Po črnem pršiču do uničujočega ognjenika

Skoraj leto dni po najdaljšem izbruhu v zgodovini kanarskega otoka spektakularne podobe še vedno pritegujejo obiskovalce.
Fotografija: Na kraju, kjer je iz nič zrasla skoraj 200 metrov visoka vulkanska struktura, se je pred 19. septembrom 2021 razprostiral borov gozd. FOTO: Gašper Završnik
Odpri galerijo
Na kraju, kjer je iz nič zrasla skoraj 200 metrov visoka vulkanska struktura, se je pred 19. septembrom 2021 razprostiral borov gozd. FOTO: Gašper Završnik

Občutek je bil podoben hoji po sveže zapadlem snegu. Korak se je rahlo ugrezal in ob vsakem premiku nog se je izpod podplatov športnih copat slišalo škrtanje. Toda pršič že zdaleč ni bil bel, kakor temperatura ne zimska. Iluzijo so ustvarjali nepregledni nanosi pepela in piroklastičnih drobcev, s katerimi je lani na španskem otoku La Palma bližnjo okolico neprizanesljivo zasipaval vulkan Tajogaite. Greben Cumbre Vieja, kjer so se septembra odprla tla, je bil takrat dostopen le za znanstvenike, nedavno pa so pot do ognjenika, ki je v 85 dneh z domov pregnal 7000 ljudi, odprli tudi za obiskovalce.

image_alt
Debela skorja lave je pokopala vse, kar so imeli

La Palme ne bi bilo brez vulkanske aktivnosti in prišleke je od nekdaj navduševala razgibana pokrajina s strmimi pobočji, ostrimi klifi in prepoznavnimi črnimi plažami, ki so jih v milijonih let ustvarili ognjeniki. Pa vendar je bil lanski izbruh Tajogaiteja za promocijo turizma na tem otoku sredi Atlantika, kakor se zdi, točka preloma. V kopici obljudenih »palm« v Španiji – od balearske prestolnice Palme de Mallorce do glavnega mesta kanarskega arhipelaga Las Palmas de Gran Canaria – je najbolj uničujoča erupcija v zgodovini države iz sence potegnila tudi zeleni otok in ga opazneje postavila na (domači) turistični zemljevid.

Španska javnost je v zadnjem trimesečju preteklega leta iz dneva v dan sledila dogajanju na Kanarskih otokih. Na celini skoraj ni bilo človeka, ki ne bi slišal za Todoque, El Paraíso in druge pod lavo pokopane zaselke. Naravna nesreča se je tako dotaknila Špancev, da je bil 19. september, datum začetka izbruha, celo najbolj iskana kombinacija tradicionalne božične loterije. Mnogi so hipnotično bes­nenje ognjenika na drugem koncu države, ki je pojenjalo šele sredi decembra, spremljali prek spletnih kamer, nekateri pa se destruktivnemu spektaklu narave niso mogli upreti in so si ga že takrat kljub pogosto prekinjenim letalskim povezavam ogledali v živo.

Iz lunarne pokrajine kukajo posamezna drevesa. FOTO: Gašper Završnik
Iz lunarne pokrajine kukajo posamezna drevesa. FOTO: Gašper Završnik

Pod vtisom podob, ki so preplav­ljale medije in družbena omrežja, turisti prihajajo na La Palmo tudi deset mesecev po labodjem spevu Tajogaiteja. Iz njegovega grla danes resda ne gomazijo več razbeljeni potoki kamnine, prav tako so silne izbruhe lave in piroklastov zamenjali spravljivi beli izpuhi, toda pogled na razdejanje, ki ga je povzročil najdaljši izbruh ognjenika na otoku v zadnjih petih stoletjih, ni nič manj osupljiv in pretresljiv hkrati kot šov, ki ga je Zemlja uprizorila pred letom dni. Ob debeli skorji lave, ki je na 1200 hektarih izbrisala sledi človekove navzočnosti, ne manjka razglednih točk, obiska La Palme pa si skorajda ni mogoče zamisliti, ne da bi se ugašajoči zveri v naravnem parku Cumbre Vieja približali po nedavno začrtani poti.

