Riki in Kiki z nahrbtnikom na jug
Zadnja med mladiči belih štorkelj, ki ju društvo za opazovanje in proučevanje ptic spremlja v naravovarstvenem projektu, sta na dogem potovanju na jug.
Odpri galerijo
Damijan Denac s sodelavci je štorklji opremil za potovanje, med katerim bodo veliko o selitvah ptic na dolge razdalje izvedeli tudi raziskovalci. FOTO: Miha Fras
Dobrih 2400 kilometrov je včeraj kazal števec poti, ki sta jo mladi štorklji Kiki in Riki opravili od 12. avgusta, ko sta zapustili domače gnezdo v Zburah in se odpravili v tople kraje, kakor radi rečemo potovanju ptic selivk na jug. Nazadnje so signal naprav GPS, ki ju prenašata v majcenem nahrbtniku, zaznali v južni Turčiji, zdaj sta najbrž že v Siriji, nam je dolgo in zahtevno potovanje približal dr. Damijan Denac, direktor Doppsa.
Riki in Kiki sta zadnja med mladiči belih štorkelj, ki ju Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije v sodelovanju z Elektrom Ljubljana spremlja v naravovarstvenem projektu Leti, leti štorklja in razkriva zanimive podrobnosti habitatov in selitve ptic. Te se drži nekakšna romantična konotacija lepega in skrivnostnega potovanja, kakor je dejal Damijan Denac, a v resnici je ta pot za ptice zelo stresna in nevarna. Še zlasti če gre za mladiče belih štorkelj, ki spolno zrelost dosežejo pri treh, štirih letih.
Riki in Kiki sta torej tako rekoč še otroka. Gnezdo, v katerem sta se izvalila aprila letos, je v Zburah na Dolenjskem. Tam sta preživela prve dni življenja in prvič z višine pogledala svet, v varnem zavetju staršev. Ti so ju hranili in učili vseh spretnosti, ki jih mora obvladati bela štorklja, preden se poda na veliko selitev, ter se pri tem tudi pošteno izčrpali. Podmladek prav zato prej odpotuje na jug, starši pa še nekaj časa nabirajo moči in počivajo ter odletijo pozneje, je povedal direktor Doppsa. To se bo zgodilo te dni.
Mladiča sta vse do 12. avgusta raziskovala okolico gnezda v Zburah, potem sta zapustila dom, se kake tri dni prehranjevala v okolici Družinske vasi blizu Šentjerneja, nato pa na ugodnem vetru zajadrala proti jugu na Hrvaško, čez bolgarsko-romunsko mejo, v Turčijo in proti Siriji … Zdaj sta najbrž že prišla dlje, je včeraj ugibal Denac, kajti na območju, kjer sta, je signal GSM slab, zato bodo več o njunem gibanju v teh zadnjih dneh izvedeli pozneje, ko bo spet na voljo signal.
Sta torej na nemirnem območju, vsaj za ljudi, a kot kaže, tudi za ptice. Ena od črnih točk je Libanon, kjer so v preteklosti pobijali štorklje, je povedal Denac. »Vendar si ne bi upal reči, da je kateri del poti izrazito bolj nevaren. Vsa selitev je zelo tvegana, polna pasti, med njimi pogine največ ptic.« To navsezadnje potrjuje statistika štorkelj, vključenih v omenjeni projekt.
Prva, ki so ju opremili z napravo GPS, sta bila Srečko in Bela iz Matene na Ljubljanskem barju. Bela je najstarejša preživela, trenutno je v Egiptu, od leta 2019 do zdaj je prepotovala skoraj 35.000 kilometrov, prvo zimo je preživela v počitniškem Šarm el Šejku. Srečko je nemara najbolj znan iz skupinice, njegova zgodba je kot opomnik človeku, kakšno škodo povzroča okolju. Nesrečna ptica se je namreč na deponiji v Tuniziji zapletla v plastično vrečko in poginila. Onesnaženo okolje je po sogovornikovih besedah gotovo dodatni dejavnik tveganja na že tako zahtevni poti, podnebne spremembe pa vplivajo tudi na selitvene poti same. Nekatere štorklje, na primer španske, se tako sploh ne selijo več.
Naslednje leto so v projektu izbrali gnezdo v Bevkah, kjer so se izlegli mladiči, ki so jih poimenovali Lola, Čarli in Oto. Prav nobeden se ni vrnil v »domače kraje«. Oto je izginil v Čadu, na območju, kjer je smrtnost belih štorkelj statistično zelo visoka, Čarli je bil ustreljen, našel ga je pastir kamel v Sudanu, Lola je poginila zaradi zlomljene noge, vzroka poškodbe pa ne poznamo, kot je nesrečne zgodbe opisala Kristina Sever z Elektra Ljubljana, kjer sodelujejo tudi pri premeščanju gnezd, če si jih štorklje uredijo na nevarnih mestih, in obročkanju. Na interaktivnem zemljevidu na njihovi spletni strani je mogoče spremljati potovanje štorkelj.
