Hiša v Mengšu, v katerem so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živele sestre iz skupnosti Loyola, kamor je po dogovoru z njihovo predstojnico sestro Ivanko Hosta prihajal njihov tedanji duhovni voditelj in jezuitski pater Marko Rupnik, danes sameva. Vprašanje časa je, kdaj bodo za poslopjem izginile vse sledi zaradi načrtovane gradnje novih stavb.
»Nekaj takšnega se zgodi, ko odpove pamet«
Ob obisku Mengša se je bilo mogoče prepričati, da se skupnosti Loyola, ki je tu živela med letoma 1987 in 1994, spominjajo le redki, a še to bežno. Večina vprašanih je o tem, da so sestre živele v Mengšu, izvedela šele, ko so o aferi o zlorabah začeli poročati mediji. Tudi v Domu sv. Katarine pod vodstvom sester usmiljenk jim nekdanje delovanje skupnosti ni dovolj znano, le to, da so študentke iz skupine Kres, predhodnice kasnejše skupnosti Loyola, obiskovale v bolnišnici ženo cenjenega akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja.
Kako znana je bila skupnost Loyola duhovniku Štefanu Babiču, ki živi v župnišču v Mengšu, od koder se na drugi strani ceste vidi zapuščeno poslopje, kjer so pred desetletji živele sestre? Za Reporter je dejal, da o skupnosti ne ve veliko, ker se je v Mengeš vrnil po 29 letih. Pojasnil je, da so se v preurejeno poslopje, ki je bilo nekoč velik hlev za domače živali, najprej vselile sestre karmeličanke in šele po njihovem odhodu je v Mengeš prišla skupnost Loyola.
Na kratko je Babič izrazil mnenje o očitanih zlorabah, zaradi katerih se je ime patra Rupnika omenjalo v vseh najbolj znanih svetovnih medijih. »Nekaj takšnega se zgodi, ko odpove pamet,« pravi Babič, »kdor visoko leta, nizko pade.« Po vsem tem, kajti cerkveni predpisi so povsem jasni, se lahko po njegovem mnenju zgodi, da se duhovnika, ki stori takšno dejanje, odveže duhovniškega poklica in izobči.
Podiranje zidov z vsakim novim pričevanjem
Vodenje ustanove Center Aletti je zaupana Marini Štremfelj, ki je pred odhodom v Rim, kamor je šla skupaj s patrom Rupnikom, prav tako živela v ustanovljeni skupnosti Loyola, zato je seveda brez dvoma dobro seznanjena z vsem, kar se je dogajalo, ko je bil duhovni vodja skupnosti Rupnik. Zavrnila je pogovor, glede možnosti, da bi se po telefonu pogovorili s patrom Rupnikom, pa je odvrnila, da ga bo seznanila s prošnjo. Povratnega klica ni bilo. Prav tako ni bilo odgovora na vprašanja, naslovljena na dr. Mirjam Kovač, nekdanjo sestro skupnosti Loyola in takratno tajnico predstojnice Ivanke Hosta. Pričakovali smo njen odziv, saj je bilo njeno pismo naslovljeno na več visokih cerkvenih dostojanstvenikov. Z vsebino pisma je tako dopolnila odmeven intervju druge nekdanje nune s psevdonimom Anna, ki je že mesece pred intervjujem prav tako naslovila pismo na cerkvene dostojanstvenike.
Med pričevalkami bi vsekakor morala biti tudi Ivanka Hosta, saj je bila v aferi zlorab največkrat omenjena s patrom Markom Rupnikom. Njen novi dom naj bi postala Skupnost Loyola na Portugalskem, česar njen brat Andrej Hosta, ki živi z družino v Šentjerneju, ni potrdil. V telefonskem pogovoru je povedal, da je njegova sestra marsikje in trenutno ne ve, kje je, jih pa včasih obišče, nato pa je končal pogovor.
