dolenjska

Ljudje odprtih rok - kdo naj postane dobrotnik leta?

27.2.2023 | 20:15

V času vse večjega egoizma, ko jih veliko gleda le nase in svoje koristi, je še toliko pomembneje krepiti čut za dobro in pomoč sočloveku pa tudi opaziti in pohvaliti ljudi, ki živijo vrednote, kot so: solidarnost, darežljivost, prijaznost. Tudi v našem okolju jih je precej, čeprav so prav tisti najbolj srčni običajno skriti in se ne izpostavljajo radi. Akcija Ljudje odprtih rok, v kateri sodeluje tudi Dolenjski list, predstavljamo štiri take posameznike, ki vsak na svoj način pomagajo sočloveku v stiski. V prostem času, brezplačno, ker jim ni vseeno za sočloveka. Med njimi boste vi izbrali enega, ki si zasluži regijski naziv dobrotnik leta 2022, ta pa bo potem uvrščen v nacionalni izbor revije Naša žena in predstavljen vsej Sloveniji. Glasujte za svojega kandidata!

BRANKO ŠUSTER

Branko Šuster je likovni pedagog, slikar in kipar iz Novega mesta. Čeprav je od njegove upokojitve leta 2014 minilo že skoraj desetletje, pa je v prostorih Osnovne šole Grm, kjer je služboval, še vedno čutiti njegovega duha, saj šolske stene še danes krasijo številni izdelki iz gline njegovih nekdanjih učencev. Med njimi se jih je kar nekaj odločilo za likovno umetnost kot življenjski poklic, tudi po njegovi zaslugi in pod njegovim vplivom, a tudi drugi se njegovih ur likovne vzgoje še danes radi spominjajo.

Branka Šusterja Novomeščani poznamo predvsem kot izjemnega likovnega pedagoga, ki je učencem znal imenitno približati likovni svet, znal je v vsakem najti vsaj kanček nadarjenosti in vzbuditi veselje do ustvarjanja. Tako kot njegovi učenci ima na svoje pedagoško delo tudi sam zelo lepe spomine; poučevanje likovne umetnosti, pravi, zanj ni bilo le služba, zanj je bil to poklic v dobesednem pomenu, v smislu biti za nekaj poklican. Delo je opravljal strastno in povsem predano. Je likovni ustvarjalec in likovni pedagog. Pravi, da to dvoje ni nujno povezano, da se pogosto celo izključuje. »Ustvarjalec je obrnjen vase in v ustvarjanju črpa iz svoje notranjosti, učitelj pa deluje navzven, s svojim delovanjem poskuša oblikovati mlado osebnost v kritično, odgovorno, samostojno, moralno in sočutno osebo, ki se zna učiti in sodelovati in ni egoistična. To ne pomeni, da imaš pri tem z eno uro likovnega pouka na teden kakšno posebno moč, a ne smeš obupati,« o vlogi učitelja pri oblikovanju pozitivne osebnosti pove Branko Šuster.

Nanj in na njegovo večletno pomoč starejši sosedi, ki je zaradi bolezni ostala brez nog in kljub temu vztraja pri samostojnem življenju, nas je opozorila njegova znanka, sam pa se s tem, pravi, ne bi hvalil, saj je tovrstna pomoč zanj nekaj samoumevnega. »Že prej, preden jo je doletela bolezen, smo si pomagali, kot si pač pomagajo dobri sosedje. Potem pa, ko se zgodi nekaj hudega, se človek ne more delati, da tega ni. Pomagam. Pred epidemijo je bilo tega še več, zdaj pa se gospa zelo boji za svoje zdravje in je druženja manj, ji pa vsaj trikrat na teden pomagam pri vsakodnevnih opravilih, ji nasekam drva in podobno. In nisem edini, tudi drugi ji pomagajo,« pravi o pomoči invalidni sosedi.

Branko Šuster se je rodil leta 1952 v Zenici, kjer je oče kot delavec Gradisa sodeloval pri gradnji velikih industrijskih objektov, šolska in študijska leta pa je preživel v Ljubljani. Po končanem študiju na pedagoški akademiji je poklicno pot začel v Krmelju in Tržišču, v Novo mesto pa se je z družino preselil leta 1987, potem ko je dve leti prej na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz likovne pedagogike.

