Dramilo - budnica Slovencem

29.1.2023 | 10:00

Foto: arhiv Lokalno.si

Pisalo se je leta 1758, 3. februar, ko se je v kar dobro stoječi družini rodil v Šiški pri Ljubljani Valentin Vodnik. Otroštvo je imel brezskrbno in ko je imel devet let, so starši sklenili, da se mora naučiti brati in pisati.

Osnovno šolo je končal v Ljubljani, nato pa pri stricu v novomeškem samostanu. Stopil je v frančiškanski red ter končal teologijo. Istočasno je študiral filozofijo, italijanščino in francoščino. Vse se mi zdi, da njegova zavzetost za božjo službo ni bila preveč velika. Zapustil je meniški stan in opravljal samo duhovniški poklic in učil v šoli, ter vneto pisal tudi pesmi. Tako je srečal tudi Žigo Zoisa, ki je postal njegov mecen in mentor.

Žiga Zois ga je poleg pisanja pesmi, ki so bile zelo preproste in seveda v nemščini, usmeril še na druga področja kot so literarna, poljudnoznanstvena, jezikoslovna, publicistična. Prepričal ga je tudi za zbiranje kamnov in ustvarjanju zbirke. Imel je sicer zelo skromen talent, toda z veliko vztrajnostjo je ustvaril veliko. To je bila doba razsvetljenstva in bil je prvi, ki je oblikoval naše razsvetljenstvo, ljudsko in domače.

Tistega časa je Napoleon počasi prodiral in zavzemal dele Evrope, tako so nastale tudi Ilirske province, pod katere smo spadali tudi mi. Za razliko od ostalih zavojevalcev je Napoleon priznaval naravne pravice narodov na njihovem ozemlju in dovolil »KRANJSKI JEZIK« v šolah. Valentin je bil izjemno navdušen nad Francozi , imel jih je za znanilca svobode, o tem govori tudi pesem »Ilirija oživljena«. To je bila njegova najboljša politično domovinska pesem in hkrati slavospev Napoleonu, ker je izvedel reforme s katerimi je prebudil slovensko narodno zavest. Z vsem svojim žarom se je vrgel na pisanje, končno je pisal v kranjskem jeziku in v šoli poučeval v njem.

Vodnik je vseskozi skrbel za lep in čisti jezik. Nekoč je napisal : »Vselej sem želel kranjski jezik čeden narediti.«

Izdal je prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino, pripravljal je slovar in slovnico, v zgodovini pa bo zapisan tudi kot urednik  prvega slovenskega časopisa »Lublanske novice,« v katerih so bile vesti iz politike, kulture, praktični nasveti.

Njegov najbolj pomemben spis pa je bil «Povedanje od slovenskega jezika« v katerem je razlagal izvor jezika in razpravljal o zgodovini Slovencev. Veliko je tudi prevajal, objavil »Kuharske bukve« in prevod priročnika »Babištvo.«

Ko so leta 1813 bile ukinjene Ilirske province in smo prešli spet pod avstrijsko oblast, je Vodnik izgubil vse privilegije, saj so ga smatrali za nelojalnega državljana, povsod je bil nezaželjen, ker je na veliko poveličeval Napoleona.

Vsekakor pa ne smemo pozabiti pesem »Dramilo« v kateri hrabri in daje samozavest svojim rojakom, ter jim polaga na srce, da čeprav smo majhen narod in v majhni državi, se imamo s čim pohvaliti in kjer lahko s pridnim delom uspemo v velikih stvareh.

Velja si dobro zapomniti.

18. januarja 1819 je umrl v Ljubljani, zadela ga je kap.

                                                                                                                          E. C.