Pogovoriti se moramo o Svetlani
Najprej nekaj pojasnil, ki bi bila v normalni državi povsem odveč. Na vseh volitvah v samostojni Sloveniji sem volil levosredinske stranke. Nikoli nisem imel dvomov, da so bili partizani na pravi strani zgodovine. Kar me ne ovira, da ne bi zmogel videti tudi kakšne črne pege pri tej hoji po pravi strani.
Ko sem tisto soboto začutil prve takte drugačnega Utripa, sem bil, kot mnogi, šokiran. Vendar moramo priznati, da ni bil do nikogar nespoštljiv ali žaljiv, čeprav se z avtorjem ne strinjamo ali smo zgroženi nad vsebino. Verjamem, da se bo, kot vedno, tudi bivši predsednik odzval korektno. Ali bo enako spoštljivo ostal tiho. Zelo korekten, pravzaprav bi ga dal za zgled, je bil hiter odziv gospoda Jožeta Meha v Delu. Umirjeno in spoštljivo je predstavil širši pogled. In pri tem avtorja Utripa pustil pri miru.
Žal pa je bila večina drugih odzivov nestrpnih ali nesramnih. Enega od viškov si je privoščila naša priznana umetnica. Ko sem bral njeno »pesnitev«, sem bil še bolj šokiran kot ob zloglasnem Utripu. Nerazumljivo mi je, kako si lahko nekdo z nazivom častni meščan Ljubljane privošči nekaj tako nizkotnega. Nič manj nisem razočaran nad (ne)odzivom »neodvisnih« medijev, ki se stalno zgražajo nad desnimi trobili. Zato ker avtor Utripa nima prav? Ker je nenaš? Zakaj se v njegov bran ne postavijo tudi novinarski kolegi, ki zjutraj pogosteje vstajajo z levo nogo? V čem je razlika, če te z desne zmerjajo z odsluženo prestitutko ali z leve s izdajalsko svinjo?
Nisem bil zraven, ne vem, kaj se je dogajalo v Dražgošah. Tudi ni pomembno za to, kar želim sporočiti. Je tako težko razumeti, da imajo (nekateri) preživeli, ki so na grozovit način izgubili sorodnike, drugačen, ožji pogled. Ali ni povsem človeško, da vsak po svoje ohranja intimni spomin in povezanost s preminulimi. Zakaj bi vsi udeleženci dogodka morali sprejeti uradno različico, čeprav je ta (zgodovinsko) prava. Če potegnemo aktualno vzporednico – ali je tako težko razumeti, da ima oče hčerke, ki je umrla za posledicami cepljenja, povsem drugačen pogled na njegovo upravičenost. Zakaj mora obstajati samo en prav? Je v taki grozni zmešnjavi, kot je vojna, karkoli lahko samo prav in narobe?
Vsem nasilnim in sovražnim govorcem z leve, desne, od zgoraj in spodaj je treba odločno in jasno povedati, da naj položijo orožje. Lahko pa čakamo in upamo, da nas pravočasno pridejo rešit zavezniki, preden se še enkrat potolčemo med sabo.
Nesposobnost sprejemanja drugačnih pogledov je naš največji problem. Črno-bele iluzije o samo enem prav počasi trgajo še zadnje nitke, ki nas držijo skupaj. Težava ni oziroma ne bi smela biti, če razmišljamo ali vidimo različno. Za Slovence postaja nerešljivo vprašanje, kako se kljub različnostim sploh še kaj dogovoriti. Še večja težava pa je, da se vedno bolj tolerira nasilje do drugače mislečih. Avtor članka v Mladini si je za umetničin nasilni izpad celo dovolil uporabiti izraz zbadljiva pesmica?! Tudi če nekdo govori nekaj, kar dojemamo kot totalno neumnost, nam to ne daje najmanjše pravice, da smo do njega kakorkoli nasilni. Pa naj bo naš ali nenaš.
Ko gre za nasilje, so nenaši lahko samo tisti, ki nasilje izvajajo. Vsi drugi bi morali biti naši, še posebno žrtve nasilja. Zadnja leta imamo polna usta ničelne tolerance do nasilja. Ko smo priča konkretnemu nasilju – pa tišina?! Ker ne vemo, kaj sploh je nasilje, ali ker smo do njega preveč tolerantni? Žaljenje, poniževanje, zmerjanje in vse oblike osebne diskreditacije so nasilje! Če je verbalno, ga to ne dela nič manj nasilnega. Za nasilje ni opravičila. Zanj je vedno odgovoren tisti, ki ga izvaja. Teh vrstic ne pišem, ker bi se strinjal z napadenim novinarjem, ali zato, ker je »naš«. Ne postavljam se zanj – postavljam se proti nasilju. Ker ga je pri nas odločno preveč in se še krepi. Počasi in zanesljivo nas ubija. Ne še fizično – čustveno in duhovno pa zanesljivo.
Raznih Dražgoš imamo več kot dovolj iz preteklosti, brez potrebe se nam še vedno valjajo pod nogami. Namesto da bi pospravili stare razprtije, smo v zadnjih letih zgradili še nekaj novih dražgoš. In vozimo na kup material za še kakšne.
V Nedelu vsak drug teden objavljamo kolumno ekonomista, partnerskega in družinskega terapevta ter publicista Izidorja Gašperlina. Je tudi avtor knjižnih uspešnic Čutim, torej sem, Solo v dvoje in Striptiz v dvoje ter soavtor knjige Človeška ljubezen. Deluje v svojem terapevtskem centru, na delavnicah in predavanjih po Sloveniji pa na preprost način govori o zapletenih zadevah iz naših odnosov in pri tem navdušuje s svojim neposrednim in sproščenim pristopom.
Ko smo z majhnimi otroki veliko potovali, sem se spotoma naučil na pamet Vilo Malino, čudovito pravljico, ki so jo otroci želeli poslušati vedno znova. Užival sem v šansonih iste avtorice. Globok poklon njenemu ustvarjalnemu opusu. Po zadnjem izpadu, ki ni bil prvi, pa je dokončno izgubila moje spoštovanje. Kljub temu sem se v vsaki napisani besedi trudil biti do gospe spoštljiv. Avtorica nesramne »pesnitve« si ne zasluži spoštovanja, si pa kot človek, kot ženska in kot sodržavljanka zasluži spoštljivost. Kot si spoštljivo pisanje zaslužite bralci te kolumne. In, predvsem, ker si to zaslužim sam. Kot žrtev nasilja vem, o čem pišem.
Pojma nimam, koga bom volil letos. Zagotovo pa nikogar od tistih, ki do svojih tekmecev ne bodo spoštljivi. Ne zanima me, kdo je prvi začel z nasilnim govorom, ampak kdo se mu je ali se mu bo povsem odpovedal. Vsem nasilnim in sovražnim govorcem z leve, desne, od zgoraj in spodaj je treba odločno in jasno povedati, da naj položijo orožje. Lahko pa čakamo in upamo, da nas pravočasno pridejo rešit zavezniki, preden se še enkrat potolčemo med sabo.