K likovnemu ustvarjanju ga je poleg vsega spodbudilo tudi spoznanje, da predavati o nečem, česar ne počneš tudi sam v praksi, ni isto, kot če imaš za tisto, kar poučuješ, tudi praktične izkušnje. Njegov prvi večji ustvarjalni izziv je bila skulptura talcev, ki jo je leta 1978 izklesal iz dva metra dolgega in v premeru meter debelega hrastovega debla, takrat pridobljene izkušnje z ustvarjanjem v lesu pa je pozneje s pridom uporabil tudi v pedagoškem procesu. Potem ga je zasvojila glina, najbolj prvinski material za ustvarjanje, pri katerem ustvarjalec ustvarjanje s prsti in z dlanmi občuti najbolj neposredno. Njegova, kot trdi, zadnja samostojna razstava Pika bo v Jakčevem domu odprta le še dobra dva tedna, do sobote, 4. marca. (I. Vidmar)

MARIJA ŠKOF

Žarki pomladi ogrevajo Belo krajino, ki je že dolgo brez snega, močno pa so oplazili tudi vinograd v Boldražu. Marijo Škof zmotimo med zimsko rezjo, ki jo je ravno končala, in opravki, ki jo čakajo v kuhinji, nad katerimi se sicer prav nič ne pritožuje njena družina s tremi otroki in šestimi vnuki.

Medtem ko se 68-letna Marija – sosedje ji pravijo, da je večna mladenka – spretno suka po kuhinji, mimogrede sprejema klice Rdečega križa, pevskega zbora, dramske sekcije, društva podeželskih žena, Društva vinogradnikov, krajevne skupnosti , župnišča … Bil je ponedeljek, njen telefon pa na robu pregretja. Nič čudnega, saj Marija sledi svojega neutrudnega prostovoljnega dela pušča ne le v omenjenih društvih in skupinah, ampak tudi povsod tam, ker so njene izkušnje in pripravljenost neomajno pomagati, že stokrat preverjene.

»Nekdo mi je nekoč rekel, da mi je prostovoljstvo položeno v zibelko. Verjetno, a da ostaneš na tej poti, te morajo, po moje, voditi poti krutih usod. Mene so,« se je spomnila trpkega obdobja leto pred osamosvojitvijo, ko ji je v prometni nesreči, ne da bi bil kriv, v Srbiji umrl mož, voznik tovornjaka. »Meni so sporočili s policije, saj se sosedje, ki so to videli po televiziji, niso upali, jaz pa sem morala sinovom in hčerki, takrat še šolarjem, povedati, da so ostali brez očeta,« se spominja.

Takrat jo je k še tesnejšemu delovanju v Rdečem križu povabila Anica Pezdirc, ki je učila njenega otroka, za dlje časa pa je obmolknil njen glas v pevskem zboru.

»V srcu me je rezalo, ko so začele Kolpo prečkati trume beguncev iz Hrvaške in Bosne. Bile so to za vse nas izredne razmere. Kako pomagati ljudem, ki so ostali brez vsega? Kje jih nastaniti, kaj jim dati za jesti. V nas so videli rešitelje. Navsezadnje jih je bilo treba tudi potolažiti. To je bilo najtežje,« se spominja časa izpred 30 let.

Seveda je bilo treba že takrat, in žal zadnja leta vse bolj, pomagati tudi sosedom, znancem, občanom, ki jih je revščina pahnila na rob preživetja. »Razvažam hrano in oblačila našim ljudem, ki so potrebni družbene pomoči. Med starejšim in osamljenimi je vse več lačnih, za katere sta beseda ali dve pogosto prava duševna hrana. Povprašam jih o zdravju, prisluhnem željam, povem svoje izkušnje in večkrat predstavim tudi svoje poslanstvo v Rdečem križu,« se Marija dotakne dela prostovoljke na terenu.

Nekaj let je bila aktivna krvodajalka, ves čas pa pomaga pri izvedbi krvodajalskih akcij in drugih nalog, v dveh mandatih je bila tudi predsednica krajevnega odbora RK. Je prejemnica številnih, tudi državnih priznaj za prostovoljstvo. Včlanila se je v društvo vinogradnikov, v katerem je bila tri mandate podpredsednica in v treh mandatih članica nadzornega odbora. Pomembne naloge je opravljala v krajevni skupnosti. Več let je vodila Društvo podeželskih žena Metlika. Že od mladih dni deluje in sodeluje v pastoralnem svetu in poje v cerkvenem zboru, nastopa pa tudi v dramski skupini.

