Blaž Švab o grožnjah rumenih jopičev, očetovstvu in o tem, da je Rožica 'božji dar'

Pred sedmimi leti so Modrijani v raziskavi kakovosti pristali med najbolj cenjenimi blagovnimi znamkami, ob Applu, FC Barceloni in Rolling Stonesih. Ta kakovost se kaže tudi v obiskanosti njihovih koncertov – cene vstopnic za Noč modrijanov so na črnem trgu dosegale tudi 200 evrov. Njihovo poslanstvo je tudi krepitev narodne zavesti, ki je imamo po besedah Blaža Švaba premalo. Redki koncerti so se v času korone močno spremenili; člani skupine opažajo, da ljudje med koncertom ne gledajo več v telefonske ekrane, ampak uživajo v zabavi, ki kar naenkrat ni več samoumevna. Korona je seveda močno vplivala tudi na dinamiko Švabovega življenja, ravno v tem času je tudi dobil otroka, v oddaji pa je pojasnil izvor dečkovega imena in odgovoril na vprašanje, kako dolgo bo še živel 'na koruzi'. 

Na začetku glasbene poti so se Modrijani srečevali s številnimi predsodki, ki jih je bila od nekdaj deležna narodnozabavna glasba. Veliko je bilo zmrdovanja, pove Švab. Tudi ko so že zmagovali na festivalih, je svoje nastope večkrat zatajil. »V ponedeljek, ko sem prišel s podočnjaki v šolo, mi je bilo nerodno govoriti o tem, ker je to veljalo za nekaj manjvrednega in za mlade fante, pubertetnike, stare 12 ali 13 let, je bila to stvar, o kateri smo težko govorili.« Statično petje, ki ga pripisujejo narodnozabavnim glasbenikom, je za Modrijane hitro postalo dolgočasno in na odru so se začeli zabavati na svoj način. »Potem se je eden od nas v nekem trenutku odločil, da bo splezal na šank in tam pel, predvsem pa smo začeli iskati komunikacijo z ljudmi. Nikoli prej nisi ljudem rekel »Kje so roke«, tega narodnozabavi ansambli niso počeli.« In ravno to je po Švabovih besedah naredilo premik v njihovi karieri in na celotnem področju narodnozabavne glasbe. »Začeli smo se obnašati kot rokerji.« Zaradi tega so začeli na njihove koncerte hoditi tudi ljudje, ki sicer niso oboževalci te vrste glasbe, a jim je bilo zanimivo vzdušje. Pesem Rožica, na katero so plesali tudi rokerji in metalci, je prišla z » božjo pomočjo«. Švab pove, da se je vozil po avtocesti in molil: »Povem iskreno, želel sem si: 'Bog, daj mi eno pesem, ki bo megahit,' to je prva stvar, ki sem jo naredil, in v moji glavi se je začela rojevati melodija, potem je drug del melodije, ki je bila precej nenavadna, prispeval Rok.« Melodija je nagovarjala h gibanju, je nastanek pesmi pojasnil voditelju. Del honorarja od avtorskih pravic Modrijani zaradi hvaležnost, da jim je uspela taka uspešnica, donirajo v dobrodelne namene. 

Blaž Švab vere nikoli ni zanikal ali skrival, čeprav pove, da izhaja iz družine, ki ni hodila vsako nedeljo v cerkev. »Zame bi morda celo kdo rekel, da sem fanatično veren, pa nisem, samo nisem razumel, zakaj je ljudi sram o govoriti o tem. Slabo vest sem imel že zato, ker me je bilo sram govoriti o narodnozabavni glasbi, ki je najbolj slovenska, a zdaj me bo pa sram govoriti še o veri, ki je tako pomemben del mene?« Švab pove, da mu je vera dala veliko, in prizna, da je kot otrok skoraj umrl, ko je imel hud napad astme. »Imel sem starše, ki so na morju vsak večer šteli kovance, da bi mi lahko še za en dan podaljšali počitnice, ker mi je morje reševalo življenje.« Hvaležen je, da ima takšne starše, toliko talenta in Modrijane. »Globoko v sebi sem čutil, da so mi bile te stvari dane in podarjene, da naredim z njimi nekaj koristnega, in da niso samoumevne. Od tod izhaja moja vera.« 