Ker se štorklje pri letu dvignejo s toplim zrakom, letijo čez kopno in tam seveda izbirajo poti, ki so najkrajše. Ptice iz vzhodnega dela Evrope se tako praktično brez izjem selijo čez Bospor, zahodna populacija, na primer španska in francoska, pa čez Gibraltar. Zelo malo jih izbere selitveno pot čez Italijo in Sicilijo, na kateri jih čaka naporna pot čez Saharo oziroma območje Sahela. To pot je ubral tudi Srečko in tako pristal v Tuniziji.
Bele štorklje iz Slovenije sicer večinoma potujejo po vzhodni poti, tako kot zdaj Riki, Kiki in Bela, torej čez Balkan, Bolgarijo, Turčijo, Sirijo, Izrael, Egipt proti Sudanu, Keniji ali Čadu, kjer običajno prezimujejo. Bolj južno ko potujejo, večje so skupine ptic na teh selitvenih koridorjih oziroma ptičjih avtocestah. Pri nas jih je tako mogoče videti več deset, združenih s tistimi, ki so priletele, denimo, iz Nemčije, v Bosporju je v jatah že več tisoč osebkov, v Izraelu več deset tisoč. Kiki in Riki tako že nekaj časa nista več sama; čeprav signal kaže, da sta najbrž v isti skupini, pa po sogovornikovih besedah to še ne pomeni, da imata stike.
Mladiče, ki jih spremljajo v projektu Leti, leti štorklja, izberejo glede na to, kako dostopno je gnezdo in kolikšno je tveganje za živali. »Najpomembneje je, da je dostop varen in stres za ptice čim manjši.« Drugi vidik je populacijske narave; spremljajo osebke iz iste populacije, to je iz osrednjega dela Slovenija, ki jo sestavljajo ptice Dolenjskega podolja in Ljubljanskega barja. Projekt je vključen v mednarodno raziskavo, ki jo izvaja BirdLife International, rezultati bodo predvidoma objavljeni še letos. Cilj je zbrati podatke o vzrokih smrti ptic selivk na dolge razdalje; zajetih je več vrst, pri čemer partnerji iz Slovenije prispevajo podatke o beli štorklji.
Do zdaj so njihove selitve sicer že spremljali v drugih državah, vendar v glavnem odrasle živali, ne pa tudi mladičev, pri katerih je smrtnost precej večja. »V našem projektu žal izgubljamo več živali, a dobivamo več podatkov iz tega najbolj občutljivega življenjskega obdobja. O gibanju štorklje do spolne zrelosti do zdaj ni bilo veliko znanega. V preteklosti so celo domnevali, da ostanejo do spolne zrelosti na območju Afrike,« je na zmoto opozoril Damijan Denac.
V Doppsu so na podoben način spremljali že več ptic. V največ raziskavah so ugotavljali izbor habitata na območju Slovenije, denimo pri veliki uharici, selitev na dolge razdalje pa so spremljali pri velikem skoviku in malem deževniku. V prvem primeru so izbrali velike skovike z Goričkega (projekt so izvajali v sodelovanju s tamkajšnjim krajinskim parkom), za katere ne obstajajo takšni oddajniki kot za mnogo večje štorklje, zato so podatke odčitali, ko so se vrnili – pridejo namreč nazaj v isto gnezdo. Te male sove se selijo še dlje, v nekaterih primerih v zgolj dveh dneh preletijo Saharo.
Mali deževnik pa je ptica, ki gnezdi na prodiščih, v tem primeru so izbrali tiste na reki Dravi. Pri sledenju tem so uporabili tehnologijo geolokatorjev, kjer položaj izračunavajo glede na dolžino dneva. Nobena od navedenih naprav ne vpliva na živali, da bi se zaradi tega drugače obnašale, je poudaril Denac. Napravice, ki jih štorklje prenašajo na hrbtu, imajo akumulator, ki se polni na sončne celice in lahko deluje več let. Če le mlade štorklje premagajo vse nevarnosti na poti.
Riki in Kiki sta zadnja med mladiči belih štorkelj, ki ju Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije v sodelovanju z Elektrom Ljubljana spremlja v naravovarstvenem projektu Leti, leti štorklja in razkriva zanimive podrobnosti habitatov in selitve ptic. Te se drži nekakšna romantična konotacija lepega in skrivnostnega potovanja, kakor je dejal Damijan Denac, a v resnici je ta pot za ptice zelo stresna in nevarna. Še zlasti če gre za mladiče belih štorkelj, ki spolno zrelost dosežejo pri treh, štirih letih.