»Še kar naprej 'špilamo' po belokranjsko. Kaj nam drugega preostane,« se ji zasmeji. Pravi, da se je upokojila in po novem s 400 evri mesečno kar lepo shaja. Sin je prevzel kmetijo, ki lepo raste – začel je s šest tisoč trtami, zdaj jih imajo 24.000, kmalu jih bodo dodali še tri tisoč. Sadijo še krompir in buče. In kdo ima največ dela, pa pri tem ne pozabi še na vse druge prostovoljne obveznosti? »Dan v vinogradu je še lepši, ko vem, da me po opravljenem delu čaka kup drugih obvez. Pogosto si rečem, le tako naprej, dekle,« se nasmehne Marija Škof, ki je bila leta 2021 razglašena tudi za slovensko kmetico leta. (M. Glavonjić)

STANKA PUCKO

85-letnico bi si marsikdo predstavljal kot bolj onemoglo gospo na postelji, a s Stanko Pucko iz Župeče vasi v občini Brežice, upokojeno učiteljico razrednega pouka, ni tako. Za svoja leta je še zelo vitalna in energična, predvsem pa bistrega duha in srčnosti. In še vedno rada pomaga drugim, če le more.

Stanka je ena od dejavnejših v skupini Starejši za starejše v Društvu upokojencev Brežice. Že vrsto let. Najraje obiskuje osamljene, bolne, pozabljene in jim tako polepša dan. Odlikujejo jo nevidna drobna dobra dela.

»Marsikdo bi zamahnil z roko in rekel, da to ni nič. A sama vem, kako ljudem, zlasti starejšim, manjka bližine in topline, manjka pogovor o čisto vsakdanjih stvareh. Večina jih ima majhno pokojnino in živi zelo skromno, a pogrešajo tudi lepo besedo, nasmeh, objem. To pa tako malo stane,« pripoveduje Stanka Pucko, ko živahno klepetava v njeni kuhinji s pogledom na Gorjance.

Tudi ona živi sama, vdova je že 28 let, pred letom in pol je izgubila še sina in ostaja ji le vnukinja Sara, ki študira v Rimu. A k sreči ima z njo lep odnos in po mobilnem telefonu ostajata v stiku. »Živim sama, a nisem osamljena,« pove sogovornica, ki zato morda še bolje razume starejše v stiskah in osamljenosti. Ta je danes velika težava.

Čeprav ima Stanka vozniški izpit – opravila ga je šele kot upokojenka, ko je zbolel mož –, se k starejšim običajno ni vozila. Najraje jih je obiskovala peš, in sicer po vsej krajevni skupnosti Cerklje ob Krki. »Kar 17 vasi sem ničkolikokrat prehodila. Nisem se napovedovala, ne maram neke prisile in vsiljevanja. Navadno sem kar prišla, se ustavila pri kom na njivi, ko je kaj delal, in sva poklepetala ali pa sem potrkala na vrata in takoj videla, ali sem dobrodošla ali ne. Klepetali smo o starih časih, življenju, vremenu, o vsem. Koliko hvaležnosti sem doživela, in to je zame najlepša zahvala. Sicer pa taki stiki bogatijo tudi mene,« pripoveduje Stanka, ki danes z obiski in klepeti razveseljuje predvsem vrstnike v svoji Župeči vasi.

»Nedavno sem srečala starejšo gospo, jo prijela pod roko in sva se skupaj sprehodili od kapelice do kapelice. Povabila me je na kavo, tako iskreno, in sva poklepetali. Gospa je bila tako srečna, ni vedela, kaj bi mi dala,« pove sogovornica in omeni še obisk starejšega gospoda v neki vinski gorici, kjer živi sam in zelo skromno. Stanka je opazila, da se mu vhodna vrata ne zapirajo najbolje, pa je to povedala v DU. »Upam, da so kaj ukrenili in mu jih popravili,« pove.

Stanka Pucko omeni čas korone, ki je po njenem mnenju vse spremenil. Takrat ni bilo takšnih srečevanj, vsi so se izogibali drug drugega in se bali koronavirusa. »Osamljeni so se še bolj osamili, zdaj vsi težje vzpostavljamo stike,« opaža. Vesela pa je, da njihov projekt Starejši za starejše, ki je v društvu zaživel po zaslugi vodje Ane Kalin, tako dobro deluje. Nič kolikim pomaga – mnogi starejše z avtomobilom odpeljejo k zdravniku, v lekarno, trgovino, po raznih nujnih opravkih. Njihovi bližnji nimajo vedno časa, mnogi so sami.

