Evropsko sodišče za človekove pravice je 17. januarja letos izdalo sodbo, v kateri je ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov. Sodišče je v zadevi Daraibou proti Hrvaški ugotovilo, da je Hrvaška zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo, ki je leta 2015 povzročil hude poškodbe maroškega državljana Abdejalilu Daraibouja in smrt treh njegovih prijateljev, kršila pravico do življenja. Sodišče je ugotovilo tudi procesno kršitev pravice do življenja zaradi neučinkovite preiskave, saj hrvaški organi incidenta niso ustrezno preiskali in s tem niso odpravili pomanjkljivosti, ki bi preprečile podobno smrtno nevarna ravnanja v prihodnosti. Sodba je bila sprejeta soglasno.
Po tem, ko je Abdejalil Daraibou preživel požar, mu državne institucije na Hrvaškem niso ponudile nobene dodatne zdravstvene ali psihološke pomoči, ne glede na to, da je bil priča smrti svojih treh prijateljev. Po požaru so sicer končno sprejeli njegovo prošnjo za azil – ki so jo pred ter preprosto ignorirali – vendar so prošnjo hitro zavrnili. Namestili so ga v pripor, kjer je bil deležen psihičnega in fizičnega nasilja s strani policije, nato pa so ga brez pojasnila razglasili za grožnjo nacionalni varnosti in ga leta 2018 deportirali v Maroko.
Od leta 2015 do danes se na Hrvaškem ni spremenilo nič. Ravnanje hrvaških organov je v vsem tem času dejansko postalo bolj kruto in nevarno, saj v osmih letih, v katerem je nastalo na tisoče poročil, pričevanj, fotografij, videov, analiz, obsodb in sodb nasilja in izživljanja hrvaških organov nad begunci in migranti, nihče ni utrpel nobene sankcije in nikomur ni bilo treba za nasilna dejanja prevzeti odgovornosti. Zgodba maroškega prosilca za azil – ki je žal le ena izmed mnogih krutih zgodb – jasno kaže, da begunci na Hrvaškem niso varni v nobenem trenutku, tako od vstopa na hrvaško ozemlje kot v času azilnega postopka. Da država tega še danes nikakor ne jemlje resno, kaže tudi neodzivnost hrvaškega predsednika vlade in notranjega ministra, ki sta na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice ostala tiho.
To je država, za katero ministrstvo za notranje zadeve RS – ministrstvo, ki ga vodi vaša stranka – trdi, da je za begunce varna država. Hrvaška naj bi bila po mnenju ministrstva ena izmed držav članic, ki spoštuje temeljne pravice prosilcev za mednarodno zaščito (Evropsko sodišče za človekove pravice se s tem verjetno ne bi čisto strinjalo, saj je to že druga obsodba Hrvaške zaradi kršenja pravic beguncev in migrantov), čeprav v odločbah, preko katerih prosilce za azil po dublinski uredbi vrača na Hrvaško, nasilja nad njimi niti ne zanika v celoti. A pri tem za to nasilje najde veliko izgovorov. Begunci naj bi ga bili deležni predvsem v policijskih postopkih (ko vstopijo v državo brez dokumentov, kot da je to nekakšen legitimen razlog za mučenje in pretepanje), ne pa v azilnih postopkih. Pri tem je nejasno, kako naj bi bila ta dva postopka popolnoma ločena, saj oba potekata pod istim ministrstvom in sta del istega procesa. Še bolj zastrašujoče je, da se ministrstvu pretepanje, streljanje, lomljenje prstov, prisilno podpisovanje dokumentov, potiskanje v druge države brez možnosti pritožbe – vse, kar begunci na Hrvaškem doživljajo redno – ne zdi zadostno za zaključek, da na Hrvaškem z begunci nečloveško in poniževalno ravnajo. Očitno so na ministrstvu mnenja, da ima nasilje tudi svojo človeško plat.
Zdi se, da se s tem strinjate tudi najvišji politični predstavniki, saj ob vsem tem molčite. Prosilci za azil, ki se nahajajo v Sloveniji, že več tednov opozarjajo na grozljive izkušnje na Hrvaškem in pozivajo k ustavitvi deportacij v državo, kjer so bili sami podvrženi nasilju in kjer se že več let redno, vztrajno predvsem pa evidentirano (!) krši osnovne pravice beguncev in migrantov, kar je potrdilo celo Evropsko sodišče za človekove pravice. A na njihove pozive ni odziva. Vaš molk, kot tudi molk vaše stranke in drugih vladnih strank je težko razumeti drugače kot del politične ignorance in brezbrižnosti.
Ministrstvo za notranje zadeve RS trdi, da pri vračanju na Hrvaško spoštuje zakonodajo. A pri tem zamolčijo, da ta zakonodaja omogoča tudi, da se deportacije ustavijo. Katero izmed teh možnosti bo država izbrala, pa je stvar politične volje in poguma.
Dr. Barbara Vodopivec, predsednica Društva Humanitas