Bolezen kot nočna mora

Pri treh letih je hudo zbolel, istočasno se je rodil njegov brat. Spominja se, kako ga je dušilo in nočnih mor, ki so se iz noči v noč ponavljale. V sanjah se mu je približevalo kolesje, ki ga je začelo drobiti, nočne more opiše voditelju. Prestrašeni starši so dečka zavijali v odeje, hiteli proti odprtemu oknu, da se je nadihal zraka, in kasneje na urgenco. Ta scenarij se je ponavljal, kot otrok je čutil tudi stisko staršev. Zadnji astmatični napad je imel pri 14 letih, voditelju pove, da mu je življenje rešil doktor Stojanović, s katerim so postali tudi družinski prijatelji. Bolezen je s pravilno hrano in pogostimi obiski morja praktično izzvenela, pove pevec.

Molitveni zajtrk pri Ljudmili Novak 

Švab se politično ne opredeljuje ne kot levi ne kot desni. »V osnovi sem humanist in človek, ki zagovarja pluralnost v družbi in človekove pravice.« Pogovor nadaljujeta okrog klica Ljudmile Novak na molitveni zajtrk. Ker so bili na molitveni zajtrk povabljeni ljudje različnih veroizpovedi in ker so lahko udeleženci po dogodku predstavili svoja družbena stališča, se je molitvenega zajtrka tudi udeležil. To potezo so povezali z naklonjenostjo desnemu političnemu polu. Na Švaba so bili takrat jezni ostali člani skupine, saj imajo pravilo, da se politično ne opredeljujejo. 

Glasbeniki se o politiki med seboj ne pogovarjajo, pojasni. Največja delitev med glasbeniki je tista na narodnozabavne in pop izvajalce, pove Švab. Nastopi na shodih strank so po Švabovih besedah posel in ne pomenijo politične opredelitve. »Mi smo se pred 15 leti odločili, da ne igramo za nikogar, ker to mediji izrabijo in prikazujejo, da si simpatizer te politične stranke.« Vsak član Modrijanov bi po Švabovih besedah na volitvah volil svojo stranko in tako delujejo kot »dobra koalicija, saj se med seboj veliko pogovarjamo, sprejemamo kompromise, ko pa kompromis ni mogoč, obvlada stroka, odločitev sprejme tisti, ki določeno področje najbolj obvlada.« 

Pogovor nadaljujeta okrog Magnificovega intervjuja, v katerem je govoril o narodnozabavni glasbi. Švab pravi, da je Magnifico v času svoje kariere pokazal, da spoštuje vso glasbo in da je narodnozabavno glasbo tudi izvajal. Intervju je poslušal in pravi, da je bila izjava vzeta iz konteksta in zlorabljena. »On je rekel, da ne razume, kako Slovenci v veselem valčku izražamo globoka in žalostna čustva, govoril je o nekem antropološkem glasbenem fenomenu, ki so ga nekateri zlorabili in poskusili polarizirati določene izvajalce.« Rumeni jopiči so mu takrat očitali, da ne spadajo med narodnozabavne izvajalce, in prizna, da je v tistih časih večkrat pogledal na dvorišče. Članom skupine so takrat grozili, tudi med koncerti se niso počutili varne. Tudi po molitvenem zajtrku je dobival sporočila, zaradi katerih se je počutil neprijetno. Švabu so očitali tudi uporabo drog. »Jaz sem deloholik, svojčas sem ogromno delal in podočnjaki so posledica prebedenih noči.« Pravi, da mu uporabo drog zaradi podočnjakov in hiperaktivnosti očitajo že 20 let. Pove, da Modrijani v vsem tem času na nastopih niso popili niti kozarčka alkoholne pijače.

