Brez vode ne bo hrane
Na Primorskem je bilo v zadnjem desetletju sedem sušnih let. V tem nismo osamljeni, suše in pomanjkanje vode pestijo ne le Sredozemlje, temveč vse večji del sveta. Da bodo naslednje vojne zaradi vode, je pred leti zvenelo banalno, a čas, ko o vodi govorimo več kot o nafti, je že tu.
V Evropi več kot polovico vse razpoložljive vode porabimo za pridelavo hrane, v največji meri za zalivanje polj, na svetovni ravni je številka še višja, prek dveh tretjin je gre za pridelavo hrane. Manj kot četrtina vode gre v Evropi za oskrbo prebivalstva in drobnega gospodarstva, tudi tu je treba gotovo všteti še vodo za zalivanje zelenic in vrtov, dobra desetina je gre za hlajenje generatorjev za proizvodnjo energije, malenkost manj kot desetina pa za hotele in druge storitvene dejavnosti. Le majhen delež vode, manjši od dvajsetine, porabijo industrija, gradbeništvo in rudarstvo. Ta statistika pa vode, ki žene turbine hidroelektrarn, ne šteje, saj tista voda ostane po “uporabi” neoporečna.
V Sloveniji pade na leto na vsakega prebivalca v povprečju 17.000 kubičnih metrov vode, v Evropi več le na Norveškem in Švedskem. Porabimo manj kot dva odstotka vse vode, le odstotek je zadržimo.
Enostavne in učinkovite rešitve niso bile nikoli dovolj dobre, s študijo na študijo je bilo treba zadevo pripeljati domala do bridkega konca: do stanja, ko v zelo sušnem letu - suša je bila tudi pozimi - ni dovolj niti pitne vode, kaj šele vode za pridelavo hrane.
Kmetijstvo bo v bližnji prihodnosti potrebovalo še več vode, tako zaradi naraščajočih potreb po hrani kot zaradi sušnih razmer. V najbolj rodovitnih delih Primorske se vodo da zagotoviti, čeprav je zdaj videti, da je to misija nemogoče. Potrebni so zadrževalniki in ustrezni namakalni sistemi, potrebni so učinkoviti vodovodi in predvsem ustrezen pogled v bližnjo in nekoliko bolj oddaljeno prihodnost. Ne le, kako do vode, temveč predvsem, kaj z njo početi. Tu pride v igro kmetijska stroka, da se sadijo prave kulture ob pravem času in da se zaliva, kolikor je nujno potrebno, da je še učinkovito. Koncept EU je tudi ponovna raba prečiščene odpadne vode v kmetijstvu. Načrtujejo, da bi količino te vode v nekaj letih lahko povečali za šestkrat.
Seveda z megalomanskimi investicijami. Te so videti orodje za dosego ciljev, v tem primeru učinkovite vodne infrastrukture, a se v zbirokratizirani Evropi vse prevečkrat zdi, da so investicije cilj same po sebi, da je ključno, da se zavrti denar. Laiki se tako čudimo, kako da Istra še nima kakšnega vodnega vira iz ne prav oddaljenih zelo vodnatih slovenskih krajev. Enostavne in učinkovite rešitve niso bile nikoli dovolj dobre, s študijo na študijo je bilo treba zadevo pripeljati domala do bridkega konca: do stanja, ko v zelo sušnem letu - suša je bila tudi pozimi - ni dovolj niti pitne vode, kaj šele vode za pridelavo hrane.
Slovensko kmetijstvo, so minule dni sporočali s sejma Agra, je močno toliko, kot so močni njegovi najšibkejši členi. Prehranska veriga mora biti trdna, odnosi v njej pa pošteni, je povedala kmetijska ministrica. Na žalost je tako, da je prehranska varnost v Sloveniji v pomembni meri odvisna od inozemnih partnerjev: potrošniki v zelo veliki meri kupujemo v trgovskih verigah, ki so v lasti tujcev in sledijo izključno kapitalskim interesom. Zadružna trgovska mreža, denimo, je sicer prisotna in ni povsem zanemarljiva, a niti slučajno močna kot v sosednji Italiji ali delih Španije, da bi lahko bila pomemben, nemara celo korektivni dejavnik v prehranski verigi. Tudi na vstopni strani brez tujcev in živil iz uvoza ne gre, torej stanje v verigi preskrbe s hrano ni kaj prida odvisno od volje domačih deležnikov, ki bi morali biti po vseh razpoložljivih resolucijah zainteresirani in odgovorni za oskrbo državljanov z zdravo in varno hrano po poštenih cenah iz čim krajših verig.
Če se vrnemo h kmetijstvu in vodi: tujih trgovcev ne briga, seveda vključno z “najboljšim sosedom” Mercatorjem, ali imajo slovenske kmetije dobro urejeno namakanje. Briga jih cena, pravzaprav razlika med nabavno in prodajno ceno ter čim nižji stroški. Komu bodo plačali, Špancem, Italijanom ali Marokancem, zanje ni pomembno. To je tudi razumljivo, žal pa ni razumljivo, da smo prišli v situacijo, ko nas že leta in desetletja skorajda brez resnega haska poplavljajo besede o samooskrbi, o slovenskem kmetu, digitalizaciji njegovega dela in podobnem. Ko želi kmet, denimo na izolskem podeželju, razširiti kmetijo, naleti na omejitve, ki niso niti razumne niti razumljive. Ko želi narediti zajetje, zaslužijo uradniki z mnenji in omejitvami ter na koncu morda celo s soglasji veliko več, kot stane izgradnja. Obenem pa ugotovi, da ga obravnavajo kvečjemu enako če ne slabše kot navideznega kmeta - vikendaša.
Lahko da zveni tema o perečih problemih predelave hrane zlajnano, a je tako, da jemo vsak dan in o tem, kaj bomo jedli, vsak dan tudi razmišljamo. Sreča je, da lahko še vedno razmišljamo, kje in kako bomo zajezili vodo in jo speljali na njive. Hudič bo, ko bo voda živela le še v sanjah. Lahko da kobilice in užitni mrčes, ki bodo menda hrana prihodnjih rodov, preživijo velike suše. A tudi oni potrebujejo za preživetje vsaj malo vode.