Ante Šimundža se je skoraj zasmejal. Ker Ante Šimundža se, vsaj kadar so mikrofoni in kamere prižgani, ne smeji. Ali pa sila, sila redko. Takšen pač je. Resen, delaven, predan, zbran, fokusiran. Še ko je v Ljudskem vrtu maja prav vijoličastim snedel prvenstvo pred nosom, je bil resnoben. Pa saj. Če ne bi bil, ne bi Mure spravil od druge lige do… Tega. Do epa. Do skalpa. Do zgodovine. Po taki zmagi, ko je v Ljudskem vrtu padel Tottenham (2:1).
Zmagi, ki je prišla v zadnjem napadu, v zadnjih sekundah, v zadnjem trenutku. Zmagi, ki se je medila štiri leta. Od druge lige. Zmagi v prostoru, kjer naj bi Šimundža, kot so namigovali nekateri mediji, pred dvema tednoma ponudil odstop. V slovenskem nogometu, kjer je vse in nemogoče in mogoče. Tudi to, da se Šimundža tistim novinarskim vprašanjem, ki sama ponudijo odgovor, malce nasmehne. Ker razlogov za smeh pa ima. O, ima.
Ni šlo za Tottenham
Spregovoril je po tem, ko je pred njim Antonio Conte, prvak v Angliji s Chelseajem, v Italiji z Juventusom in Interjem ter nekdanji italijanski selektor, šest minut ponavljal, da ni prav noben čarovnik in da je Tottenham daleč od svojega nivoja. Z igralci niti govoril ni, to raje počne kasneje, niti ni želel govoriti o posameznikih. Že zato, ker ni bilo kaj povedati. Vsaj na dolgo ne.
Ampak ni šlo za Tottenham. Že na igrišču ne, Harry Kane, ki je zabil za izenačenje, se je trudil in mučil, a sam ni zmogel. Nogomet ni solo šport. Je tisti šport, kjer ima »manjši« še največ možnosti, da premaga »večjega«. Na vsake toliko. Skoraj nikoli. Ampak se zgodi, to je draž tega športa. Da je kmalu zaokrožila tista, da je šest tedenskih (!) plač Kanea enakovredni Murinemu letnemu (!) proračunu. Ampak zato je nogomet tako prekleto lep. In pogosto lepo preklet.
Šimundža & Maribor
In Ante Šimundža to ve. V Ljudskem vrtu je z Mariborom prezimil v Evropi, ko je padel Wigan, in se uvrstil v ligo prvakov prek Celtica, kjer je nato na istem stadionu remiziral še s Chelseajem. Človek pač očitno ve, kako z Otočani. So milijonarji, niso pa nepremagljivi. Ali neranljivi. Če niso pri stvari, lahko izgubijo tudi »v nekem Mariboru« proti »neki Muri«.
Za Tottenham je tak poraz seveda sramota, tako je pisal tudi BBC, pa četudi so igrali eno uro z enim manj. Forumi so besneli, analize niso štedile z nikomer. In po vsem tem je pred medije ob Tomiju Horvatu, ki je zabil evrogol, ki je tako spominjal na tistega Agima Ibraimija proti Chelseaju, na isti gol in z iste strani, dih jemajoč, takšen, ko žoga orgazmično pade v mrežo, stopil Ante Šimundža.
Tisti, za katerega ima Murin špiker Smiljan Kuhar poseben ritem, kadar bere njegovo ime. Z razlogom. Ker deluje, kot da je samo Ante Šimundža razumel, ujel in pospešil Murin tempo. Četudi so trenutno v prvenstvu nekje v mučni sredini, ampak ne predaleč od vrha, gre še vedno vse gor, gor, gor. Iz konferenčne lige bodo izpadli, to so vedeli že po tekmi pri Rennesu, ki so mu dvakrat zagrenili večer, toda odnesl samo topel občutek, točkam pa pomahali. In zdaj? Zdaj bodo odnesli skalp, ponos in dosežek, ki gre med najboljše v slovenskem nogometu. Ampak za zdaj, kako tipično za Šimundžo, ki je povrhu spomnil, koliko energije je vsem dajal »Maribor, največji klub v Sloveniji«, so to »le tri točke«. So. Ampak so tako zgodovinsko več. In bodo. Tega Muri ne more vzeti nihče.