Ali je Ivanka Hosta še vedno v Rimu, kot je bilo slišati? O tem, da je na Portugalskem, smo med drugim želeli preveriti v materni hiši na Apneniku, kjer nas je ena izmed sester že na vratih odpravila na kratko: »Ne bomo dajale nobenih izjav. Hvala lepa in nasvidenje.« Potem je zaprla vrata. Težko je razumeti takšno zadržano obnašanje, ko bi lahko v pogovoru vsaj moralno podprla pričevanja žrtev iz njene skupnosti. Ob vsej tej zadržanosti in nedostopnosti velja omeniti izjavo enega izmed duhovnikov, ki je dejal, da predatorji slutijo, da se z vsakim novim pričevanjem vedno bolj podirajo zidovi vse do zadnjega, podobno kot v primeru pregrad in zločinov v Hudi jami. Prav zaradi te slutnje seveda poskušajo čim bolj diskreditirati žrtve. Zato ni presenetljivo, da se je skupnost zavila v molk.
Zatočišče pri kartuziji Pleterje
Vas Apnenik je na pobočju v bližini Kartuzije Pleterje. Redovnice živijo na koncu vasi v izjemno veliki hiši s kapelo, ki spominja na novodoben grad. Nedavno jih je obiskal škof Andrej Saje, izvedeli smo tudi, da naj bi se pri njih zagotovo že dvakrat mudil kardinal Franc Rode. V poslopje na Apneniku so se vselile leta 2003, za njihovo selitev v bližino Šentjerneja pa je bila zagotovo odločilna beseda Ivanke Hosta. Šentjernej je njen domači kraj, v njem živijo njeni sorodniki, med njimi omenjeni brat Andrej Hosta z družino, še ena njihova sorodnica pa je prav tako sestra skupnosti Loyola.
Po odhodu iz Mengša, preden so kupile hišo na Apneniku, so redovnice več let živele v najeti hiši s posestvom na Stražniku, ki je prav tako v bližini Kartuzije Pleterje, le da na drugem pobočju. Trenutno naj bi na Apneniku živelo pet redovnic, med njimi Milka Kokalj, Maria Carmela Palmisano, Mirjam Cvelbar, nedavno naj bi iz samostana odšla Jožica Zupančič, ki naj bi zdaj živela v Ljubljani.
Navdihovanje umetnikov in finančna podpora
Po odkritju, da je Marko Rupnik zlorabljal sestre iz skupnosti Loyola, je bilo na družbenih omrežjih zapisano vprašanje, ali se je v tem primeru že oglasil jezuit pater Jože Roblek. Med drugim je bilo omenjeno, da Roblek spada v krog duhovnikov, ki so povezani z Rupnikom.
Da bi preverili, kaj je res, smo na Vidmu v Dobrepolju poiskali patra Robleka v tamkajšnjem domu upokojencev, kjer živi in deluje. V daljšem pogovoru je bil pripravljen pojasniti svoja razmišljanja, mnenje o Rupniku, saj se poznata že iz Rupnikovih študijskih let, ko je študiral na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani: »Takrat je že pokazal svoj talent za slikanje in pisanje. Zato ga je pater provincial Marijan Šef poslal v Rim na študij slikarstva na akademijo za likovno umetnost in teologijo na Papeški univerzi Gregoriana.«
Roblek je povedal, da se je z Rupnikom in drugimi sobrati kasneje redno srečeval tudi na skupnih sestankih jezuitov: »Bil je eden izmed najbolj sposobnih, znal nas je navdušiti s svojim novimi idejami, pritegniti našo pozornost, radi smo ga poslušali. Ko je postal znan po svojih mozaikih v Sloveniji in Rimu, si je pridobil veliko prijateljev, ki so ga podpirali tudi finančno, da je lahko nadaljeval z ustvarjanjem mozaikov. V Centru Aletti je okrog sebe zbral umetnike, ki mu pomagajo pri realiziranju mozaikov. Tako so mozaiki ne samo Rupnikovo delo, ampak vseh, ki živijo v tem centru. To tudi Rupnik poudarja. On je idejni in duhovni vodja, ker dobro pozna katoliško in pravoslavno duhovno teologijo. Ob sebi je imel kardinala patra Špidlika, enega največjih poznavalcev vzhodne krščanske duhovnosti. Moč in veličina Rupnika je, da zna navdihnite umetnike, da skupaj ustvarjajo mozaike, ki na viden način govorijo o Jezusu, njegovem delovanju in oznanjevanju evangelija.«
Duhovne vaje kot pot v redovništvo
Sposobnost Rupnikovega navduševanja vseh je bila po Roblekovih besedah vidna že v Dravljah, kjer je še kot bogoslovec deloval kot umetnik in zbiral mlade na duhovne vaje po metodi sv. Ignacija Lojolskega, ki jo je Roblek prinesel iz Kanade. S temi duhovnimi vajami se je seznanil tudi Rupnik. Z duhovnimi vajami je pridobil mlade fante in dekleta, ki so se navduševali nad življenjem po načelih evangelija. Tako je najprej nastala skupnost Kres, ki jo je vodil Marko Rupnik. Tako se je o njegovih duhovnih vajah precej deklet in fantov odločilo za bolj duhovno pot, pot redovništva. Nastala je sestrska Skupnost Loyola pod vodenjem sestre Ivanke Hosta.
