Mulan

»Morda tega nisem naredila za svojega očeta. Morda sem hotela samo dokazati, da lahko počnem tisto, kar je prav, tako da ko se pogledam v ogledalo, vidim hvalevrednega človeka.« To je rekla Mulan, ko se je vrnila iz vojne, v kateri se je preoblečena v moškega bojevala proti barbarskim zavojevalcem, da bi obranila cesarstvo.

Konec tedna je bila končno na ogled nova različica stare kitajske legende o dekletu, ki se je v cesarsko vojsko prijavilo namesto oslabelega očeta. Že zaradi tega, ker je bila ženska, je morala biti boljša ne le od sovražnikov, ampak tudi od vseh svojih soborcev.

Čudovit je ta novi film v Disneyjevi produkciji in v režiji Novozelandke Niki Caro, odlična je tudi Liu Yifei, ki igra Mulan, in zagotovo bo to eno najlepših kinematografskih doživetij v tem letu ali morda nasploh.



Dolgo nisem marala Balade o Mulan, ki se je v kitajskih glasbenih kanonih prvič pojavila v 6. stoletju. Ni mi bilo všeč, da se mora dekle preobleči v moškega, da bi se lahko bojevala za »pravo stvar«, žalilo me je, da so jo v nekaterih različicah celo kaznovali za junaštvo, takoj ko je razkrila pravo identiteto, in dolgo nisem razumela, kaj je pravo sporočilo te kitajske zgodbe.

Zdi se mi, da sem končno dojela. Morda zahvaljujoč Niki Caro, ki je dolgo proučevala to junakinjo in obiskala številne zgodovinarje, da bi izvedela, ali je ta heroina v resnici obstajala, morda samo zato, ker je njen film tako močan, a šele na koncu se mi je zazdelo, da Mulan, ko se pogleda v ogledalo, vidi sliko, ki obstaja dolga tisočletja. Iz te slike odzvanja en sam stavek: »Nič ne veste o ženskah!«

Ne veste, kako močne smo. Ne veste, kako se znamo boriti. Nimate pojma, kaj vse smo sposobne narediti zaradi ljubezni. Pa tudi ne, da smo res pripravljene umreti … morda ne za očeta in ne za cesarja, temveč za tisti dobri občutek neustavljive moči, ki odpravi mejo med življenjem in smrtjo. Zaradi tega Mulan večno živi v vsaki deklici, ki se pred ogledalom vpraša, ali sploh kdo ve, kdo je ona v resnici.