Luka Širok v Jakčevem domu

17.3.2023 | 08:20

Bronze triptih, 2020, 310 x 500 cm, mešana tehnika na plastični podlagi pvc, foto: Gaflab

Incognito triptih, 2023, akril na platnu, 202 x 300 cm, foto: Gaflab

V petek, 17. marca, ob 19. uri se v Jakčevem domu Dolenjskega muzeja Novo mesto odpre razstava Luke Široka z naslovom Makro mikro ekspanzije.

Luka Širok, akademski slikar, ki je diplomiral na akademiji v Benetkah (Accademia di Belle Arti di Venezia) je bil v letu 2022 povabljen na 18. Novomeške likovne dneve, kjer je prejel posebno nagrado strokovne žirije, ki omogoča samostojno razstavo.

Na razstavi z naslovom Makro mikro ekspanzije se predstavlja s trinajstimi deli (med njimi so trije triptihi) velikih dimenzij, ki so nastali v t.i. času korone.

Več o razstavi in ustvarjanju avtorja, kustosinja razstave in avtorica besedila Jasna Kocuvan Štukelj:

Luka Širok je eden izmed vidnejših umetnikov svoje generacije in vsestranski ustvarjalec vizualne umetnosti, ki se v likovnem izrazu loteva različnih slogovnih prijemov, od vidno razpoznavnih do abstraktno ekspresionističnih podob. Med seboj kombinira različne medije, od slikarstva, risbe, kolažev, objektov, instalacij do fotografije in kombinacij med njimi, kombinira pa tudi najrazličnejše materiale, s katerimi ustvarja. K ustvarjanju pristopa zelo odprto in se brez natančnejših predpriprav prepušča notranjim vzgibom, željam, hotenjem in razmišljanjem, s katerimi ustvarja podobe, nanašajoče se na problematiko sodobnega časa. Z njimi reflektira svet, poln nenehno spreminjajočih se ekstremnih dražljajev, izzvanih s strani sodobne tehnike; svet, v katerem je tehnološki razvoj tako hiter, da mu le s težavo sledimo, beležimo pa njegove neizbrisljive posledice, ki se pojavljajo tako v fizičnih kot psihičnih oblikah in vplivajo na naše življenje. Luka Širok s svojim delovanjem opozarja tudi na razsežnosti tehnološkega onesnaževanja, saj zavestno uporablja reciklirane materiale. Razstavljena dela so nastala v t. i. času korone, ko je svet preplavila nova stvarnost, ki je zatresla vsakdanjik, pod vprašaj postavila dotedanje norme in ekstremno preizkušala človeško potrpežljivost, vzdržljivost in moč. Pod vtisom tedanjega vsakdanjika so nastali Širokovi ogromni formati, »hibridni velikani«, kot jih poimenuje sam. Ti so v osnovi narejeni iz plastičnih materialov, ki spadajo med največje produkte tehnološkega razvoja in so zaradi svoje surovosti, grobosti in večtisočletne obstojnosti nedvomno ogrožajoč dejavnik. Zasnovani so kot nekakšni čuvaji, stražarji, kot navidezni zidovi, prepreke, ki nas zaustavljajo in postavljajo v pozicijo intelektualnega preizpraševanja o naravi njihovega obstajanja. Moč »hibridnih velikanov« se pomnogoteri, ko so zoperstavljeni s podobami na majhnih formatih upodobljenih obrazno izginjajočih figuralnih upodobitev, saj v tej kombinaciji delujejo kot grozeče opominjajoče prikazni naše podzavesti, kot mogočen konglomerat miselnih sinaps, ki nas počasi nadvladujejo. Barvni navidezni kaos številnih ekspresivnih linij je avtor zgradil z najrazličnejšimi pripomočki (metla, različni predmeti, letvice, blago …), brez uporabe osnovnega slikarskega orodja – čopičev. V procesu ustvarjanja je namreč želel zaobiti jasno gestualiko, ki jo le-ti prinašajo, in se spopasti s svobodnejšim načinom prenosa idej, vizij, sporočil in nenazadnje barve. Fluidnost barve in umetnikova ekspresivna gesta sta v teh delih najpomembnejši nosilki sporočilnosti. Eruptivni barvni nanosi, ki se z nezadržno silovitostjo razlijejo po nosilcih in povzročijo pravo barvno ekspanzijo, so postavljeni v dialog z najrazličnejšimi ritmi, ki so posledica umetnikovih trenutnih razpoloženj in navdiha. Pri tem se vibracije in zvoki, ki jih oddaja umetnikovo okolje, pretapljajo v spontane in mestoma nenadzorovane barvne zapise, ki pa so vendarle usklajeni v harmonične kompozicijske celote.

Kot pendant so na razstavi predstavljena tudi dela majhnih dimenzij z močno abstrahiranimi figuralnimi podobami, na katerih le v sledeh zaslutimo fizično pojavo, z nedefiniranimi, zabrisanimi in nerazpoznavnimi obrazi ekspresivnih linij, postavljenimi v brezmejen, monokromen prostor. Dela, ki se osredotočajo na fluidnost človeške identitete. Na Japonskem pravijo, da ima vsak človek tri obraze: prvega, ki ga pokaže širši javnosti, drugega bližnjim ter prijateljem in tretjega, ki ga ne pokaže nikomur. Soočenja vsakega posameznika s ponotranjenim obrazom, obrazom, skritim pred javnostjo, je lahko neprijetna izkušnja, izkušnja, ki jo zaslutimo v Širokovih izginjajočih obrazih. Globoko in iskreno razgaliti samega sebe paradoksalno pomeni, da tudi ta podoba gledalca dramatično nagovarja k ponotranjeni komunikaciji s samim seboj in k razmisleku o njegovem soočenju z zunanjim svetom. Intenziven, živahen kolorit, pod vplivom mediteranskega sveta, ki je ponotranjeni del sicer umetnikovega vsakdanjika, saj tam živi in ustvarja, kombiniran s severnjaško hladnimi sivinami in temninami monokromnih ozadij, ki so ga pritegnile v času preučevanja severnjaškega ekspresionizma, je tudi sicer prepoznaven izraz umetnikovih podob.

Ustvarjanje Luke Široka je nagnjeno k eklekticizmu, njegovo ustvarjalno zorno polje je izredno široko in njegove čutne zaznave globoko senzibilne; v tem duhu nastajajo dela, ki so močno senzibilna, barvno intenzivna in gestualno izrazito nabita.

Dolenjski muzej