Kaj je Šimundža povedal na konferenci?
O tem, da je že po prvi tekmi z Vitessejem rekel, da se Mura še uči in raste iz tekme v tekmo in če je zadovoljen z rastjo moštva.
»Dejstvo je, da smo iz vsake tekme želeli izvleči čim več. Iskali smo čim več plusov, šli smo napredovati iz tekme v tekmo. Vsi smo si želeli, da bi vsakič odigrali boljše. Normalno, da po dveh, treh tekmah že veš, kaj te čaka. Zelo pomembno je, da smo bili v taktičnih, tekaških, timskih zadevah na visokem nivoju. Današnji razplet je fenomenalen za medije in publiko, za nas je pa to ena potrditev. Ne, ne potrditev, nagrada za to, kar smo dosegli prej, pa bi že takrat lahko osvojili kakšno točko.«
O tem, če ima ta zmaga v njegovem trenerskem življenjepisu posebno mesto kljub že nekaterim pomembnim zmagam.
»Ja, že zaradi velikosti nasprotnega kluba in renomeja njihovega trenerja. To je prestižna zmaga, ki šteje tri točke in v tem moramo uživati – in nič več kot to do jutra.«
Lahko bi bili tudi kaznovani
O tem, da je v igro poslal nevtralno usmerjene igralce, Mura se je pa kar precej tudi branila in če je želel zadržati točko, ali je vendarle meril na zmago.
»Tako trenerji kot ekipa smo bili na to pripravljeni. Ko smo analizirali Tottenham, smo ugotovili, da je Kane v ligi in Evropi igral tudi na svojih 25 metrov. Zakaj tega ne bi počela Mura? V prvem polčasu sem bil izredno zadovoljen v igri enajst na enajst, manj pa, ko smo imeli igralca več, ker smo premalo izkoristili njihov zasuk. Tega nismo izkoristili, nevarni smo bili enkrat, dvakrat. Točno sem vedel, da nam bodo po polčasu zapirali medprostore. Vstopili so z vsemi najboljšimi in zato sem bil nezadovoljen, ker jih (nismo prej) kaznovali še drugič. Odigrali pa smo na koncu točno tako, kot si oni niso želeli. Smo si pa želeli zmagati. Je pa dejstvo, da če greš na koncu take tekme, kot radi rečemo, ‘grlom u jagode’, si lahko hitro kaznovan. Ampak zakaj ne izkoristiti priložnosti, če se ti ponudi?«
O tem, če je za tri točke torej poslal v igro Mitjo Lotriča in Kaia Cipota v igro.
»Nisem razmišljal toliko o treh točkah, kolikor o tem, da vsi igralci trenirajo in si zaslužijo priložnost. Želeli smo spremeniti že nekaj z Marošo, kar nam ni najbolj uspelo, saj smo bili prepočasni v igri, ampak kasneje smo z Mitjo dobili tisto hitrost in prepoznavnost.«
O tem, če je zmaga toliko slajša zlasti po dveh tekmah z Rennesom, ko je bila igra konkurenčna, a se ni izšlo.
»Ja (molk). Ste že sami vse povedali, hehe.«
O tem, če ga je presenetil pogum igralcev in dobro pozicioniranje na igrišču.
»Ne, presenetijo me, kadar niso pogumni in kadar ne pokažejo svoje kvalitete. Njihovo kvaliteto poznam, skupaj smo že nekaj časa. V 95 odstotkih tekem, odkar sem v Muri, so bili na tem visokem nivoju.«
Vse, kar imajo, so tri točke
O tem, koliko je zmaga pomembna za samozavest pred koncem prvega dela sezone.
»Vsaka zmaga ti daje neko določeno samozavest. Prestižna zmaga, kot je današnja, je zelo dobra, ne smemo biti pa prevzetni. Ne smemo na tem živeti. Vse, kaj imamo od te tekme, so tri točke.«
O tem, če bodo igralci dobili nagrado, ne dan počitka, saj v nedeljo že sledi tekma z Mariborom, ampak kaj drugega, ker bo težko (za)spati od adrenalina.
