljudske stranke, kmalu izgubila naboj. V tem smislu je populizem označeval predvsem poskus emancipacije in zmanjšanje ekonomskega izkoriščanja.

Po prvi svetovni vojni se je beseda populizem postopoma izgubila, saj so bile razmere veliko bolj napete kot pred tem, vzpon nacizma in fašizma pa je v ospredje pripeljal nove koncepte. Šele po drugi svetovni vojni začne znova naraščati zanimanje glede populizma (v ZDA v eri McCarthy-ja), v Evropi pa se pravi preporod ukvarjanja s populizmom zgodi z znamenito konferenco na LSE v Londonu leta 1967. Toda velika večina evropskega in ameriškega ukvarjanja s populizmom je bila usmerjena k preučevanju populizma drugod – predvsem v Latinski Ameriki. Šele v 90. letih, ko se je zdelo, da imamo konec zgodovine, in da je liberalna demokracija edina pot v svetu, se začnejo pojavljati študije v Evropi, ki kakršno koli odstopanje – bodisi v desno bodisi v levo – od kapitalističnega statusa quo začnejo analizirati kot populizem. Šele nemožnost razumevanja protislovij liberalnih demokracij in nasprotovanja liberalnemu redu je ustvarila pogoje za razširitev uporabe koncepta populizma na Zahodu, pri čemer mainstream mediji in raziskovalci na seznam populistov uvrščajo izjemno heterogene politične stranke in gibanja, tako po vsebini kot po formi – od ekstremne desnice do radikalne levice.

Največkrat se v Evropi za populistične politike označuje desne, avtoritarne politike: Jean-Marie Le Pen, Marine Le Pen ali Viktor Orban so verjetno največkrat raziskovani primeri populizma v Evropi. To so v bistvu desni, ekstremni politiki, ki so svoje kariere zgradili kot nasprotniki liberalizma in kot zagovorniki močnega nacionalizma, ksenofobije, včasih tudi rasizma, pri čemer na ekonomskem področju, razen nekaterih odstopanj od globalizacije, nikoli niso ponujali alternative kapitalizmu. Toda v zadnjem desetletju smo priča pojavu, da se med populiste všteva tudi leva politična gibanja in ideologije – med njimi so zagotovo najbolj znani Bernie Sanders v ZDA, Jeremy Corbyn v Združenem kraljestvu in projekt Sirize v Grčiji. Ti politiki, stranke in gibanja so poskušali nasloviti protislovja kapitalizma in razredne neenakosti ter ponuditi neko alternativo, ki ni bila nujno radikalno antikapitalistična, temveč je bolj spominjala na klasično socialdemokracijo iz druge polovice 20. stoletja. Gre torej za dva popolnoma različna fenomena, ki lastno politiko utemeljujeta na popolnoma različnih temeljih. Zakaj torej tako različne politike in politične stranke oz. gibanja, ki vsaka na svoj način nasprotujejo obstoječemu stanju – desni avtoritarci skozi nacionalizem ob ohranjanju kapitalizma, levi politiki pa prek poskusa preseganja kapitalističnega izkoriščanja – označevati z enotnim konceptom?

Čeprav se poskuša ta heterogenost bolj jasno izostriti prek razlikovanja med desnim in levim populizmom, bi vseeno pričakovali, da tako heterogena gibanja morajo imeti neke skupne značilnosti, da bi jih lahko poimenovali kot populistična. A kaj imata skupnega Marine Le Pen in Jeremy Corbyn, da bi prvo lahko označili za (desno) populistko, drugega pa za (levega) populista? Če pogledamo retoriko, vsebino predlaganih politik, javno nastopanje, ideologijo itd., vidimo, da bore malo – prva označuje nacionalistično ksenofobno kapitalistično ideologijo, drugi pa poskus emancipacijskega in demokratičnega preseganja kapitalističnega izkoriščanja.

Tako se zdi, da namesto razlage koncept populizma vse prevečkrat služi za sploščenje razlik, pri čemer se ključne in manj ključne razlike med politiki, ideologijami, gibanji popolnoma izgubijo. Uporaba koncepta populizem za tako različne politike, stranke in gibanja priča bodisi o tem, da je populizem postal zdravorazumski pojem, bodisi o konceptualni impotentnosti raziskovalne sfere. Možno rešitev bi kazalo iskati v treh različnih smereh: prva možnost je v rehabilitaciji in ohranjanju prvotnega pomena populizma, kar bi pomenilo, da se progresivna gibanja označujejo kot populistična – torej levi populizem kot populizem, pri čemer se desničarske ekstremistične politike preprosto označuje kot take in se jih ne meša s populizmom. Druga možnost je, da populizem ostane rezerviran za desničarsko reakcionarne politike, pri čemer se levi populizem ne označuje s populizmom, ampak z nekim drugim konceptom – klasična socialdemokracija. Tretja možnost pa je, da opustimo koncept populizma, kajti uporaba takega, kot je, vnaša večjo zmedo in je politično priložnostna zmerljivka za vse, kar odstopa od liberalnega kapitalističnega statusa quo. V tem smislu velja spomniti – če pa je populizem vse, potem ni nič.