Motiti se je človeško, v zmoti vztrajati pa hudičevo, je ugotovil že Seneka, ki je bil najprej vzgojitelj, pozneje pa še svetovalec rimskega cesarja Nerona. Najbolj aktualne človeške zmote so tako povezane s cepljenjem proti covidu-19: da na primer povzroča magnetizem, da se prebolelim ni smiselno cepiti, da se cepiva lahko vgradijo v naš DNK in ga spremenijo ter da pri pripravi cepiv niso uporabili preizkušenih tehnologij, zato so cepiva manj varna. Če imate na svojem seznamu še kakšno, samo pojasnilo, da precepljenost dokazano rešuje življenja.
Seznam človeških zmot je sicer daljši, kot bo pričujoči zapis, zato omenjamo samo še eno – da so Tajci revni. Samo poglejte njihov vozni park, ki je občutno novejši od na primer slovenskega. Za nameček pa so na cestah zvečine poltovornjaki (pick-upi), ki na naših tleh pomenijo določen prestiž. Tajci so vanje naravnost zaljubljeni, za to zaljubljenost pa je več razlogov. Kar osem proizvajalcev poltovornjakov ima na Tajskem svoje tovarne, v katerih proizvedejo 70 odstotkov vseh pick-upov z nosilnostjo okoli ene tone, Tajci pa pokupijo tretjino vseh. Med najbolj priljubljenimi je hilux. Toyota hilux.
Da pristaneš med lastniki takšnega štirikolesnika, sta lahko le dva razloga. Prvi, da si šminker in želiš biti v prometu vsakodnevno opažen, in drugi, da dejansko potrebuješ avto, katerega sopomenka sta ogromna prostornost kesona in vrhunske vozne zmogljivosti tudi zunaj utrjenih cestišč. Porok temu je štirikolesni pogon z zaporo diferenciala. Ne glede na to, zakaj si ga posameznik kupi, pa je dejstvo, da mora biti premožen. Za testnega je namreč treba odšteti 47 evrskih tisočakov. Ko je na cesto zapeljala aktualna generacija, ki je bila lepotnega posega deležna lani, so jo Japonci pospremili z naslednjim zapisom: »Zanesljivost naših avtomobilov je danes nekaj samoumevnega, toda potencialni kupci si želijo še več. Predvsem lep in udoben avto.« Rečeno, storjeno. Hilux (v dolžino meri 5,32 metra) sicer ni kakšen velik lepotec, a tudi nič več grdi raček. Je prepoznavna toyota, ki se z zasnovo notranjosti približuje sodobnim limuzinam. V njem se lahko prevažajo štirje potniki (v različici z dvojno kabino), še pomembneje pa je, da keson omogoča prevoz tudi bolj zahtevnega tovora, ki lahko skupno tehta le malce manj od ene tone. Škoda pri testnežu je bila le, da keson ni bil pokrit, kar prevedeno pomeni, da bo v primeru dežja vaša prtljaga mokra.
Toyotini razvojniki so naredili vse, da bi bila vožnja karseda udobna. Zato je serijska oprema invincible krojena v slogu rekla naših južnih bratov »ni, da ni«. Usnjeni, ogrevani in električno pomični sedeži? Ima jih. Kaj pa parkirne senzorje in štiri kamere s 360-stopinjskim pogledom? Prav tako. Kako pa je z navigacijo in digitalnim radiem? Absolutno da. A vsa oprema ni vsemogočna. Pri pametnem ključu se je treba dotakniti kljuke, da bi se vrata samodejno odklenila ali zaklenila, napredni tempomat pa žal deluje šele pri hitrostih nad 30 kilometrov na uro. Oboje sicer jezi, a lastnik vozila manjši pomanjkljivosti hitro vzame v zakup. Seveda pa obstaja težava, ki je skorajda nerešljiva: kako najti parkirno mesto, ko ga iščete po mestnih ulicah. Prepogosto je to misija nemogoče pomoči že omenjenih kamer navkljub, odsvetujemo pa vam tudi, da zapeljete v garažno hišo, kjer so centimetri za tako zajetno vozilo preskromno odmerjeni. Se pa hilux kot riba v vodi znajde zunaj mest, kjer pride do izraza vseh 204 iskrivih črnih konjičkov, ki poskrbijo, da v prometu zajetnim dimenzijam in visoki teži navkljub ne boste med počasnejšimi. Veseli tudi še sprejemljiva poraba dizla pod 10 litri, ki na srečo ni kot atentat na lastnikov proračun. Samo še beseda o varnosti: na testnih trčenjih je hilux z osnovno opremo prejel le tri zvezdice, v testni različici pa pet. Zato doplačilo za dodatno varnostno opremo drži vodo.
