Vrhovno sodišče je pred nekaj dnevi razsodilo, da za izrekanje prekrškovnih sankcij zaradi opustitve nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih ni bilo zakonske podlage. Torej, da oseba ne sme biti oglobljena zaradi tega, ker v zaprtem javnem prostoru ne nosi zaščitne maske zoper širjenje koronavirusa. Za zaprte javne prostore štejejo tisti, ki so namenjeni javnosti ali skupni rabi ne glede na lastništvo ali pravico uporabe. Gre za prostore namenjene dejavnostim na področju zdravstva, varstva otrok, vzgoje, izobraževanja, socialnega varstva, higienske nege in drugih podobnih dejavnosti, prometa, javnega prevoza, trgovine, gostinstva in turizma, športa in rekreacije ter kulture. Torej: v tem kontekstu je tovrstni prostor tudi recimo gostilna, fitnes, trgovina…, ne glede na to, da gre za zasebno lastnino.
Odločilno vprašanje pri presoji je bilo, ali je mogoče kršitev zapovedi nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih opredeliti kot kršitev ukrepov, s katerimi se »prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih« na podlagi 39. člena zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Na vrhovnem sodišču so zapisali: »Ker odlokov vlade ni mogoče šteti za predpis, s katerim se določa vsebina prekrškov, je vrhovno sodišče odgovor iskalo v razlagi zakonske določbe. Svojo odločitev je oprlo na ustavnosodno presojo posegov v svobodo gibanja (32. člen ustave) in sistematično razlago besedila ZNB.
Sodni senat je ugotovil, da se zapoved nošenja zaščitne maske po svoji vsebini odločilno razlikuje od posegov v svobodo gibanja. Gre namreč za »samostojen poseg v svobodo ravnanja (35. člen ustave), ki zahteva samostojno pravno podlago«. Za takšno odločitev sta v sodnem senatu glasovala vrhovna sodnika Branko Masleša in Primož Gorkič, proti pa je bila vrhovna sodnica Barbara Zobec.
Slednja je napisala tudi podrobno ločeno mnenje, v katerem izpostavlja, da razlaga večine (Masleše in Gorkiča, op. p.) ni skladna z namensko razlago zakona o nalezljivih boleznih. Namen pa je »več kot jasen in očiten. Lahko rečem, da je posvečen. Posvečen, ker pomeni uresničevanje pozitivne dolžnosti države varovati življenja in zdravje ljudi, torej vrednot, ki so v vrhu hierarhije ustavnih vrednot. Zato mora biti tudi razlaga sleherne določbe tega zakona navdahnjena s tem ustavnim ciljem.«
Zobčeva poudarja, da ima država ne glede na vsebinsko prazno zakonsko podlago, kot je 39. člen ZNB predhodno opredelilo ustavno sodišče, še vedno ustavno dolžnost zavarovati življenja in zdravje ljudi. Kljub preširoki izvršilni klavzuli se mora država učinkovito odzvati tudi na tako nepredvidljive biološke katastrofe, kot je izbruh pandemije COVID-19. Vrednoti življenja in zdravja ljudi sta še vedno nad ustavnim načelom legalitete. Takšna razlaga pa, kot pravi, nujno pripelje do sporočila, da pooblastilo izvršilni oblasti »omejiti gibanje« zajema tudi pogojevanje gibanja v zaprtih javnih prostorih z nošenjem zaščitne maske.
Vrhovna sodnica je v tem primeru za represijo. »Morda se bo komu zdelo, da je moje stališče, ker se zavzemam za kazensko represijo zoper tiste, ki ne spoštujejo podzakonske zapovedi nošenja zaščitnih mask, še posebej, ker ta temelji na protiustavni 2. točki prvega odstavka 39. člena ZNB, represivno. Priznam, je represivno.« Brez represije, torej brez zagrožene, izrečene in v življenjski praksi uresničene globe bi ostala pravna norma, ki zapoveduje nošenje obrazne maske lex imperfecta, nič drugega kot le vladno priporočilo, v resnici pravna hipokrizija. Zapoved obstaja, a le na papirju. »Pomeni sporočilo urbi et orbi, da lahko ljudje zaščite maske, če se jim tako zahoče, gladko snamejo in odvržejo.«
Zakaj je sama pri tem vprašanju zagovornica represije. »Vselej, ko je ta primerna in nujna služabnica najvišjih ustavnih vrednot, kot sta vrednoti življenja in zdravja ljudi, bom na strani represije – natanko toliko, kolikor je represija na strani varovanja vrhovnih ustavnih vrednot. Zato sem tudi neomajna zagovornica represije zoper teroriste. Naj bodo ti klasični ali bio-teroristi.«