Bambi v gozdu vedno novih interpretacij
Bambi se je v spomin mnogih generacij vpisal kot ljubek Disneyjev srnjaček, ki v filmu pod streli izgubi mamo, a naposled odraste v velikega princa gozda in zavzame mesto svojega očeta. »Vendar se Disneyju ni posrečilo, da bi od vse pristnosti in čara pisateljevega stvariteljskega dela ujel kaj več kot imena in le del osnovne zgodbe,« je zapisala že Kristina Brenkova, ki je Bambija, roman avstrijskega pisatelja Felixa Saltna, v začetku 50. let prevedla v slovenščino. Z novim angleškim prevodom in ilustracijami Alenke Sottler (založba Princeton University Press) se kaže kot mnogo globlja pripoved: o zatiranju Judov oziroma manjšin pa tudi osamljenosti.
Felix Salten s pravim imenom Siegmund Salzmann je svojo najbolj znano pripoved Bambi: Eine Lebensgeschichte aus dem Walde (Bambi: življenje v gozdu) izdal leta 1923 (leto prej je izhajala v nadaljevanju v časopisu Die Neue Freie Presse), leta 1928 pa ga je v angleščino prevedel znani ameriški novinar Whittaker Chambers in poznejši komunistični vohun. Njegov prevod je kmalu postal velika uspešnica. Leta 1933 je Salten prodal filmske pravice Disneyjevemu studiu, prvi gledalci pa so si animirani film Bambi leta 1942 ogledali v ZDA in Veliki Britaniji.
Stoletje zatem je znova v središču zanimanja zaradi novega angleškega prevoda, pod katerega se je podpisal Američan dr. Jack Zipes, zaslužni profesor nemščine in primerjalne književnosti na univerzi v Minnesoti. A kot je razkril v podkastu založnika Princeton University Press, je, ko so k njemu pristopili založniki, dejal, saj da to ni niti pravljica in da z njim ne želi izgubljati časa. »O Bambiju nisem imel pojma, a sem se zaradi prošnje odločil, da ga v prostem času le pogledam podrobneje. In ugotovil, da Disney ni napisal Bambija,« je povedal. Dobro leto dni je raziskoval in po njegovih besedah njegov predhodnik Whittaker Chambers ni razumel, da je avstrijska nemščina drugačna od visoke nemščine iz Nemčije.
»Po Whittakerjevem prevodu in pozneje z Disneyjevim filmom sta se tako Saltnovo ime kot njegov namen, zakaj je napisal knjigo, nekako izbrisala iz zgodovine. Vse to mi je postajalo bolj in bolj pomembno, da v uvodu knjige napišem esej o tem, kako je izkusil strašen antisemitizem v Avstriji in kako je bilo to popolnoma izpuščeno iz zgodovine in tudi vseh, ki so pisali o Bambiju v ZDA. Knjiga je resna analiza, slikovit zapis o holokavstu na zelo nenavaden način,« je poudaril.
Zipes je bil tisti, ki je k novi izdaji Bambija povabil večkrat nagrajeno slovensko ilustratorko Alenko Sottler. Na pedagoški fakulteti je bil gost profesorice dr. Milene Mileve Blažić, kamor so povabili tudi Sottlerjevo. V dar je dobil ilustracijo njene Pepelke, v katero se je po besedah ilustratorke zaljubil, in rekel, da Bambija ne sme ilustrirati nihče drug kot ona. Zdaj je z njenimi enajstimi ilustracijami, ki jih je ustvarjala skoraj tri leta, že med bralci, ki bodo na pripoved o odraščanju srnjačka ter vsem, kar prinaša življenje v gozdu, poslej gotovo gledali drugače.
