Moja resnična zgodba - o krivici iz šolskih klopi

23.2.2024 | 14:30

Slika je simbolna. Prikazuje učilnico OŠ Brihtna glava v belokranjski Radovici (o tamkajšnjem dnevu odprtih vrat poročamo prav danes), kjer prikazujejo, kako je bilo v šoli nekoč. (Foto: FB)

Pred leti sem bral o gospodu Ivanu Krambergerju, kako je prosil ravnateljico šole, če bi mu popravila negativno oceno, ker bi se šel rad učit za dimnikarja. Ta mu je ustregla in postal je celo izumitelj in dobrotnik. Takrat sem se spomnil na svojo izkušnjo, ki je nisem delil še z nikomer do sedaj. Potem sem pred kratkim v časopisu Nedelo prebral o gospodu Karlu Gržanu, kot je zapisal, mu je učiteljica sama popravila negativno oceno in je brez težav doštudiral. Ta gesta mi je obudila spomin, kako se je meni zgodilo pa ravno obratno, zaključene pozitivne ocene na koncu šolskega leta so se mi v spričevalu spremenile v negativne. To pa se je zgodilo na zelo čuden način, ki ga mislim opisati po dolgih letih. O tem dogodku sem molčal in se nisem pogovarjal ne s svojimi starši, ne s sošolci, ne z učitelji, in tudi svoji ženi sem povedal šele pred kratkim, ko sem prebral zgodbo gospoda Gržana.

Zadnji dan v šoli, ko smo se že veselili počitnic in smo ravno zasedli mesta v klopeh po glavnem odmoru. Ko smo se znoreli zunaj na svežem zraku, je pritekla naša razredničarka v razred in začela kričati, kdo je nekaj napisal na tablo. Kaj, ni povedala, hotela je le vedeti, kdo je pisal. Stala je poleg mene, ki sem sedel na zunanji strani klopi in me grdo gledala. Prijela me za uho in me vlekla, da sem moral vstati. Vpila je name, da sem pisal jaz in naj priznam. Kako naj kaj priznam, če ne vem, za kaj gre. Kakšno pisanje na tablo, saj sem bil zunaj s sošolci in smo skupaj prišli v razred. Potem je odvihrala v zbornico in kmalu prišla nazaj s šopom listov, ki jih je razdelila vsakemu in ukazala, da vsi vzamemo v roke pisala, ker bomo pisali narek. Po treh stavkih je vsem pobrala liste in jih odnesla iz razreda. Kmalu pride nazaj pome in me za ušesa vleče v zbornico, kjer je bil zbran ves učiteljski zbor. Prvi mi pomoli papir pod nos in trdi, da je pisava na papirju enaka kot na tabli in naj priznam. Ker nisem priznal, sem dobil dve okoli ušes in me je napodil nazaj v razred. Kmalu pride za menoj še razredničarka. V razredu je bila mučna tišina, ko se obrne proti meni in reče, dobesedno in pred celim razredom: "Tako, celo leto si mi nagajal, sedaj bom pa še jaz tebi. Dva že imaš, sedaj pa ti bom 'pripopala' še jaz enega, da si boš zapomnil." To je bilo v tretjem razredu nižje gimnazije, ki sem ga zaradi te krivične obtožbe in obsodbe tudi ponavljal.

Ta dogodek sem si sicer zapomnil, vendar ga nisem komentiral z nikomer, pa tudi nihče od sošolcev ni imel nikoli o tem nobenega vprašanja. Sam sem se spraševal, kako je mogoče, da nekdo primerja mojo pisavo s pisavo na tabli, če je ta prazna, on pa v zbornici. Tudi nisem nikoli izvedel, kaj je pisalo takega na tabli, da so okrivili mene in sem si zaslužil tako kazen. Vsemu navkljub sem končal štiri razrede nižje gimnazije in se šel učit za električarja. Šolo sem končal s prav dobrim uspehom in kmalu odšel k vojakom za dve leti. V Vojaški knjižici mi je kapetan zapisal, da sem urjenje zaključil vzorno kot dober vojak. Potem sem kmalu odprl svojo obrt kot najmlajši obrtnik na Dolenjskem. O tem je pisal celo Dolenjski list. Moja obrt je bil servis na terenu, tako sem potoval po vsej Dolenjski in Beli krajini tja do Karlovca. A pustimo to. Kot serviser sem bil v naslednjih letih pri vseh mojih "tovarišicah" in "tovariših", katerim sem nekoč grenil življenje. Niti eden ali ena se ni nikoli pogovarjal z menoj o šolskem obdobju ali povezanimi dogodki. Tako, kot bi priletel nedolžen naravnost iz nebes. Sumil sem, da so uvideli svojo zmoto, zato so bili tiho. Res je, da sam nisem bil nikoli zamerljiv, nikoli nisem komu obljubljal maščevanj ali česa podobnega. Rad se smejem in to mi je tudi v šoli prinašalo le nesrečo, saj sem bil skoraj vedno za vse kriv, četudi nisem imel nič pri tem. Tako sem imel korekten odnos kljub vsemu, čeprav bi za marsikaj lahko kuhal zamero.

Do tukaj je vse po starem, le, da se je po vseh teh letih zgodil neverjeten preobrat. Nekega dne sem pred lokalno trgovinico čakal ženo, ko pride do mene sošolec, ki je ravno tako čakal svojo ženo, da gresta domov. Izmenjala sva si nekaj besed o vremenu in nepomembnih stvareh, ko nenadoma reče: "Janez, nekaj ti moram povedati, jaz sem takrat v šoli napisal tisto na tablo. Nisem si upal priznati tega, sicer so tebe tako in tako že obdolžili. Saj si bil vedno kriv za vse, pa sem mislil, da ti ne bo hudega." Ustavilo se mi je dihanje, saj česa takega nisem pričakoval. Nisem imel besed, da bi vsaj vprašal, kaj je napisal, da sem si zaslužil takšno kazen. Takrat sta skupaj prišli ven obe soprogi, in ker se vedno vsem mudi, smo se brez nadaljevanja debate razšli. Sošolec je v kratkem umrl, a prepričan sem, da še marsikdo ve, kaj je pisalo na tabli. Nikoli ne gredo vsi učenci med odmorom iz razreda in tudi takrat jih je nekaj ostalo notri, kakor tudi pisec. Vseeno so bili vsi tiho in nihče ni rekel besede, ki bi me rešila tako stroge kazni. Po vsem tem sem posumil, da je bilo nekaj v zvezi z razredničarko, saj se je ona najbolj trudila dokazati, da sem bil jaz. Tako me je z lahkoto pokopala in mi zaključila svoj red in še dva druga. Kako ji je to uspelo, se sprašujem.

Po vsem tem sem se odločil povedati tudi svoji ženi, kaj se mi zgodilo pred skoraj sedemdesetimi leti. Tako sem se znebil še zadnje stvari, ki mi je ležala na srcu. Toliko o dobroti in siroti. To sem napisal in objavil tudi zato, da bi prebral kdo od še živečih učiteljev te šole in se zamislil nad svojim delom, pa tudi kdo od sošolcev, ki so jim s svojim molkom pomagali. Namenoma ne pišem o imenih, se bo tako in tako vsak sam prepoznal, če je imel morebiti prste vmes. Sicer pa želim vsem vpletenim še veliko zdravja in dolgo življenje.

J. M.
(naslov v uredništvu)