Medtem ko je olimpijski avtobus peljal mimo enega od tokijskih nebotičnikov, na katerem piše Tokio welcomes you, Tokio vam želi dobrodošlico, se je Tang Xiao dobrodušno nasmehnil in skozi masko zašepetal: »To ne velja za vse … Japonska ne mara azilantov.« Kitajski študent, ki kot prostovoljec dela na olimpijskih igrah, mi je nato poskušal pojasniti, da on to razume, kajti vsak poskus slehernega tujca, da bi si tukaj pridobil status begunca, zmoti strogo določen red, ki ga Japonci tako skrbno negujejo.

Ko je 23. julija med slovesnostjo ob odprtju iger na olimpijski stadion prikorakala delegacija beguncev, v kateri je bilo 29 športnikov, ki se zdaj šolajo in trenirajo s štipendijo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), na popisu enajstih držav, ki so jim ponudile zatočišče, ni bilo Japonske.



Tudi med olimpijskimi igrami se je pokazalo, da ta država ne želi odpirati vrat beguncem. Teden dni pred začetkom tekmovanj je namreč Japonska Juliusa Sekitolekoja deportirala v njegovo rojstno Ugando, čeprav se je 20-letni dvigalec uteži poskušal izogniti usodi s tem, da je izginil iz hotela v Osaki, kjer je bila nastanjena njegova ekipa. Za seboj je pustil pismo, v katerem je sporočil, da bi rad ostal na Japonskem in se tukaj zaposlil, ker je, kot je napisal, življenje v njegovi domovini pretežko. Ni se še polegel prah po deportaciji ugandskega športnika (med drugim zato, ker so ga po prihodu v Kampalo aretirali, nato pa je pet dni preživel na policiji, kjer so ga zasliševali), ko je izbruhnil nov škandal. Beloruska tekačica Kristina Cimanovska na letališču Haneda ni hotela vstopiti v letalo, ki naj bi jo odpeljalo v Minsk. Včeraj se je umaknila v poljsko veleposlaništvo v Tokiu, potem ko so ji iz Varšave ponudili humanitarni vizum in priložnost, da, če se bo za to odločila, športno kariero nadaljuje na Poljskem.
 

Kristina je dobrodošla v Sloveniji

V nedeljo sem na široki ploščadi pred tiskovnim središčem srečala skupino beloruskih olimpijk, ki so se fotografirale na vročem tokijskem soncu. Ko sem jih povpraševala, kako jim ugaja Tokio, one pa so mi med zadržanim smehom odgovarjale, da se jim zdi v tem mestu zelo lepo, še nisem vedela, kakšno dramo je prav takrat doživljala njihova kolegica. Štiriindvajsetletna atletinja je bila v tistem trenutku na letališču, in to, kot pravi, proti svoji volji. Funkcionarji beloruskega olimpijskega komiteja so tega dne vstopili v njeno sobo in ji ukazali, naj pripravi prtljago. Čeprav bi morala tudi ta teden teči, in to včeraj na 200 metrov, nato pa v četrtek še v štafeti 4 x 400 metrov, ji je glavni trener sporočil, da je »od zgoraj prišel ukaz«, naj jo izključi iz ekipe. Japonskim gostiteljem so pojasnili, da se atletinja umika »zaradi slabega duševnega stanja«. Kristina Cimanovska je pred tem na instagramu objavila kritično mnenje o sestavljanju beloruske reprezentance in med drugim zapisala, da je bila v štafeto uvrščena v zadnjem trenutku, in to zato, ker dekleta, ki bi morala teči v tej disciplini, zaradi nezadostnih testov na doping niso mogle pripotovati v Tokio.

»Ukaz od zgoraj« je v tem primeru lahko prišel le od predsednika Aleksandra Lukašenka ali morda od njegovega sina Viktorja, ki je predsednik beloruskega olimpijskega komiteja, kar pomeni, da je neposredno odgovoren za to, da pred odhodom ekipe na olimpijske igre ni bilo opravljenih dovolj testiranj na doping. Cimanovska je tako s svojimi kritičnimi pripombami dregnila v sam vrh oblasti, v tej državi pa takšnega ravnanja ne dopuščajo.



Vprašanje je, kako bi se končala drama s Kristino Cimanovsko, če ne bi imel MOK že prej problemov z beloruskim olimpijskim komitejem, ker so v tej državi že aretirali nekaj olimpijcev, in to zaradi udeležbe na protestih proti avtokratskemu predsedniku. Japonska policija je bila zgolj tako tolerantna, da je niso na silo odnesli v letalo. Dovolili so ji, da stopi v stik z belorusko opozicijsko Fundacijo za športno solidarnost, nato pa so ji najmanj tri države, med katerimi sta bili še Češka in Slovenija, ponudile azil.

Predsednik Janez Janša je na twitterju zapisal: »Kristina is welcome in Slovenia.« Ko je omenjena fundacija sporočila, da ji je bila tudi Japonska pripravljena dati azil, vlada v Tokiu tega ni hotela komentirati. Japonski mediji so celo izrazili dvom o tovrstni ponudbi. Japonska je v zadnjih petih letih sprejela samo 216 azilantov. Kristina tukaj zagotovo ni dobrodošla.

Svojevrsten absurd je tudi dejstvo, da so med olimpijskimi igrami, na katerih sodeluje tudi ekipa beguncev, iz Tokia v Kanado poslali Nigerijko, ki je 15 let neuspešno poskušala pridobiti status begunke na Japonskem. »Svetu se vedno predstavljajo kot gostoljubni in ljubeznivi,« je Gloria Nkeči Oniekveli dejala tik pred poletom v Toronto, »v resnici pa si želijo samo to, da izginemo s sveta in odidemo iz Japonske.«