Prvi prevod že leta 1938
V povojnem prevodu Kristine Brenkove tega – zdaj močno izpostavljenega vidika preganjanja Judov oziroma manjšin – ni zaslediti. Tudi Nobelov nagrajenec John Galsworthy je v uvodni besedi Bambija označil za očarljivo povest ter zapisal, da pri Saltnu prepoznava, da »globoko občuti naravo in ljubi živali. Veličina knjige pa je prav v tem, da slutimo za besedami govorečih živali resnična, smiselna občutja. Saltnovo delo je majhna mojstrovina, bistra in pestra in ponekod pretresljiva.«
Bambi z barvnimi in črno-belimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec je bil po besedah dr. Nike Kocijančič Pokorn, redne profesorice z oddelka za prevajalstvo ljubljanske filozofske fakultete v Sloveniji, ena velikih uspešnic mladinske literature, po vsej verjetnosti zato, ker se dogaja v alpskem okolju, ki nam je tako domače in blizu. Salten je namreč zamisel za to pripoved dobil, ko je bil na počitnicah v Alpah in ga je očarala tamkajšnja divjina.
Drugi slovenski prevod Kristine Brenkove leta 1953 je izšel v priljubljeni zbirki Knjižnica Sinjega galeba, in to delo poznamo predvsem prek tega »socialističnega« prevoda, ki pa je bil okrnjen na bistvenem delu, poudarja. »Na koncu romana Bambi naleti na mrtvega človeka. Bambijev oče, stari srnjak Starec, poskrbi, da Bambi spozna poslednjo modrost – da človek ni vsemogočen in da nad vsem stvarstvom bdi transcendentalno bitje. To je bilo v tem prevodu izpuščeno, najdemo pa ga v prvem slovenskem prevodu duhovnika Vinka Lavriča leta 1938. Lavrič je ta del celo tipografsko poudaril: Bambek se razvname, se strese in pravi: 'Nekdo drugi je nad nami vsemi ... Nad nami in nad NJIM.' 'Potem lahko grem,' pravi Klatež,'« je izpostavila sogovornica, ki je podrobneje o tem pisala že v knjigi Post-Socialist Translation Practices.
Dodala je še, da se v povojnem obdobju krutosti, ki jih je v Bambiju polno, niso zdele problematične, ta religiozni dodatek pa je bil očitno moteč in se v prevodu ni pojavil ter da so podobno strategijo v duhu dialektičnega materializma zavzeli tudi preostali prevajalci v Jugoslaviji. Kako pa vidi za mnoge novo interpretacijo Bambija? »Salten je res napisal Bambija leta 1923, torej precej pred začetki organiziranega pregona Judov v Avstriji. Vendar pa to ne pomeni, da današnji bralci tega dela ne bi smeli brati na ta način in razbirati v tem besedilu slutnje preganjanj, ki so sledila kmalu potem,« je prepričana.
Rekreacijski lovec
Felix Salten se je rodil kot Siegmund Salzmann v judovski družini v Budimpešti. Ameriški prevajalec Jack Zipes navaja, da se je družina preselila na Dunaj, kjer pa je oče kmalu izgubil velik del denarja. Morali so se preseliti v proletarski predel Dunaja, kjer pa se do Judov niso lepo obnašali in jih niso sprejeli. Pri kakšnih 15, 16 letih si je spremenil ime. Zanimati se je začel za literaturo in konec 19. stoletja tudi sam začel pisati. Obiskoval je kavarne, kjer je srečeval marsikoga, poznejšega trikratnega nominiranca za Nobelovo nagrado Karla Krausa, dramatika Arthurja Schnitzlerja … Pridružil se je skupini judovskih intelektualcev Jung Wien.
Pisal je pisma, pesmi, eseje in kratke zgodbe za časopise in drugo periodiko tako na Dunaju kot v Berlinu, o njem izpostavlja Nike Kocijančič Pokorn. V poznih 20. letih je postal prepoznaven, med letoma 1925 in 1934 je postal celo predsednik avstrijskega društva pisateljev. Dve leti po aneksiji Avstrije Nemčiji mu je uspelo prebežati v Zürich v Švico, tam je živel do smrti leta 1945.