Najprej so živele v Mengšu, potem se je skupnost razširila po mnogih krajih sveta. Njihov duhovni vodja je bil tisti čas, kot je že znano, pater Rupnik. Sestre so živele v preurejenih prostorih starega poslopja, kjer so nekoč živele karmeličanke. Vse nune iz te skupnosti so bile takrat študentke, kasneje so tudi doktorirale. Roblek dodaja, da v širši cerkveni skupnosti veljajo za zelo sposobne, vključene so v svetno življenje, kjer vsaka opravlja svoj poklic, hkrati živijo posvečeno v skupnosti Loyola.
O molčanju nadškofa Šuštarja
O tem, kaj vse se je med bivanjem sester v Mengšu in pozneje drugod dogajalo med sestrami in Rupnikom, Roblek ni bil seznanjen, prav tako mu ni bilo znano, da so sestre z Rupnikovimi dejanji seznanile tedanjega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. »Morate vedeti, da je bil Šuštar zelo molčeč človek.« Sicer ga je presenetilo, da sestre od leta 1994 niso več želele imeti stika z jezuiti in so si za duhovnega voditelja izbrale nekoga izmed škofijskih duhovnikov.
Kako si pater Roblek pojasnjuje Rupniku očitana dejanja? »Dejstvo je, da je spolna energija ena izmed največjih, je tudi lepa in ena od božjih darov, seveda pa lahko pride do njenih deviacij, pretiravanj, če strasten človek teh svojih strasti ne kanalizira, ne sublimira.«
»Storjeni greh ponižuje človeka«
Znano mu je, da se primer Rupnika raziskuje naprej. Mogoče je bilo izvedeti, da so za pričevanje sester določeni jezuitski predstojniki v Rimu in Sloveniji. »Pustimo času čas. Ne nasedajmo hitrim sodbam. Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen na Rupnika! Treba je vedeti, da sta v vsakem človeku vedno dva duhova, kot pravi sv. Ignacij, ki se borita med seboj. Vsak človek je grešnik, četudi ni storil osebnega greha, nosi namreč v sebi greh, podedovan že od Adama in Eve in od vseh svojih prednikov. Ta greh hoče dominirati, tudi takrat, ko delam dobro, se prikrade Hudi duh kot angel luči, da takoj niti sam ne vem, kako sem mu nasedel. Kajti vsak človek lahko odpove. Nihče se ne bo rešil sam, le z Jezusom, ki tudi Rupnika ne obsoja.«
Prav zato ima Roblek še vedno rad Rupnika kot človeka, kot sobrata jezuita in ceni, kar je dobrega storil celotni Cerkvi. Verjame, da ima vsak človek možnost spreobrnjenja, tudi največji zločinec. Vemo, kaj je storil desni razbojnik na križu. Ne glede na vse povedano ga še vedno boli storjeni greh, kajti storjeni greh človeka ponižuje: »V tem ga (Rupnika) ne hvalim. Po drugi strani pa so tudi žrtve poklicane k odpuščanju, kakor je Kristus, ki je naša žrtev, odpustil na križu: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.'«
