Prvi problem je Plečnikov stadion. Mesto kljub dolgoletnemu boju stanovalcev Fondovih blokov, pozivom domače in mednarodne strokovne javnosti in mnogim peticijam trmasto vztraja pri izvedbi zamišljenega projekta Bežigrajski športni park (BŠSP), ki bo (če bo kdaj izveden) pomenil uničenje spomenika. Vztraja tudi po tem, ko je sodišče parcelo, na kateri stojijo Fondovi vrtovi, smiselno prisodilo naselju Fond, s tem pa mestu odvzelo njegov stvarni vložek v družbo BŠP in hkrati onemogočilo izvedbo projekta, ki na tej parceli predvideva gradnjo petih etaž kletnih garaž in tri poslovne stavbe. Vztraja ob tem, ko bi že z denarjem, ki se je tako zlahka našel ob več kot tridesetodstotni podražitvi projekta za uničenje drugega spomenika – kopališča Ilirija (ki ga žal že ni več) – lahko stadion odkupilo, ga skupaj z državo obnovilo v izvirni obliki in vrnilo v javno uporabo. Le ministru za kulturo je s preklicem kulturnovarstvenega soglasja uspelo zaustaviti projekt.
Drugi problem je pozidava zelenic v Šišenski soseski 6. Tudi tukaj mesto ni prisluhnilo ugovorom stanovalcev soseske in pozivom strokovne javnosti. Ustavilo jih je le to, da minister za okolje in prostor ni izdal soglasja k predlaganim četrtim spremembam in dopolnitvam občinskega prostorskega načrta (OPN), ki bi pozidavo zelenic omogočila. Pozidavi se je torej mesto odpovedalo, da je vendarle lahko sprejelo spremenjeni OPN, v katerem je veliko dopolnitev, ki omogočajo mnogo drugih problematičnih projektov.
Pri pripravi sprememb je mesto pod pretvezo odprtosti ter pripravljenosti na sodelovanje, pozvalo meščane, naj podajo pobude in predloge za izboljšanje OPN. Od nekaj tisoč pobud je bila velikanska večina zavrnjenih.
Spremenjeni OPN tako ohranja predvideno uničenje Plečnikovega stadiona. Ohranja tudi močno previsoke dopustne faktorje pozidave parcel, ki so nekdaj prijazno, kot naselbinsko dediščino spomeniško zaščiteno vrtno mesto – Rožno dolino – ob nenasitni pogoltnosti investitorjev, koruptivnosti urbanizma, benevolentnosti Zavoda za spomeniško varstvo (predvsem vodstva ZVKDS, ki se presenetljivo izkazuje povsod, kjer gre za komercialne projekte) in bolestni ambicioznosti arhitektov, spremenili v neprepoznaven in boleč kaos. Kaos, ki povzroča mnogo prostorskih in okoljskih problemov, ne pripomore pa k reševanju problema pomanjkanja dostopnih stanovanj v mestu. Podobno se začenja dogajati tudi na območju varovane naselbinske dediščine južnega Bežigrada, za katerega so bile prav zaradi grozljive transformacije Rožne doline večkrat podane pobude za prilagoditev novih posegov merilu obstoječe grajene strukture, a so bile dosledno zavrnjene.
Najbolj pa se konceptualna spornost dopolnjenega OPN kaže v spremembah, ki skladno s podžupanovim razumevanjem zgoščevanja mesta in njegovo bolečino zaradi neurbane podobe »razvlečene vasi« predvidevajo tudi mnogo novih višinskih poudarkov – 70- do 100-metrskih stolpnic. Locirane so ob mestnih vpadnicah ali v njihovi bližini. Zgoščevanje mesta je smiseln im legitimen koncept in tudi stolpnice same po sebi niso sporne. Problematičen je neoliberalen urbanistični princip, ki se brez razmisleka o smiselnosti in brez z mednarodnimi konvencijami zahtevane participacije prizadetih trudi omogočati gradnje, ki služijo izključno plemenitenju kapitala, praviloma poslabšujejo prostorske situacije in bivalne pogoje v okolici, predvsem pa ne rešujejo problemov mesta. Ne smemo se namreč slepiti, da komercialna gradnja rešuje problem pomanjkanja stanovanj, saj so cene stanovanj, deklariranih kot nadstandardna ali luksuzna, povsem nedosegljive vsem, ki jih resnično potrebujejo.
V dopolnjenem OPN tako pogrešamo poglobljen razmislek o družbi prihodnosti, ki ga mnogo več pametnih mest vključuje v svoje razvojne koncepte. Razmislek o družbi, ki se bo znala odreči nepotrebnemu in si bo znala postaviti prave prioritete. Skladno s tem bo, ob sodelovanju prav vseh družbenih slojev, gradila mesta, ki bodo prijazna do svojih prebivalcev in okolja. Mesta, v katerih bo prepoznan pomen javnega, skupnega in skupnostnega.
Arne Vehovar, Ljubljana