»Večji adrenalin je bil, ko smo se uvrstili v konferenčno ligo. Na začetku sem dejal, da želimo tekmovati. Danes smo bili nagrajeni. Po vseh šestih tekmah želim potegniti črto in analizirati konferenčno ligo, kako biti boljši v prvenstvu, ki je naša primarna zadeva. In kako potem, če se nam uspe uvrstiti v eno od skupinskih del, ko bomo imeli izkušnjo več.«
O tem, kako umiriti igralce pred nedeljsko tekmo z Mariborom.
»Naj se nocoj veselijo, ker smo za to nagrajeni, ampak s petkovim treningom je stvar zaključena.«
Energija od Maribora
O tem, koliko je zmaga pomembna ne le za Muro, njega in Prekmurje, temveč za slovenski nogomet, ki je dolgo čakal na novo pravljico in eksplozijo.
»To je vprašanje, ki bi ga lahko dlje časa razpredali in bi marsikoga dregnil tam, kjer si tega ne bi želel. Se strinjam, da slovenski nogomet nima ravno periodičnih rezultatov, Mura se je periodično dvigovala in poskušamo rasti iz leta v leto. Pomembno je zelo za slovenski nogomet. Ne govorim zato, ker je to fajn rečt, ampak zato, ker je energija, ki smo ji prej dobivali od strani največjega kluba Maribora, nekaj, kar želim, da bi jo slovenski klubi izkoristili. Dejstvo je, da rabimo podporo vsi skupaj, da ne bo prihajalo le do pritiskov vsake toliko časa, zakaj za temi pritiski n moremo biti konkurenčni.”
O tem, da je Radovan Karanović za reprezentanco ponudil Gregorja Sikoška iz Maribora, Mitja Viler pa Maksa Barišiča iz Kopra in koga bi sam ponudil selektorju Matjažu Keku razen Žana Karničnika, ki je že reprezentant.
»Moje delo je, da sem trener. Nisem vedel, da je njuno delo menedžerski posel.«
O tem, kako je videl zmagoviti gol Amadeja Maroše in če je to gol, ki ga lahko tako pozno in na tak način zabije samo on.
»Mare je s svojim delom in inteligenco ekstra, eskstra pomemben igralec za nas. Res je, da mu marsikateri nasprotnik ne odgovarja, ampak on je tu naredil vse šolsko. Njegov način in ideja sta bila ravna takšna, kot sta morala biti in potem te nogomet tudi malo potisne naprej in nagradi.«
Vpraša se Tottenham
O tem, če je slučajno računal, da bosta oba zadetka padla z desne strani, kjer je Davinson Sanchez obakrat padel.
»Približno, saj smo si medprostore želeli. Če pogledamo Tomija in Mareta, sta po profilu različna igralca, a sta regirala zelo podobno. To je pokazatelj, kako priti do priložnost. Bilo je evidentno, želeli smo še s kom, dvakrat smo izkoristili.«
O tem, da je zmaga prestižna tudi zato, ker je bil na drugi strani Antonio Conte, ki slovi po zmagovalni miselnosti in lovorikah.
»Conte je prekinil vladavino Juventusa po enajstih letih in osvojil prvenstvo z Interjem na način, ki kaže, da je zelo karizmatičen in uspešen trener. Kar je pokazal tudi v Chelseaju. Vse lovorike govorijo, da ve(mo), za kaj gre – gre za enega največjih trenerjev, ki deluje zdaj v enem največjih angleških klubov. Iz tega stališča je zmaga prestižna.«
O tem, da Conte niti omenil ni Mure, temveč da je govoril o pomanjkanju kakovosti lastnega moštva.
»To delajo veliki klubi. Mi nismo v poziciji, kjer bi govorili samo o sebi. Tottenham je velik klub, ki razmišlja o sebi – proti Muri. Normalno je, da se na taki tekmi vpraša večji klub.«
O tem, koliko pomeni, da kvari načrte Tottenhamu in da prav Mura lahko vpliva na razplet skupine G v konferenčni ligi.
»Mi smo šli izvleči čim več. Nekaj bi bilo narobe, če bi zmagali prvo in drugo tekmo in bi bili mi čudo. Ampak s to energijo in zmago, ki je dala potrditev, da delamo dobro, bomo šli tudi na Nizozemsko proti Vitesseju, ki ni toliko večji klub od nas, je pa bolj izkušen v evropskih tekmovanjih.«