Ni signala
Riki in Kiki sta torej tako rekoč še otroka. Gnezdo, v katerem sta se izvalila aprila letos, je v Zburah na Dolenjskem. Tam sta preživela prve dni življenja in prvič z višine pogledala svet, v varnem zavetju staršev. Ti so ju hranili in učili vseh spretnosti, ki jih mora obvladati bela štorklja, preden se poda na veliko selitev, ter se pri tem tudi pošteno izčrpali. Podmladek prav zato prej odpotuje na jug, starši pa še nekaj časa nabirajo moči in počivajo ter odletijo pozneje, je povedal direktor Doppsa. To se bo zgodilo te dni.
Do zdaj sta prepotovala že več kot 2400 kilometrov. FOTO: Jani Vidmar
Mladiča sta vse do 12. avgusta raziskovala okolico gnezda v Zburah, potem sta zapustila dom, se kake tri dni prehranjevala v okolici Družinske vasi blizu Šentjerneja, nato pa na ugodnem vetru zajadrala proti jugu na Hrvaško, čez bolgarsko-romunsko mejo, v Turčijo in proti Siriji … Zdaj sta najbrž že prišla dlje, je včeraj ugibal Denac, kajti na območju, kjer sta, je signal GSM slab, zato bodo več o njunem gibanju v teh zadnjih dneh izvedeli pozneje, ko bo spet na voljo signal.
Sta torej na nemirnem območju, vsaj za ljudi, a kot kaže, tudi za ptice. Ena od črnih točk je Libanon, kjer so v preteklosti pobijali štorklje, je povedal Denac. »Vendar si ne bi upal reči, da je kateri del poti izrazito bolj nevaren. Vsa selitev je zelo tvegana, polna pasti, med njimi pogine največ ptic.« To navsezadnje potrjuje statistika štorkelj, vključenih v omenjeni projekt.
Ostala je le Bela
Prva, ki so ju opremili z napravo GPS, sta bila Srečko in Bela iz Matene na Ljubljanskem barju. Bela je najstarejša preživela, trenutno je v Egiptu, od leta 2019 do zdaj je prepotovala skoraj 35.000 kilometrov, prvo zimo je preživela v počitniškem Šarm el Šejku. Srečko je nemara najbolj znan iz skupinice, njegova zgodba je kot opomnik človeku, kakšno škodo povzroča okolju. Nesrečna ptica se je namreč na deponiji v Tuniziji zapletla v plastično vrečko in poginila. Onesnaženo okolje je po sogovornikovih besedah gotovo dodatni dejavnik tveganja na že tako zahtevni poti, podnebne spremembe pa vplivajo tudi na selitvene poti same. Nekatere štorklje, na primer španske, se tako sploh ne selijo več.
Ornitologa Damijan Denac in Tomaž Mihelič ter mladi štorklji so v Zburah pritegnili veliko pozornosti. FOTO: Miha Fras
Naslednje leto so v projektu izbrali gnezdo v Bevkah, kjer so se izlegli mladiči, ki so jih poimenovali Lola, Čarli in Oto. Prav nobeden se ni vrnil v »domače kraje«. Oto je izginil v Čadu, na območju, kjer je smrtnost belih štorkelj statistično zelo visoka, Čarli je bil ustreljen, našel ga je pastir kamel v Sudanu, Lola je poginila zaradi zlomljene noge, vzroka poškodbe pa ne poznamo, kot je nesrečne zgodbe opisala Kristina Sever z Elektra Ljubljana, kjer sodelujejo tudi pri premeščanju gnezd, če si jih štorklje uredijo na nevarnih mestih, in obročkanju. Na interaktivnem zemljevidu na njihovi spletni strani je mogoče spremljati potovanje štorkelj.
Ker se štorklje pri letu dvignejo s toplim zrakom, letijo čez kopno in tam seveda izbirajo poti, ki so najkrajše. Ptice iz vzhodnega dela Evrope se tako praktično brez izjem selijo čez Bospor, zahodna populacija, na primer španska in francoska, pa čez Gibraltar. Zelo malo jih izbere selitveno pot čez Italijo in Sicilijo, na kateri jih čaka naporna pot čez Saharo oziroma območje Sahela. To pot je ubral tudi Srečko in tako pristal v Tuniziji.
Napravice, ki jih štorklje prenašajo na hrbtu, imajo akumulator, ki se polni na sončne celice. FOTO: Miha Fras
Bele štorklje iz Slovenije sicer večinoma potujejo po vzhodni poti, tako kot zdaj Riki, Kiki in Bela, torej čez Balkan, Bolgarijo, Turčijo, Sirijo, Izrael, Egipt proti Sudanu, Keniji ali Čadu, kjer običajno prezimujejo. Bolj južno ko potujejo, večje so skupine ptic na teh selitvenih koridorjih oziroma ptičjih avtocestah. Pri nas jih je tako mogoče videti več deset, združenih s tistimi, ki so priletele, denimo, iz Nemčije, v Bosporju je v jatah že več tisoč osebkov, v Izraelu več deset tisoč. Kiki in Riki tako že nekaj časa nista več sama; čeprav signal kaže, da sta najbrž v isti skupini, pa po sogovornikovih besedah to še ne pomeni, da imata stike.
Povsod jih je več kot v Prekmurju
V Sloveniji gnezdi kakih 260 parov belih štorkelj, populacija se povečuje vse od leta 1999, ko jih je bilo okoli 200 parov. Ne povečuje pa se enako po vsej državi, izjema je, zanimivo in paradoksalno, Prekmurje. To tudi kaže, da se razmere tam slabšajo, vzrok je intenzivno kmetijstvo. »Prekmurje je postalo nekakšna intenzivna stepa, je kot puščava brez življenja, nad čimer bi se gotovo morali zamisliti,« pravi Damijan Denac. Če se bo takšen trend nadaljeval, bo na Dravskem polju, kjer gnezdi okoli 50 parov, kmalu več štorkelj kot v Prekmurju. Tam jih je bilo po podatkih iz lanskega leta 55, leta 1999 še 87.
V Sloveniji gnezdi kakih 260 parov belih štorkelj, populacija se povečuje vse od leta 1999, ko jih je bilo okoli 200 parov. Ne povečuje pa se enako po vsej državi, izjema je, zanimivo in paradoksalno, Prekmurje. To tudi kaže, da se razmere tam slabšajo, vzrok je intenzivno kmetijstvo. »Prekmurje je postalo nekakšna intenzivna stepa, je kot puščava brez življenja, nad čimer bi se gotovo morali zamisliti,« pravi Damijan Denac. Če se bo takšen trend nadaljeval, bo na Dravskem polju, kjer gnezdi okoli 50 parov, kmalu več štorkelj kot v Prekmurju. Tam jih je bilo po podatkih iz lanskega leta 55, leta 1999 še 87.
Del mednarodne raziskave
Mladiče, ki jih spremljajo v projektu Leti, leti štorklja, izberejo glede na to, kako dostopno je gnezdo in kolikšno je tveganje za živali. »Najpomembneje je, da je dostop varen in stres za ptice čim manjši.« Drugi vidik je populacijske narave; spremljajo osebke iz iste populacije, to je iz osrednjega dela Slovenija, ki jo sestavljajo ptice Dolenjskega podolja in Ljubljanskega barja. Projekt je vključen v mednarodno raziskavo, ki jo izvaja BirdLife International, rezultati bodo predvidoma objavljeni še letos. Cilj je zbrati podatke o vzrokih smrti ptic selivk na dolge razdalje; zajetih je več vrst, pri čemer partnerji iz Slovenije prispevajo podatke o beli štorklji.
Sledilne naprave je Damijan Denac s pomočjo sodelavcev v projektu in nadobudnih ornitologov namestil sredi julija. FOTO: Miha Fras
Do zdaj so njihove selitve sicer že spremljali v drugih državah, vendar v glavnem odrasle živali, ne pa tudi mladičev, pri katerih je smrtnost precej večja. »V našem projektu žal izgubljamo več živali, a dobivamo več podatkov iz tega najbolj občutljivega življenjskega obdobja. O gibanju štorklje do spolne zrelosti do zdaj ni bilo veliko znanega. V preteklosti so celo domnevali, da ostanejo do spolne zrelosti na območju Afrike,« je na zmoto opozoril Damijan Denac.
V Doppsu so na podoben način spremljali že več ptic. V največ raziskavah so ugotavljali izbor habitata na območju Slovenije, denimo pri veliki uharici, selitev na dolge razdalje pa so spremljali pri velikem skoviku in malem deževniku. V prvem primeru so izbrali velike skovike z Goričkega (projekt so izvajali v sodelovanju s tamkajšnjim krajinskim parkom), za katere ne obstajajo takšni oddajniki kot za mnogo večje štorklje, zato so podatke odčitali, ko so se vrnili – pridejo namreč nazaj v isto gnezdo. Te male sove se selijo še dlje, v nekaterih primerih v zgolj dveh dneh preletijo Saharo.
Mali deževnik pa je ptica, ki gnezdi na prodiščih, v tem primeru so izbrali tiste na reki Dravi. Pri sledenju tem so uporabili tehnologijo geolokatorjev, kjer položaj izračunavajo glede na dolžino dneva. Nobena od navedenih naprav ne vpliva na živali, da bi se zaradi tega drugače obnašale, je poudaril Denac. Napravice, ki jih štorklje prenašajo na hrbtu, imajo akumulator, ki se polni na sončne celice in lahko deluje več let. Če le mlade štorklje premagajo vse nevarnosti na poti.