Spodbujanje narodne zavesti

Švab ne razume, zakaj na Hrvaškem občutijo in izražajo narodno pripadnost, Slovenci pa se je večkrat sramujemo. Pripadnost se še najbolj pokaže ob športnih uspehih, meni Švab. Modrijani svojo Noč modrijanov začnejo s himno, kar je na nek način »provokacija«, pove Švab. »Če je vsebina prava, če je pristop pravi, bodo ljudje na koncertu ponosno peli himno – v primerjavi z dogodki, ki jih organizirajo državne institucije, ali recimo na državni proslavi, ki je oddaljena od realnega stanja ljudi.« Pravi, da ljudje na njihovih nastopih himno čutijo in jo razumejo – v nasprotju z drugimi državnimi dogodki, »ko ljudje niti ne vedo, ali se po himni ploska ali ne«.

Glasbeniki na proticepilskih shodih

Švab vse glasbenike (Wernerja, Špelo Grošelj, Sašo Lendero in druge), ki javno nasprotujejo cepljenju, pozna in spoštuje, pove. »Rekel bom, da do tega ne gojim nobenega posebnega odnosa, prav je, da povedo svoje mnenje, je pa tako, da lahko te stvari ne glede na angažma hitro postanejo banalne, kajti mislim, da se vsi bojijo, da bi glasbeniki želeli kaj povedati in bi se angažirali, ker jih je toliko in imajo velik vpliv.« Švab se ob tem sprašuje, ali bi se glasbeniki sploh lahko poenotili. Prizna, da se je dolgo obotavljal, saj ga je bilo strah, a da se je na koncu vseeno cepil. 

Koncerti v času epidemije

Švab opaža, da sedaj ljudje med koncerti ne uporabljajo več toliko telefonov. »Zdaj so se ljudje 'nažrli' vseh teh družbenih medijev in na nastopih niso na telefonih, uživajo še enkrat bolj, bolj so živi, bolj so vedri in čuti se, da jim to zdaj ni več samoumevno.« Zabava je danes postala privilegij. Marsikdo se sprašuje, zakaj Modrijani še niso nastopili v Stožicah. » Noč Modrijanov je dogodek z vsebino, in ne dogodek za dokazovanje vsem ostalim glasbenikom ali javnosti, kako veliki in pomembni smo« Zaradi rušenja rekordov in dokazovanja v Stožice ne želijo iti. Kljub temu imajo na Noči Modrijanov tudi publiko iz Ljubljane. "Mi bi šli v Stožice z Nočjo Modrijanov, ker dvorana z infrastrukturo ponuja možnost organiziranja zahtevnega šova. V Zlatorogu v Celju potrebujemo statične izračune, enega za tla, ker je rokometno igrišče na vzmeteh, in enega za oder, da ga ne zrušimo, pa za streho, ker je na strehi sončna elektrarna.« Stožice predstavljajo vrh vsega, pravi, a raje so korak zadaj, da imajo motivacijo za delo v prihodnosti. 

Očetovstvo

Vrednota ni več 12-urni delovnik, danes sta vrednota 4-urni delovnik in čim več časa, preživetega z družino, naredi uvod v pogovor o očetovstvu. Oče je postal v času epidemije, ko je bilo dela manj in skrbi zaradi virusa več. Prizna, da ga je bilo takrat strah, saj je imel tudi sam težave s pljuči. »Moj sin je borec in je Lev.« Če bi bila deklica, bi ji dali ime Marija, po njegovi stari mami, ki je Švabu predstavljala utelešenje vedrosti. Čeprav je veren, živi 'na koruzi'. Pogoj za vselitev v novo hišo je poroka, pravi in se pošali, da bi ga utegnila prej zaprositi njegova partnerica. 

Turbofolk

Švab prizna, da se je v preteklosti nad turbofolkom zmrdoval in ni razumel smisla te glasbe. Pravi, da gre za nek hibrid med rokenrolom in narodnozabavno glasbo, on pa je pristaš ali enega ali drugega. Skozi čas so se tudi Modrijani začeli spogledovati s tem žanrom in ugotovili so, da so tudi v »turbofolku energija, zanos in virtuoznost«, ki se na prvo žogo sicer ne sliši, doda Švab. »V ozadju je neko mojstrstvo in turbofolk me je naučil, da ne gre podcenjevati nobene glasbene zvrsti.«