Najmlajša tla Afrike

Krožna pešpot do Tajogaiteja je ena zadnjih turističnih popestritev na otoku. Prvi so se po njej spomladi sprehodili lokalni prebivalci, ki jim je kataklizma vzela domove, v zadnjih tednih pa priteguje predvsem pohodnike iz celinskih delov Španije. Steza, na katero se je mogoče podati zgolj v vodeni skupini, je dokaj nezahtevna in natančno markirana, vsakršen izhod z označenih smeri je strogo prepovedan, enako velja za odnašanje kamnin. »Stojimo na najmlajših tleh Afrike oziroma Evropske unije. Vulkan je tu pustil neokrnjeno pokrajino in takšno jo želimo ohraniti,« je ob začetku ekskurzije poudaril vod­nik Luca.

image_alt
Bobneča in rohneča turistična atrakcija

Hoja po črnih sipinah, iz katerih mestoma kukajo drevesa, je mešanica meditativnega sprehoda, spoznavanja z geološko zgodovino otoka in vpogleda v 85-dnevni izbruh Tajogaiteja. Ob prizorih, ki na trenutke delujejo povsem nezemeljsko, človek hitro postane razpet med občudovanjem narave in strahospoštovanjem do njene uničujoče moči.

Plemeniti predhodnik

La Palma je skupaj z El Hierrom najmlajši in vulkansko najbolj aktiven del kanarskega arhipelaga. Otok, ki ima po mnenju nekaterih obliko srca, bi lahko razdelili na dva dela: severni, kjer so vulkani že davno zaspali, in Cumbre Viejo na jugu, kjer je zadnjih 150.000 letih vzniknila kopica ognjeniških stožcev. Za južni greben je značilen monogenetski vulkanizem, kar nekoliko posplošeno pomeni, da se lahko tla odprejo kjerkoli in da se izbruh nikoli ne zgodi dvakrat na istem mestu.

Po krožni poti do Tajogaiteja se je mogoče podati le z vodnikom. FOTO: Gašper Završnik
Po krožni poti do Tajogaiteja se je mogoče podati le z vodnikom. FOTO: Gašper Završnik

Pred Tajogaitejem se je na La Palmi oziroma v naravnem parku Cumbre Vieja zemljina sredica na površje zadnjič dvignila leta 1971, ko se je na skrajni južni točki otoka prebudil ognjenik Teneguía. Geološke sile so takrat udarile na nenaseljenem območju, zaradi česar je bila gmotna škoda bolj ali manj zanemarljiva, uničenih je bilo le nekaj vinogradov. To je po pripovedovanju vodnika domačinom pred pol stoletja dopuščalo precej brezskrbno opazovanje naravnega pojava in mnogi naj bi bili nad vulkansko predstavo tako očarani, da so v bližini celo prenočevali in obedovali, mediji pa so od tam zlasti v večernih urah poročali tudi o dolgih kolonah avtomobilov.

Ni jih bilo malo, ki so se nadejali, da se bo zgodba plemenitega ognjenika, kot so poimenovali Teneguio, ponovila tudi ob naslednjih izbruhih. Toda število prebivalcev na La Palmi se je v tem času občutno povečalo, poleg tega je vulkan lansko jesen izbruhnil tik nad naseljenim območjem in v slabih treh mesecih izbljuval toliko piroklastov kot zad­njih šest otoš­kih ognjenikov skupaj. »Narava nam je še enkrat pokazala, da ne smemo delati načrtov,« je poudaril Luca in spomnil, da je Tajogaite svoje predhodnike prekosil ne le po izločenem materialu, ampak tudi trajanju, številu razseljenih ljudi in povzročenem razdejanju.

Aroma dreves

V lunarni pokrajini, po kateri je speljana slikovita pot, še ni bilo veliko znamenj ponovnega rojstva. Bogata podrast je ostala zasuta z zajetno plastjo pepela in finih vulkanskih delcev, prav tako ni bilo na spregled pisanega živalskega sveta. Občasno je bilo opaziti le metulje in druge žuželke, sem in tja so se na pesku menda že izrisale tudi sledi zajcev, a malodane edini znaki življenje so za zdaj drevesa, zlasti edemični kanarski bori.