Pri založbi Princeton University Press Felix so izpostavili tudi, da je bil Salten rekreacijski lovec, ubijalec, a je bil tudi žrtev nacistov. Da je zelo dobro poznal živali in jih razumel bolje od veterinarjev svojega časa. »Kot Jud je vedel, kaj pomeni biti zasledovan in ubit. Vedel je, kako težko se je asimilirati in igrati po pravilih družbe, ki je sam ne njegovi predniki niso ustvarili.«
Mladička živela v Disneyjevih studiih
Mnogi so Bambija spoznali (le) skozi 70-minutni Disneyjev animirani film, ki je kljub svoji (za mnoge pretirani) ljubkosti naletel na očitke. Kritiki so animirani film zaradi smrti Bambijeve matere označili za preveč travmatičnega za mlade gledalce, protestirali pa so tudi lovci, češ da so le pristransko predstavljeni. Konec 40. let je nemški avtor Eugion Prandi najavil tožbo proti Disneyjevemu studiu, saj da naj bi bil Bambi posnet pravzaprav po njegovi pripovedi o košuti iz leta 1932, ali je do tožbe prišlo, pa ni znano, navaja stran Ameriškega filmskega inštituta.
Producent Sidney A. Franklin je pravice od Felixa Saltna odkupil v sredini 30. let, od njega pa leta 1937 Disney. Načrtovali so ga kot drugi celovečerni animirani film po Sneguljčici in sedmih palčkih, a se je produkcija zavlekla in leta 1940 ga je s tem nazivom prehitel Ostržek.
Risarji so v studio dobili celo dva srnja mladička, Bambija in Falino, tam so ju imeli kot hišna ljubljenca, da so lahko preučevali njune gibe, obnašanje in rast. Druge živali, dihurja Herman in Petunia, veverice in ptice, so jim bile za opazovanje na voljo v majhnem živalskem vrtu v Disneyjevih studiih v Burbanku. Ko sta Bambi in Falina zrasla, so jima našli nov dom v bližnjem živalskem vrtu v Griffith Parku, kamor so animatorji prav tako pogosto hodili po navdih.
Veliko zaslug za podobo Bambija je pripisanih tudi Mauriceu Dayu, enemu prvih in najboljših Disneyjevih animatorjev, ki je pred tem delal za reviji Vanity Fair in Life Magazine. Disney ga je namreč sredi leta 1938 poslal na daljšo pot v severovzhodno zvezno državo Maine, kjer naj bi dokumentiral gozd in njegove prebivalce, z njegovimi fotografijami, skicami in slikami pa so si pomagali tudi njegovi kolegi. Pozneje se je vrnil še, da bi posnel tudi podobe gozda pozimi.
V NYT so tedaj zapisali, da je Disney pričakoval, da bo Bambi najtežja animacija do tedaj, predvsem glede tega, kako ustvariti, da bi bile živali v animiranem filmu videti čim bolj naravne. Sicer pa naj bi animatorjem pri prizorih, kjer se Bambi in zajček Thumper opotekata na ledu, kot modela pomagali hollywoodska igralka Jane Randolph, ki pred tem nikoli ni drsala, in zvezdnica znane potujoče šov skupine drsalcev Donna Atwood. Medtem ko so ustvarjali Bambija, so končali tri druge filme: Fantazija, Nenavadni zmaj (The Reluctant Dragon) in Dumbo.
Svetovna premiera je bila napovedana za 30. julija leta 1942 v newyorškem Radio City Music Hallu, toda bila je prestavljena zaradi podaljšanja predvajanja filma Mrs. Miniver. Novejši zapisi navajajo, da film, katerega produkcija je stala dva milijona dolarjev, v začetku ni žel dobička, predvsem zaradi vojne v Evropi. Film je dobil nominacije za oskarja za najboljšo izvirno pesem, najboljšo izvirno glasbeno podlago v kategoriji dram ali komedij ter za najboljši zvok. Felix Salten je leta 1939 napisal nadaljevanje Bambis Kinder: Eine Familie im Walde, Disney pa ga kljub načrtom ni nikoli posnel.