Stanka, ki je vseskozi simpatizerka Zveze združenj borcev za vrednote NOB, pa je tudi članica Društva za preprečevanje osteoporoze. Dejavna je še v Društvu invalidov Brežice. Rada se dobiva v skupini Berem, pišem, da ne pozabim, ki je nedavno izdala literarni zbornik s prispevki članov. V njem so objavljene tudi Stankine pesmi. Ob nedavnem kulturnem prazniku so še z nekaj prijatelji ob novem mostu poskrbeli za interni literarni dogodek, ki je marsikomu polepšal Prešernov dan. »Imeti se moramo radi in si pomagati. Ljudem manjka topline,« pove za konec. (L. Markelj)

BOŽO KOSTADINOVSKI

»Moje poslanstvo je pomagati ljudem, ker čutim neizmerno veselje in zadovoljstvo, kadar vidim nasmeh na obrazu ljudi.« To so besede Boža Kostadinovskega, človeka velikega srca, dobrotnika, ki je v zadnjih nekaj letih s prijatelji in somišljeniki ob podpori številnih ljudi in donatorjev izpeljal več uspešnih dobrodelnih akcij. Je tudi ustanovitelj in predsednik humanitarnega društva Srčni lev, koordinator v društvu Pomagajmo slovenskim otrokom in osebnost leta 2021 po izboru gledalcev novomeške televizije Vaš kanal.

Zadnja velika akcija, v kateri so zbirali prispevke za pomoč družini hudo ponesrečenega Jana Vidica iz Črnomlja za nakup transportnega avtomobila, prilagojenega invalidu, je lani povezala ljudi iz vse Slovenije. Pripravili so dobrodelni nogometni turnir, denar pa zbirali tudi s poslanimi sporočili SMS in z licitacijo podpisanih dresov znanih športnikov, med njimi nogometnega vratarja Jana Oblaka, motokrosista Tima Gajserja in kolesarja Primoža Rogljiča. »Zbrali smo neverjetnih 43.780 evrov. Potreboval sem kar nekaj dni, da sem prišel k sebi. Ponosen sem na to, kako se je Slovenija odzvala,« je z žarom v očeh povedal 36-letni Novomeščan, ki s partnerko Majo, 4-letnim sinom Tristanom in nekajmesečno hčerkico Luano živi v Ribnici. Te dni začenja novo akcijo za družino, ki ji usoda ne prizanaša – mama je hudo bolna, hči ima epileptične napade, oče pa dela po cele dneve, da bi lahko svojim najdražjim omogočil kolikor toliko človeka vredno življenje.

Njegova energija in želja pomagati sta nalezljivi, z odprtostjo in iskrenostjo je našel pot do ljudi, potrebnih pomoči, in uspelo mu je pridobiti zaupanje tistih, ki zanje darujejo. »Za vsak evro vem, kam je šel, in to lahko tudi dokažem,« poudarja Božo. Na tiste, ki potrebujejo pomoč, ga velikokrat opozorijo znanci, pokličejo ga tudi sami ljudje, ki so obupani, sodeluje s šolami in centri za socialno delo.

Njegova pot se je pravzaprav začela, ko je s prijatelji ustanovil športno društvo Lev in so vsako leto organizirali nogometni turnir, ki je bil tudi dobrodelen. »Vsakič je bil znesek namenjen drugi osebi, ki je bila premišljeno izbrana.« Pomagal je zbirati pomoč za prizadete v uničujočem potresu v Petrinji, Glini in Sisku na Hrvaškem. »Na pot v Petrinjo smo se podali z devetimi kombiji, polnimi oblek in obutve, grelcev, šotorov, hrane, pijače. Prizori, na katere smo naleteli, so bili pretresljivi, ne moreš se pripraviti na to,« je podoživljal.

In prišel je čas koronavirusa, ki je stisko številnih še poglobil. Svoj turistični bon je želel podariti za nakup šolskih potrebščin otrokom iz socialno šibkih družin, naključje ga je privedlo do Maje Trampuž, s katero sta izpeljala akcijo in zbrala potrebščine za veliko šoloobveznih otrok. Tej je sledil še projekt Dedek Mraz za en dan, s katerim so z darili razveselili okoli 600 otrok.

»Ob vsakem koncu pride nov začetek. Tu so družine, mame samohranilke, invalidi, upokojenci. K vsakemu pristopim in preverim, kako živi in kaj potrebuje. Lahko gre za plačilo različnih položnic, nakup drv, hrane in drugih osnovnih izdelkov, ki si jih ne morejo privoščiti. Tako pomoč vedno pride tja, kamor mora,« je poudaril Božo Kostadinovski, ki ob vsem dobrodelnem delu, redni službi pri DHL Ekspres Slovenija, občasnem delu natakarja in sodnika na nogometnih tekmah na prvo mesto postavlja svojo družino v Ribnici in družino v Novem mestu – mamo, očeta, sestro Rosano in brata Iztoka, s katerimi se sliši večkrat na dan. »Brez njihove velike podpore in razumevanja ne bi šlo. Imam veliko srečo, da naše humanitarno delo razume in podpira tudi moj nadrejeni v službi Mitja Bukovec, za kar mu bom večno hvaležen,« je še poudaril Božo Kostadinovski. (M. Žnidaršič)

‹ nazaj