Pod potoki lave, ki so si utirali pot do oceana, ostala pokopana celotna naselja, 1676 stavb, od tega 1345 hiš. FOTO: Gašper Završnik
Pod potoki lave, ki so si utirali pot do oceana, ostala pokopana celotna naselja, 1676 stavb, od tega 1345 hiš. FOTO: Gašper Završnik

Ta nadvse fascinatna vrsta iglavca je tako dobro prilagojena na eks­tremne razmere, da je lahko prenesla visoke temperature, ogenj, piroklaste in druge nadloge. Presenetljivo dobro so se držali tudi nekateri figovci in kostanji, ki jih je kataklizma zadela ravno v času, ko so odvrgli listje. »Zaradi tega niso trpeli zaradi kislega dežja ali kloroze. Še več; ob koncu zime so ostali brez konkurence, tla pa so bila tudi dobro pognojena,« je razlog, zakaj je poleg žvepla med sprehodom zaznati tudi aromo dreves, pojasnil vodnik.

A ko je neprijetni vonj vendarle postajal izrazitejši in so namesto zdravih rastlin iz pepela vse pogosteje molela poškodovana debla, je bilo jasno, da se približujemo cilju. Po slabi uri hoje – z več pojasnjevalnimi postanki – se je pred nami odprl pogled na ponižni ognjenik, ki je lani otok v nemilosti držal dolge tri mesece.

image_alt
Vulkan spreminja podobo otoka

Ob razgledu, ki ga je nekoliko kvarila visoka koncentracija puščavskega peska v zraku, si ni bilo lahko predstavljati, da se je na mestu, kjer je iz nič zrasla skoraj 200 metrov visoka vulkanska struktura, pred 19. septembrom razprostiral borov gozd. Še težje si je bilo zamisliti, da so pod potoki lave, ki so si utirali pot do oceana, ostala pokopana celotna naselja, 1676 stavb, od tega 1345 hiš, na desetine kilometrov cestnih povezav in več sto hektarov nasadov bananovcev in drugih kmetijskih površin.

Vulkan je tudi priložnost

Vulkan Tajogaite. FOTO: Gašper Završnik
Vulkan Tajogaite. FOTO: Gašper Završnik
 Tajogaite je zadal veliko bolečine in trpljenja, je bilo razumeti stoičnega vodnika, ki je na lastni koži izkusil, da se rohnenje vulkana ne more primerjati z drugimi naravnimi nesrečami. »Po potresu ali požaru se lahko vrnete v svoj dom, nemara celo rešite nekaj stvari ali v najslabšem primeru hišo spet zgradite na istem mestu. Toda pri izbruhu je drugače, lava vas popolnoma izbriše z zemljevida. Poleg doma ostanete tudi brez zemljišča, prav tako izginejo vaši sosedje, posel, cerkev, bar, zdravstveni dom, šola, pokopališče in ulice, z njimi pa tudi spomini, zgodovina in identiteta celotnih skupnosti,« je pripovedoval Luca, ki si je po odhodu iz rodnega Trsta pred leti življenje ustvaril ob Atlantiku.

Ni treba biti vešč poznavalec razmer za ugotovitev, da se bo La Palma po tragediji takšnih razsež­nosti še dolgo postavljala na noge. Prebivalci, ki so ostali brez vsega, so leto pozneje še vedno razseljeni po otoku, obljubljena pomoč do njih prihaja prepočasi, po kapljicah, razmere še zaostrujejo pomanjkan­je nepremičnin in špekulacije, ki cene poganjajo v nebo. In vendar je nekaj optimizma zaznati v prebujajočem se turizmu, ki mu je lanska medijska izpostavljenost otoka dala nov zagon in ob izvozu banan predstavlja pomemben del tamkajšnjega gospodarstva.

»Ne smemo ostati pri dejstvu, da je izbruh povzročil veliko katastrofo. Osredotočiti se moramo tudi na pozitivne vidike, izkoristiti vulkan in ga videti kot priložnost,« je bil odločen Luca. »Ljudje prej niso vedeli, kje je La Palma, z izbruhom pa se je to spremenilo.«

Preberite še:

Komentarji: